5. člen ZUPJS

Ni relevantno, ali je tožnik spremembo periodičnega dohodka sporočil pravočasno, temveč je edino bistveno, kdaj je do spremembe prišlo. Upravičenec mora torej CSD podatek, da je prišlo do spremembe pri periodičnem dohodku zaradi začetka prejemanja pokojnine sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici po uradni dolžnosti na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe.

Evidenca GURS ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tega, torej nasprotnega, kar uradne evidence o spornih nepremičninah vsebujejo, še zlasti glede vrednosti teh nepremičnin, pa tožnica ni dokazala oziroma svojih trditev, da so nepremičnine brez vrednosti, z ničemer ni dokazala oziroma svojih trditev sploh ni dokazovala in ni tekom postopka predložila nobenih dokazov. V pritožbi okoliščino, da so nepremičnine brez kakršnekoli tržne vrednosti zgolj navaja in jasno navede, da pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost tožničinega nepremičnega premoženja presega 18.852,00 EUR, je zato pravilen in pravilen tudi zaključek, da je podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se starša zaradi nasprotujočih interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, izbiro med enim in drugim staršem opravi sodišče. Pri tem je osnovno materialno pravno izhodišče glede vprašanja, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan, upoštevanje koristi otroka. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera in oceniti, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče izpolnjenost pogojev za uspešno izvajanje starševske skrbi presoja v času odločanja, zato podatki o tožnikovem ambulantnem zdravljenju v PB iz obdobja pred rojstvom otrok na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik prejema otroški dodatek, ki se pri odmeri višine preživnine ne upošteva. Gre za socialni transfer, ki je namenjen zadovoljevanju potreb družine in se po razpadu družine odmeri na novo. Ob tem se preživnina, ki je odmerjena glede na novo nastale razmere po razpadu partnerske skupnosti, pri odmeri novega otroškega dodatka upošteva.

V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri oč

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.

Tožnica je uveljavljala državno štipendijo na posebnem obrazcu. Gre za „vlogo za uveljavljanje državne štipendije za polnoletne dijake in študente“. V tej vlogi, v nasprotju z osnovno vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, niso po vrstnem redu navedene pravice iz javnih sredstev, zato mora CSD, skladno s prvim odstavkom 8. člena ZUPJS, stranko, ki vloži vlogo, s katero uveljavlja zgolj nadaljnje prejemanje državne štipendije, opozoriti, da je dolžna denarne prejemke, določene v 7. členu, torej tudi državno štipendijo, uveljavljati skladno z vrstnim redom, kot ga določa zakon. Ker prvostopenjski organ (CSD) ni postopal po prvem odstavku 8. člena ZUPJS, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, zato za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS), velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Pri tem ni odločilno, da ima tožnica stalno prebivališče na istem naslovu kot njena mati. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnice zmotno upoštevala tudi dohodke tožničine matere.

Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.