32. člen ZUPJS

Ni relevantno, ali je tožnik spremembo periodičnega dohodka sporočil pravočasno, temveč je edino bistveno, kdaj je do spremembe prišlo. Upravičenec mora torej CSD podatek, da je prišlo do spremembe pri periodičnem dohodku zaradi začetka prejemanja pokojnine sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici po uradni dolžnosti na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe.

Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine. Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS za konkretni primer. Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.

Ker je tožnik prejel denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi odločbe CSD, ki je bila na podlagi zakona, ki ureja to pravico, razveljavljena, je dolžan neupravičeno prejeta sredstva v višini razlike med prejeto usklajeno višino varstvenega dodatka in višino varstvenega dodatka, do katerega je upravičen na podlagi odločbe z dne 13. 5. 2016, izdane v postopku razveljavitve, vrniti.

Ker je bil torej tožnik ob izdaji prvostopenjske odločbe že prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, krivdni razlog neprijavljenosti v to evidenco ni podan. V predsodnem upravnem postopku je bila zato zahteva za denarno socialno pomoč in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za sporno obdobje neutemeljeno zavrnjena.

Vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku je ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. Gre za ugodnost v primeru zamude procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice, o kateri se odloča po ZUP. Z vrnitvijo v prejšnje stanje v upravnem postopku ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice. ZUPJS v 34. členu določa, da center za socialno delo o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če v tem zakonu posamezna vprašanja niso drugače urejena. Postopek se začne z vlogo vlagatelja ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Varstveni dodatek na podlagi 32. člena ZUPJS pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta mladoletnega tožnika ne gre za analogijo z določitvijo preživnine po ZZZDR, ampak se ugotavljajo konkretni zneski, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka porabil za tožnika. Ker ne gre za določitev preživnine, temveč je treba ugotoviti, kolikšen del svojega dohodka je tožniku namenjal pokojni oziroma bi namenjal tudi v bodoče, v tej zadevi tudi ni bistveno, v kakšni meri bi bila tožnika dolžna preživljati zakonita zastopnica. Pravica do otroškega dodatka oziroma njegova višina je odvisna od višine dohodkov - povprečnega mesečnega dohodka v družini na osebo. Zato bo višina otroškega dodatka odvisna tudi od višine rente, ki jo bo prejemal tožnik, in ni nujno, da bo v prihodnjih letih tožnik prejemal enako visok otroški dodatek, kot ga prejema trenutno, zato otroškega dodatka pri določitvi višine rente ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.

Zakonsko besedilo prvega odstavka 32. člena ZUPJS določa začetek teka obdobja, od katerega dalje se priznajo denarni prejemki. Prvi dan v mesecu ni mišljen kot edini dan v mesecu, od katerega dalje je mogoče priznati prejemek. Določba torej ne izključuje možnosti, da organ odločanja prizna začetek prejemanja denarnega prejemka na kakšen drug dan v mesecu, po vložitvi vloge, če upravičenec na ta dan izpolni pogoje. Prvi odstavek 32. člena ZUPJS ni specialna določba, ki bi drugače kot prvi odstavek 139. člena ZUP določala, da lahko organ pri odločanju upošteva le dejstva, ki so nastala do prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Časovni mejnik, katera dejstva organ še lahko upošteva pri odločanju, sega v čas do izdaje odločbe.

Zgolj zaradi dejstva, da tožničina mladoletna otroka na dan 1. 1. 2013 v Republiki Sloveniji nista imela prijavljenega začasnega niti stalnega prebivališča, temveč šele na dan 4. 1. 2013, ob izpolnjevanju vseh ostalih materialnih pogojev pravica do otroškega dodatka v predsodnem postopku ni bila zakonito zavrnjena. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta utemeljeno odpravilo in tožnici od 4. 1. 2013 do 30. 4. 2013 za oba otroka zakonito priznalo pravico do otroškega dodatka.

ZSVarPre in ZUPJS ne izključujeta uporabe ZUP. Iz prvega odstavka 34. člena ZUPJS namreč izhaja tudi, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev (torej tudi do denarne socialne pomoči, itd.) po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. Iz ZUP v tem primeru izhaja, da se v primeru razveljavitvene odločbe ne odpravljajo pravne posledice, ki so že nastale, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena ZUP).