64. člen ZUTD

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.

Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.

Ob izpostavljenih prepričljivih dejanskih ugotovitvah, odločilnih za rešitev zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pravice do priznanega nadomestila za brezposelnost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnim stališčem sodišča prve stopnje (11. tč. obrazložitve), da je namen 5. odstavka 67. člena ZUTD, da se za vse primere, ko so zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila zagotovi seznanjenost Zavoda o pridobivanju dohodka iz dela ne glede na višino. Izguba pravice do nadomestila zaradi zamude 8-dnevnega roka pri obveščanju Zavoda o podlagi izplačila iz 5. odstavka 67. člena ZUTD bi pomenila nesorazmerni poseg v pravico do socialne varnosti iz 3. člena ZUTD. Tudi sicer 8-dnevni rok iz 5. odstavka glede na celotno vsebino 67. člena ZUTD, ki ureja zmanjšanje denarne dajatve in ne izgubo pravic, ne more biti prekluzivne narave. Drugačna interpretacija bi pomenila popolno izvotlitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in posledično ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, ko zavarovanci brezposelni postanejo brez svoje krivde ali proti njiho

Toženi stranki je bila tožba na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno vročena v odgovor, vendar v zakonskem roku nanjo ni odgovorila. Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 318. člena ZPP, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo ugodilo.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. Zato bi bilo potrebno tožbo tožnice v delu, ko je ta zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013, zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Tožnik v času prejemanja denarnega nadomestila ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, zato ni upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke.