VSL sodba I Cp 674/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186779/2014 z dne 16. 1. 2015 se v prvem in tretjem odstavku razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 369,15 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186779/2014 z dne 16. 1. 2015 v prvem in tretjem odstavku ostane v veljavi.

2Toženec v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Edini zakonski pogoj za obračun 30 % plačila za drugega otroka po četrtem odstavku 32. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt) je določitev znižanega plačila vrtca za prvega otroka v višini 77 % cene programa. Stališče sodbe, da morajo starši znižanje plačila vrtca uveljavljati pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in da lahko le na podlagi odločbe CSD vrtec izda račun za nižji znesek, je zmotno. V takem primeru bi moral vrtec tožencu izdati račun za 100 % ceno za oba otroka, ker odločba CSD za nobenega od njiju ni bila izdana. Ni razlogov, zaradi katerih se pri prvem otroku upošteva pravica, ki izvira neposredno iz zakona, pri drugem pa ne. Argument, da je treba spremembe, ki lahko vplivajo na upravičenost do pravice iz javnih sredstev, sporočiti CSD, ne vzdrži, ker pravica obstaja že na podlagi zakona in ne nastane z odločbo CSD. Argument sodbe glede dostopnosti do podatkov o številu otrok, vključenih v vrtec, temelji na določbah, ki se od uporabe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ne uporabljajo več. Na podlagi podatkov, ki jih tožnik vodi sam in do katerih ima dostop prek centralne evidence udeležencev vzgoje in izobraževanja, bi lahko brez problemov obračunal nižji znesek plačila za drugega otroka. Dejstvo, ali je toženec vedel, da mora za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev oddati ustrezno vlogo, ni pomembno. Določba četrtega odstavka 32. člena ZVrt je jasna in precizna. Edini pogoj za uveljavitev pravice je vključenost dveh otrok v vrtec, ta pa je bil v obravnavanem primeru izpolnjen.

3Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVrt starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % plačila, ki jim je določeno v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženec, ki je imel v obdobju, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, v vrtec pri tožniku vpisana dva otroka, upravičen do delne oprostitve plačila po navedeni zakonski določbi, čeprav je ni uveljavljal pri pristojnem CSD.

7Izpodbijana sodba pritrjuje tožnikovemu stališču, da lahko starši dosežejo znižanje cene za vrtec za drugega otroka le, če jim je taka pravica priznana z odločbo CSD. Opira se na določbi 32. člena ZVrt in 24. člena ZUPJS. Po prvi določbi se plačilo za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v vrtec vključena dva ali več otrok, pa se financirajo iz državnega proračuna.(1) V skladu s 24. členom ZUPJS se z odločbo, s katero center za socialno delo odloči o znižanem plačilu vrtca, odloči tudi o oprostitvi plačila vrtca za drugega in vsakega naslednjega otroka, če pa se drugi ali vsak naslednji otrok vključi v vrtec po izdaji odločbe, odloči o tem s posebno odločbo. Po stališču sodbe iz navedenih določb izhaja, da vrtec ne more samostojno odločati o upravičenosti do znižanja plačil in o višini znižanih plačil ter lahko izda račun za nižji znesek le na podlagi odločbe CSD. Pri razlagi upošteva namen sprejetja ZUPJS, tj. zagotoviti enotno vstopno točko v sistemu socialnih pomoči ter vzpostaviti enotno evidenco vseh pomoči in s tem večjo preglednost in manjše možnosti zlorab.

8Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotnost navedenega stališča v ugotovljenih okoliščinah primera. Zakonske določbe, na katere se opira izpodbijana sodba, ne dajejo enoznačnega odgovora na vprašanje, ali je odločba CSD konstitutivna in posledično starši, ki imajo vključena v vrtec dva otroka, sicer ne morejo uveljavljati pravice iz četrtega odstavka 32. člena ZVrt, ali le deklaratornega značaja in gre staršem pravica do delne oprostitve plačila za drugega otroka že na podlagi zakona. V prvem primeru toženec s svojim ugovorom v tem postopku kljub nespornemu dejstvu, da sta bila v obdobju, na katerega se nanaša terjatev, v vrtec vključena dva otroka, ne more uspeti, v drugem primeru pa nasprotno lahko.

9Pritožbeno sodišče se strinja z argumentom izpodbijane sodbe o namenu ZUPJS in iz tega izvirajočem zaključku, da vrtec ne more samostojno odločati o upravičenosti do znižanja plačil in višini znižanih plačil. Na drugi strani ni mogoče odreči teže pritožnikovemu stališču, da uveljavlja pravico, ki mu jo daje sam zakon že na podlagi dejstva, da sta v vrtec vključena dva otroka, in da je ta pravica v tem pogledu primerljiva s pravico do znižanega plačila za prvega otroka v višini 77 % cene programa vrtca, ki jo upravičenec pridobi ne glede na obstoj odločbe CSD (drugi odstavek 24. člena ZUPJS). Ker pravica, ki jo uveljavlja pritožnik, ni odvisna od njegovega socialnega položaja oziroma socialnega položaja njegove družine, stališče sodbe, ki temelji na namenski razlagi zakona, izgubi pomemben del svoje teže. Namen zakona zagotoviti enotno evidenco socialnih prejemkov in enotno podlago za odločanje o upravičenosti do njih v obravnavanem primeru, ko ne gre za prejemek, ki bi bil odvisen od premoženjskega položaja družine, ne more biti argument (sploh pa ne zadosten) v prid zaključku izpodbijane sodbe.

10Da je odločba CSD konstitutivna za pridobitev pravice do nižjega plačila za drugega otroka, ne določata izrecno niti ZVrt niti ZUPJS. ZUPJS razlikuje med pravico do znižanega plačila za vrtec in oprostitvijo plačila (prim. prvi, drugi in tretji odstavek 24. člena). V 6. členu ZUPJS, ki opredeljuje pristojnosti centra za socialno delo v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, je določena le pristojnost za odločanje o znižanem plačilu vrtca, ne pa tudi o oprostitvi plačila za nadaljnje otroke. Tudi specialno določbo tretjega odstavka 24. člena ZUPJS je zato mogoče razumeti tako, da ureja le položaj, ko je staršem priznana pravica do znižanega plačila za prvega otroka. Ker ne gre za pravico, ki bi bila odvisna od premoženjskega položaja prosilca, tudi obveznost poročanja o spremembah v 42. členu ZUPJS zanjo ni določena. Določena je le za upravičence do znižanega plačila vrtca. Glede nadaljnjega argumenta sodbe o pristojnostih lokalne skupnosti v zvezi s plačili vrtca pritožba utemeljeno uveljavlja, da gre za določbe ZVrt, ki ne veljajo več. Evidenco upravičencev do sofinanciranja plačil staršev za vrtec iz državnega proračuna v skladu s 46.a členom ZVrt vodijo vrtci. Ta določba v povezavi s Pravilnikom o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev daje podlago za zaključek, da vrtci svoje zahtevke do države v višini razlike med plačilom staršev za drugega (in nadaljne) otroke in ceno vrtca brez znižanja na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVrt uveljavljajo na podlagi teh podatkov (in ne s predložitvijo odločb CSD).

11Ni nepomembno, da je razmerje med vrtcem in starši otrok(a) pogodbeno. Starši in vrtec sklenejo pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih (20.c člen ZVrt). Sestavni del te pogodbe je po naravi stvari tudi cena, ki so jo starši dolžni plačati za otrokovo oskrbo. Pogodbene podlage vtoževane terjatve ne spreminja dejstvo, da je višina plačila v veliki meri normativno urejena. Tožnik ni zatrjeval, da bi bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo toženec upravičen do delne oprostitve za drugega otroka le ob predložitvi odločbe CSD.

12Upoštevaje opisano zakonsko ureditev in glede na to, da tožnik ni izkazal morebitnega pogodbenega dogovora, da je za uveljavitev pravice do delne oprostitve plačila za drugega otroka dolžan predložiti odločbo CSD, je utemeljeno pritožnikovo stališče, da lahko v tem postopku, sklicujoč se na četrti odstavek 32. člena ZVrt, uspešno ugovarja, da je upravičen do delne oprostitve plačila. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se vtoževana terjatev nanaša na razliko med višino zneskov, obračunanih brez in z upoštevanjem navedene zakonske določbe, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

13Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186779/2014 z dne 16. 1. 2015 v prvem in tretjem odstavku razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (358. člen ZPP). Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnik ni uspel, je dolžan tožencu povrniti potrebne stroške postopka. Ti znašajo 369,15 EUR, in sicer gre za nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi (200 točk), za dve pripravljalni vlogi (200 in 150 točk), 2 % za izdatke (11 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (55 EUR).

-------------

Op. št. (1): Izpodbijana sodba se v zvezi s tem sklicuje le na 32. člen ZVrt, posebej za obravnavani primer pa je navedeno določeno tudi v 29. členu ZVrt.