VSRS Sklep in sodba VIII Ips 325/2016

I. Postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 192,76 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa in sodbe.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12. 12. 2013 in 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 23. 5. 2014 (I. točka izreka), poleg tega pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 159,08 EUR.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da je tožnik pristojnemu organu v vlogi za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost z dne 28. 8. 2012 in tudi v prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal neresnične in nepopolne podatke, saj je bil v času podajanja teh vlog samozaposlen. To pa je bil razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila po sedmi alineji prvega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.; ZUTD). Zato je napana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil nikjer povprašan, ali ima s. p., pri čemer se do tega sodišče druge stopnje ni opredelilo. Določba sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD v celoti nudi pravno podlago za izdajo odločbe. Izpodbijani sodbi nalagata organu prve stopnje tudi, da preverja podatke v uradnih evidencah, preden izvede vpis v evidenco brezposelnih oseb, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in tudi z ZUTD. Tožena stranka še poudarja, da je z odpravo odločb na način, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, tožnik v obdobju 25. 8. 2012 do 30. 8. 2012 v obvezno zavarovanje vključen na podlagi dveh pravnih podlag, kar je v nasprotju s predpisi, ki urejajo obvezna socialna zavarovanja in z namenom 65. člena ZUTD. Tožniku je namreč obvezno zavarovanje prenehalo šele 30. 8. 2012.

4Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem je prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

5Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, ko se je pričel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; novela ZPP-E), vrhovno sodišče odloča o reviziji na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) ki je bil v veljavi pred novelo ZPP-E.

6Vrhovno sodišče je v tem sporu s sklepom VIII Ips 325/2016 z dne 16. 1. 2018 na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 65. člena ZUTD. Ker je Ustavno sodišče o tej zahtevi odločilo z odločbo U-I-272/18-17 z dne 7. 4. 2022, je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek nadaljuje (156. člen Ustave RS).

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod) tožniku z odločbo z dne 21. 9. 2012 priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev, pri čemer se mu to nadomestilo izplačuje v obdobju od 25. 8. 2012 do 24. 11. 2012. Nadalje je zavod s sklepom z dne 2. 10. 2013, izdanim po uradni dolžnosti, odločil, da se postopek v zvezi z odločbo z dne 21. 9. 2012 obnovi glede na pričetek prejemanja denarnega nadomestila, da bo odločil o nadaljevanju postopka po ponovni preučitvi listinske dokumentacije zavarovanca in po pridobitvi podatkov s strani zavarovanca.

10Dne 12. 12. 2013 je zavod izdal sklep, da se obnova postopka ustavi in odločbo, da tožniku z dnem 28. 8. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Razlog za izdajo te odločbe je bil v tem, da je tožnik posredoval zavodu nepopolne in neresnične podatke in da je to v skladu s 65. členom ZUTD razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila. Tožnik se je zoper navedena sklep in odločbo pritožil, tožena stranka pa je z odločbo z dne 23. 5. 2014 njegovo pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka obnove zavrnila (1. točka izreka), pritožbi zoper odločbo pa delno ugodila in odločila, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dnem 25. 8. 2012. V preostalem je njegovo pritožbo zoper odločbo zavrnila (2. točka izreka). Predmet sodne presoje v tem socialnem sporu je odločba zavoda z dne 12. 12. 2013 in 2. točka izreka odločbe tožene stranke z dne 23. 5. 2014.

11Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi odpravilo z utemeljitvijo, da bi lahko tožena stranka glede na pravnomočnost odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v to pravico posegla le z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Ker izpodbijani odločbi nista bili izdani v izrednem postopku obnove, temveč v rednem postopku, za kar po presoji sodišča prve stopnje ni bilo pravne podlage, sta bili izpodbijani odločbi nezakoniti.¹

12Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo z obrazložitvijo, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da 65. člen ZUTD ni pravna podlaga za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.²

13Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-272/18-17 z dne 7. 4. 2022 odločilo, da sedma alineja prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, ko je posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, ni v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo pa je, da je bil v neskladju z Ustavo RS drugi odstavek 65. člena ZUTD, ki je določal, da o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila zavod odloči po uradni dolžnosti. Razlog za protiustavnost te določbe je bil v tem, da ni vsebovala časovne omejitve možnosti sprejetja odločitve o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Ker navedena določba v času ustavnosodne presoje v izpodbijani obliki ni več veljala, Ustavno sodišče Državnemu zboru ni moglo naložiti odprave ugotovljene protiustavnosti. Zato je z namenom ustavnoskladnega odločanja v postopkih, v katerih bodo morali pristojni organi še vedno uporabiti to določbo ZUTD, določilo način izvršitve svoje ustavne odločbe. Določilo je, da lahko zavod v postopkih odločanja o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila po drugem odstavku 65. člena ZUTD po uradni dolžnosti odloči v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za razlog za prenehanje, in odločbo o prenehanju pravice do nadomestila izda v 25 mesecih od dneva dokončnosti odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.

14V svoji odločbi je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da sta v 65. členu ZUTD določeni dve različni pravni sredstvi, s katerima se odloči o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila, ki je bila priznana z odločbo. V drugem odstavku 65. člena ZUTD, ki je določal, da o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila odloči zavod po uradni dolžnosti, je bilo opredeljeno posebno pravno sredstvo (izdaja odločbe o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila), ki ni zahtevalo odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Drugačna situacija pa je bila urejena v tretjem, četrtem in petem odstavku 65. člena ZUTD, kjer je bila izrecno predvidena odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Glede na to je bilo treba v primeru odločanja o prenehanju pravice do denarnega nadomestila po 65. členu ZUTD v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali gre za primer prenehanja te pravice, ki ga je mogoče uvrstiti med razloge iz tretjega do petega odstavka 65. člena ZUTD ali pa gre za primer prenehanja te pravice, ki ga ni mogoče umestiti med razloge iz tretjega, četrtega oziroma petega odstavka 65. člena ZUTD (večina razlogov iz prvega odstavka 65. člena ZUTD). Če je bil podan razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila iz prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki ga je bilo mogoče uvrstiti pod tretji, četrti ali peti odstavek 65. člena ZUTD, je moral pristojni organ izdati odločbo o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v drugih primerih pa je pristojni organ izdal le odločbo o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila.

15Ustavno sodišče je v nadaljevanju obrazložitve svoje odločbe navedlo, da je bil razlog, v zvezi s katerim bi bilo treba odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, tudi razlog iz sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD. V citirani določbi je bilo namreč določeno prenehanje pravice do denarnega nadomestila v primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. V 5. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (U. l. RS, št. 80/99 in nadalj.; ZUP) pa je določeno, da se postopek obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Ta zakonski opis se je pokrival z vsebino sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, kar pomeni, da je razlog iz sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD dejansko pomenil enega od razlogov za prenehanje pravice do denarnega nadomestila na način, ki ga je določal tretji odstavek 65. člena ZUTD. Zato je prišla v primeru razloga za prenehanja pravice do denarnega nadomestila po sedmi alineji prvega odstavka 65. člena ZUTD v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP.

16Glede na zgoraj povzete razloge Ustavnega sodišča RS v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki je toženi stranki nudila podlago za odločanje o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, in glede na določbo tretjega odstavka 65. člena ZUTD, vrhovno sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka v tem sporu pravnomočno odločbo o priznanju pravice odpraviti v postopku obnove po določbah ZUP in ne bi smela odločati le o prenehanju te pravice. Ker tega ni storila, sta izpodbijani odločbi nezakoniti, odločitev sodišč druge in prve stopnje pravilna. Ker sta bili izpodbijani odločbi nezakoniti že iz zgoraj navedenega razloga, vrhovno sodišče ne odgovarja na druge revizijske navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na preostale razloge, s katerimi sta sodišči dodatno utemeljili svojo presojo o nezakonitosti teh odločb.

17Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

18Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se je postopek v tem sporu začel v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), je tožnik priglasil stroške za odgovor na revizijo v skladu s tem zakonom. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 138,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znese 192,76 EUR. Ker tožnik zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov ni priglasil, vrhovno sodišče o njih ni odločalo.

19Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Svojo odločitev je še dodatno utemeljilo s tem, da tožnik na dan izdaje odločbe ni bil več zavarovan; da v vlogi ni bil nikjer izrecno vprašan, če ima s.p.; da je v vlogi navedel vse zahtevane podatke; da bi morala tožena stranka sama preveriti podatke v evidencah in če tega ni storila, sama nosi posledice.
² Sodišče druge stopnje je sicer soglašalo tudi z preostalimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo svojo odločitev (da je tožnik na tipskem obrazcu označil odgovore, ki se tičejo njegovega statusa; da je bilo na toženi stranki, da preveri pravilnost podatkov). Navedlo je še, da ne drži podatek v izpodbijani odločbi, da naj bi razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila nastopil z 25. 8. 2012, saj tožena stranka ni predložila nobene odločbe, iz katere bi izhajalo, da je bil tožnik črtan iz evidence brezposelnih oseb (četrta alineja prvega odstavka 129. člena ZUTD, peti odstavek 129. člena ZUTD).