VSRS Sklep X DoR 183/2021-3

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke?

2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU?

3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?

1Upravno sodišče je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38331-19/2017/13 z dne 12. 2. 2018. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila zahtevku stranke z interesom A., d. o. o., tako, da je tožeči stranki naložila povračilo stroška iz naslova postopka preverjanja v postopku carinjenja poštne pošiljke v znesku 6 EUR. Ugotovila je namreč, da je tožeča stranka prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju ZICZEU), saj je poleg izdaje potrdila o dolgovanem znesku opravila še druga dejanja (preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje stranke, skladiščenje blaga), za katera nima pooblastila v nacionalni zakonodaji. Strošek, ki ga je zaračunala stranki z interesom, tj. naslovniku poštne pošiljke, predstavlja tržno storitev, ki jo je treba presojati po pravilih pogodbenega prava.

2Upravno sodišče je v sodbi obrazložilo, da iz dovoljenja oz. odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, izdane tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 27. člena ZICZEU,¹ ne izhaja, da bi bila nanjo prenesena pristojnost zaračunavanja kakršnih koli storitev preverjanja poštne pošiljke v okviru carinskega postopka. Javno pooblastilo ji te pravice ne podeljuje, ampak je tožeča stranka strošek carinskega posredovanja umestila v postopek izvajanja javnega pooblastila in ga poimenovala tako, da daje vtis, kot da je del oblastvenega dejanja. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor nepristojnosti tožene stranke za odločanje o zahtevku stranke z interesom, pri čemer se je oprlo na 62. člen Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Presodilo je, da gre v obravnavani zadevi za pravno razmerje med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev, za katerega razrešitev je v skladu z ZPSto-2 pristojna tožena stranka. Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka 2. člena ZPSto-2, vendar je tako tesno povezano z opravljanjem poštnih storitev, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je v sporu odločila z izpodbijano odločbo.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj. Njihovo pomembnost je utemeljevala z izjemno številčnostjo tovrstnih preverjanj poštnih pošiljk in neenotnostjo sodne prakse.

4Predlog je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

6Vrhovno sodišče bo moralo najprej odgovoriti na vprašanje pristojnosti tožene stranke za odločanje v zadevi. Predlagateljica meni, da je Upravno sodišče zmotno uporabilo 62. člen ZPSto-2, na podlagi katerega tožena stranka v upravnem postopku rešuje spore med udeleženci v poštni dejavnosti, med njimi tudi spore med izvajalci in uporabniki poštnih storitev.

7V odvisnosti od odgovora na prvo vprašanje, pa se bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju lahko prvič opredelilo do vprašanja, ki se nanaša na bistvo spora, in sicer, ali je tožeča stranka na podlagi dovoljenja Finančne uprave RS upravičena zaračunavati stroške v zvezi s preverjanjem carinske dokumentacije v skladu s cenikom in Splošnimi pogoji izvajanja storitev carinskega posredovanja, ki jih je sprejela predlagateljica sama. V tem okviru bo Vrhovno sodišče lahko presodilo, kakšna je pravna narava zaračunanega zneska (plačilo, ki izvira iz pogodbenega razmerja med predlagateljico in naslovnikom pošiljke ali gre za javno dajatev) ter na kakšni pravni podlagi predlagateljica zaračunava navedeni strošek naslovnikom poštnih pošiljk. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za medsebojno povezana pravna vprašanja, odgovori na katere se nedvomno nanašajo na širok uporabnikov poštnih storitev, predlagateljica pa je izkazala tudi neenotnost sodne prakse Upravnega sodišča tako glede obsega javnopravnih pooblastil Pošte Slovenije kot tudi glede upravičenosti zaračunavanja stroškov carinskega posredovanja.²

8Vrhovno sodišče je zato predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP), pri čemer je vprašanja delno preoblikovalo zaradi večje jasnosti in zamejenosti.

¹ Ta določa: Carinski organ lahko pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev, ki vsebujejo najmanj podatke iz obrazca iz prejšnjega odstavka.
² Enako odločitev kot v obravnavani zadevi je Upravno sodišče sprejelo v sodbi II U 90/2018 z dne 26. 10. 2021, drugačno stališče pa izhaja iz sodbe I U 1786/2018 z dne 24. 9. 2020.