56. člen ZUPJS

Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ. Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebn

Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na to, da ZSVarPre ali ZUPJS določata drugačen upravni postopek, kot je določen v ZUP, razveljavitev odločbe v postopkih uveljavljanja pravic po ZSVarPre ne more imeti drugačnega učinka kot sicer velja po splošni pravni teoriji, torej le za naprej po izdaji prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZUP in pri odločitvi, od kdaj dalje učinkuje nova odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev socialno varstveih prejemkov, pravilno uporabilo inštitut razveljavitve, tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 30. 4. 2012 (to je zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba o neupravičenosti do socialno varstveni prejemkov). V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo tožencu in pustilo v veljavi datum 1. 1. 2012, za kar se zavzema pritožba, bi prišlo do posega v pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico, kar ustava izrecno prepoveduje.

Za rešitev v konkretnem sporu je odločilno, da je znesek otroškega dodatka, kakršen je bil tožniku priznan s pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011, enak znesku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem sporu. Ker glede višine otroškega dodatka ni prišlo do spremembe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011. Skladno s petim odstavkom 56. člena ZUPJS mora organ (enako velja tudi za sodišče, ko presoja odločitev tožene stranke) ugotoviti, ali obstaja potreba po odpravi odločbe. V sporni zadevi take potrebe ni bilo, zato je sodišče prve stopnje brez pravne podlage razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011 (točka II. izreka). Tožnik je bil upravičen do prejemanja otroškega dodatka v višini 324,05 EUR mesečno do izteka časa, določenega v pravnomočni odločbi. Enak znesek pa tožniku pripada skladno z odločitvijo sodišča prve stopnje vse do 31. 12. 2012.

Pri izvajanju nove sistemske ureditve socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre in ZUPJS, ki sta se dejansko začela uporabljati s 1. 1. 2012, ni mogoče zakonito poseči v pridobljeno pravico po prej veljavnih predpisih na način, kot se zavzema tožena stranka. Tudi v konkretnem primeru je bilo po ugotovitvi, da tožnik po novi pravni ureditvi več ne izpolnjuje pogojev za denarno socialno pomoč, niti za kakšno drugo pravico iz sistema socialne varnosti, mogoče pravnomočni posamični upravni akt, na podlagi katerega je bil pred tem več let uživalec denarne socialne pomoči, z odločbo z dne 16. 4. 2012 zakonito razveljaviti z učinkom za naprej, kot je razsojeno z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe, ne pa za nazaj s 1. 1. 2012.

Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.