UPRS sodba I U 1199/2015

Tožba se zavrne.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo tožnici do odprave pomanjkljivosti prepovedal sklepanje pogodb za življenjska zavarovanja s potrošniki, ker pri sklepanju teh pogodb uporablja splošne pogoje za življenjsko zavarovanje, ki vsebujejo v točki 5. Nepravočasno plačilo premije, nepošten pogodbeni pogoj, ki se glasi: „V primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, se šteje, da je opomin prejel z dnem prispetja pošiljke na pošto“, ker je pravna oseba s tem določilom postavila domnevo vročitve v nasprotju z zakonsko postavljenimi domnevami vročitev, s tem pa povzročila, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z zavarovalno pogodbo, na Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) v zvezi z priporočeno poštno pošiljko in ugotavlja, da je navedeni pogoj v splošnih pogojih, v katerih si je tožnica sama izmislila t.i. fikcijo, kdaj se šteje poslano priporočeno pismo za vročeno, čeprav je takšen način vročitve znatno drugačen od tistega, ki bi ga potrošnik lahko utemeljeno pričakoval glede na zakonske določbe, nepošten pogodbeni pogoj. Pogodbeni pogoj ne more biti v nasprotju z zakonom, ki določa, da mora biti pošiljka vročena s priporočenim pismom (drugi odstavek 969. člena OZ), ter je zato takšen pogodbeni pogoj nepošten, predvsem, ker je izpolnitev tega pogodbenega določila znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Potrošnik je lahko pričakoval, da mu bo pošiljka ponovno poslana, saj se niti s pošiljateljem niti z vsebino pošiljke ni mogel seznaniti (na obvestilu, ki ga potrošnik prejme v svoj hišni predalčnik, je le navedeno, da ga čaka pošiljka, ne pa tudi kdo je pošiljatelj oz. vsebina). Pa tudi zakon nalaga zavarovalnici, da mora biti taka pošiljka vročena s priporočenim pismom, ker ima takšna pošiljka pravne posledice v škodo zavarovalca. Potrošnik je ob sklepanju pogodbe lahko utemeljeno pričakoval, da mu bo pošiljka vročena s priporočenim pismom, ne pa da bo veljala fikcija vročitve, ter da se bo štelo, da je pošiljko prejel z dnem prispetja na pošto, čeprav to ne drži. V vseh primerih zakonsko predpisanih fikcij vročitve ima naslovnik možnost, da se z vsebino pošiljke seznani, saj je ta puščena na njegovem naslovu, kadar pa se vrne nazaj k pošiljatelju, ker je ni bilo mogoče pustiti na naslovu, pa je naslovnik vnaprej seznanjen s tem, da bo vseeno veljalo za vročeno, čeprav se vrne pošiljatelju (Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP ter Zakon o pravdnem postopku ZPP). Fikcija vročitve močno posega v pravico posameznika, da se seznani z vsebino pisanja, zato je ni mogoče preprosto uvajati v ostalih situacijah, ko bi si pravna oseba želela olajšati postopek vročanja. Obravnavani pogoj je treba šteti kot nepošten, saj nasprotuje določilu prvega odstavka 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki podjetjem prepoveduje postavljanje pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Posledično je toženka na podlagi 72. člena ZVPot tožnici prepovedala odpravljanje storitve do odprave pomanjkljivosti.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil.

3Tožnica v tožbi navaja, da v postopku izdaje upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen. Gre za zavarovalno pogodbo, ki je dvostranska pogodba, kot dopolnitev zavarovalne pogodbe pa se uporabljajo splošni pogoji. Tožnica postopa po 5. točki splošnih pogojev, ko zavarovalec zamudi s plačilom premije. Zavarovalec se neizpolnjevanja obveznosti zaveda in pričakovati je, da se bo pogodbi nezvesta stranka, namerno poskušala izogibati vročitvi. Zaradi tega je splošne pogoje uredila na način, da je vzpostavila dogovor o domnevni vročitvi. V primeru, ko premija ni plačana v roku dveh tednov od dneva zapadlosti, najprej pošlje opomin z navadno pošto in šele pod pogojem, da se ne poravna terjatve niti v roku dveh tednov od prejema opomina, s priporočenim pismom še enkrat pošlje zahtevo za plačilo in mu določi rok, ki ne sme biti krajši od meseca dni, šteto od takrat, ko mu je bilo pismo vročeno ter ga obvesti o posledicah neplačila. Tožnica postopa na način, ki je do zavarovalca ugodnejši kot tisti, ki ga predvideva OZ, saj zavarovalcem dopušča dodatne roke za plačilo zamudne premije. Ker so posledice v primeru zamude zavarovalcu znane, se ne strinja z navedbami, da je uporabila nepošten pogodbeni pogoj. Tudi se ne strinja, da je takšen način vročitve znatno drugačen od tistega, ki bi ga potrošnik lahko utemeljeno pričakoval glede na zakonske določbe v zvezi s tem. Mnenja je, da ZPSto-2 ureja načine ravnanja izvajalca poštnih storitev ter postopanje izvajalca v primerih predvidenih v 41. členu, pri čemer pa se v ničemer ne opredeljuje do pravnih posledic, ki nastanejo naslovniku v pogodbenem razmerju, ki je predmet vročanja. Ne strinja se, da je domneva vročitve postavljena v nasprotju z zakonsko postavljenimi domnevami. Določba 969. člena OZ določa le, da mora biti zahteva zavarovalnice zavarovalcu vročena s priporočenim pismom. OZ je materialni zakon, določba 969. člena OZ pa je procesno pravne narave, katero stranki sporazumno še dodatno uredita. Kolikor zakonodajalec izrecno ne predvideva domneve vročitve, to ne pomeni, da jo prepoveduje. Sklepanje o namenu zakonodajalca ni pravilno. Domnevo vročitve je zakonodajalec z željo po učinkovitosti sodnih postopkov predvidel v ZPP, ZUP in celo v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). Razumnejša razlaga je, da je tako kot učinkovitost v sodnih postopkih zaželjena tudi učinkovitost v pravnem prometu med subjekti zasebnega prava. Meni, da dejavnost izvaja skladno z drugim odstavkom 74. člena Ustave RS in da zakonodajalec svobodne gospodarske pobude v tem delu ni omejil. Nepravično in v nasprotju z namenom zakonodajalca bi bilo od pogodbi zveste stranke zahtevati, da vroča toliko časa, dokler pismo ne bi bilo dejansko vročeno. S tem bi tožnici nastajali stroški, takšna zahteva pa bi vodila tudi v neodpovedljivost pogodbenih razmerij, saj bi se pogodbene stranke lahko poštni pošiljki izogibale v nedogled. V primerih, ko tožnica zavarovalcu pravno veljavno ne more izjaviti, da mu skladno z drugim odstavkom 969. člena OZ zmanjšuje zavarovalno vsoto na odkupno vrednost oz. odstopa od pogodbe, ji nastaja škoda, saj mora pri klasičnih življenjskih zavarovanjih oblikovati matematične rezervacije na obračunane premije, ne glede na to, ali so vse premije plačane ali ne. Kolikor bi bil edini veljaven način vročitve dejanska vročitev, bi morala tožnica v primeru izogibanja matematične rezervacije oblikovati v skladu z obračunanimi premijami. Dodatno utemeljuje, da izpolnitev pogodbe ob dogovoru domnevne vročitve ni v ničemer znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Sklicuje se na Splošne pogoje za izvajanje univerzalne poštne storitve, kjer je v prvem odstavku 9. člena določeno, da je priporočeno pismo zaprta pošiljka, ki se evidentira pri sprejemu in vročitvi. Splošni pogoji za izvajanje univerzalne poštne storitve v 27. členu podrobneje urejajo, da se pošiljke lahko prevzamejo na pošti v 15 dneh od dneva, ko je naslovnik obveščen o njenem prispetju. Kolikor zavarovalec pošiljke ne dvigne, se poštna pošiljka šteje za vročeno v skladu s splošnimi pogoji za življenjska zavarovanja. Način vročitve torej ostaja takšen, kot ga predvideva ZPSto-2 ter Splošni pogoji izvajalca poštnih storitev, pravne posledice pa začnejo teči z dnem, ki je predviden v splošnih pogojih za življenjsko zavarovanje. Zakonske domneve v zvezi s tem, kdaj se pisanje šteje za vročeno, so predvidene v sodnih postopkih in ne veljajo za vročanje priporočenega pisma po drugem odstavku 969. člena OZ. Meni tudi, da je izrek oziroma očitana kršitev nejasna, saj ne ve, kakšno pravno stališče je v izpodbijani odločbi zavzeto. Ali je vsak dogovor o domnevi vročitve prepovedan (tudi tisti, ki učinkuje šele s potekom 15-dnevnega roka, določenega na obvestilu za sprejem pošiljke) ali pa je prepovedan dogovor o domnevi vročitve, ki v primeru nedviga poštne pošiljke na pošti učinkuje s samim dnem prispetja na pošto. Mnenja je, da je zato odločba nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je določilo splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tožnice, ki vsebuje v točki 5 Nepravočasno plačilo premije pogoj, ki se glasi: „V primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, se šteje, da je opomin prejel z dnem prispetja pošiljke na pošto.“, nepošten pogodbeni pogoj v smislu 24. člena ZVPot.

7Temeljno načelo obligacijskega prava je načelo avtonomije strank (3. člen OZ) kot načelo, ki določa prosto urejanje obligacijskih razmerij. Določbe OZ so kogentne le takrat, kadar to izhaja iz same določbe in njenega smisla. Določba 924. člena OZ pa postavlja obratno pravilo ((1) pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter v tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo; (2) odmik od drugih določb, če ni prepovedan s tem ali kakršnim drugim zakonom, je dopusten samo, če je v nedvomnem interesu zavarovalca.). Torej določbe OZ, ki se nanašajo na ureditev zavarovalnih pogodb, so v načelu kogentne, dispozitivne so samo tiste, ki so so kot takšne določene.

8V zadevi je med strankama sporno, ali je toženka lahko določila sporno vsebino splošnih pogojev glede na drugi odstavek 969. člena OZ. Sporna fikcija vročitve se nanaša na dovoljena ravnanja zavarovalnice v primerih, da premija ni plačana. Po tej določbi, če zavarovalec na zahtevo zavarovalnice, ki mu mora biti vročena s priporočenim pismom, ne plača zapadle premije v roku, ki je določen v pismu in ne sme biti krajši kot mesec dni, šteto od takrat, ko mu je bilo pismo vročeno, pa tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, sme zavarovalnica, če so ji bile do tedaj plačane vsaj tri letne premije, le izjaviti zavarovalcu, da zmanjšuje zavarovalno vsoto na odkupno vrednost zavarovanja; če dotlej še niso bile plačane vsaj triletne premije, pa lahko izjavi, da odstopa od pogodbe.

9Zavarovalčeva poglavitna obveznost iz zavarovalne pogodbe je plačevanje premije kot protiizpolnitev za prevzem rizika po zavarovalnici. Če zavarovalec ne izpolni te temeljne obveznosti, tudi zavarovalnica ob nastanku zavarovalnega primera praviloma ni zavezana k plačilu (celotne) zavarovalne vsote. Določba drugega odstavka 969. člena OZ določa sankcije za neplačilo premije kot pravico zavarovalnice, pod pogojem, da je zavarovalnica zavarovalca v priporočenem pismu na nastop sankcij na to opozorila (enako določba 937. člena OZ – posledice, če premija ni plačana). Iz namena določbe izhaja, da je zaradi predvidenega nastopa sankcij, ki posežejo v pogodbeno razmerje strank, dolžna zavarovalnica pred njihovim nastopom, zavarovalca na posledice zamude (oziroma zapadlosti) pri plačilu premije opozoriti. Sporno določilo splošnih pogojev tožnici omogoča, da v primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, da šteje, da je opomin prejel z dnem prejetja pošiljke na pošto. Ustvarja fikcijo, ki je v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za določbo, ki za nastop zahteva vedenje zavarovalca, da bo zaradi neplačila premije lahko nastopila zakonska sankcija odstopa od pogodbe. Določba splošnih pogojev je zato v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za ureditev, ki jo določba drugega odstavka 969. člena OZ ne dopušča, ker je namen določbe v obvestitvi zavarovalca o sankciji. Vsebina priporočenega pisma mora vsebovati zahtevo zavarovalnice, da zavarovalec plača premijo v roku, ki mu ga določi v pismu pred nastopom sankcije. Določena je torej celo obličnost vsebine priporočenega pisma. Z ureditvijo v splošnih pogojih s fikcijo vročitve z dnevom prispetja pošiljke na pošto pa zavarovalec o vsebini opomina pred nastopom sankcij nedvomno ne bo obveščen. Odmik od določbe drugega odstavka 969. člena OZ, z ureditvijo s sporno določbo v splošnih pogojih, pa tudi ni v nedvoumnem interesu zavarovalca, za katerega bodo nastopile zakonske sankcije, o katerih predhodno ni bil opozorjen. Z določitvijo sporne fikcije v splošnih pogojih tožnica torej tudi ni upoštevala določbe 924. člena OZ, ki dopušča odmik od zakonskih določb le, če je v nedvomnem interesu zavarovalca.

10Drugi odstavek 41. člena ZPSto-2 določa, da se priporočene pošiljke vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se priporočena pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk. Tretji odstavek 41. člena pa določa, da če poštnih pošiljk iz prejšnjega odstavka zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebam iz prejšnjega odstavka, pusti dostavljalec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka. Četrti odstavek pa, da če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju. Na podlagi navedenih določb je mogoče zaključiti, da priporočeno pismo ustvarja dokaz o vročeni pošiljki le v primeru, da je naslovniku vročeno (21. točka 2. člena ZPSto-2). Tega se je zavedala tudi tožnica, zato sporna določitev, vendar pa njena fikcija vročitve presega naravo priporočenega pisma, ki je v dokazu vročitve. Tožničina fikcija vročitve ustvarja nedovoljeno dejansko domnevo, ki v učinkih, ki jih ustvarja priporočena pošiljka, ki je dokaz o vročitvi le, če je naslovniku vročena, v ZPSto-2 nima podlage.

11Sklicevanje ali analogija na pravne domneve iz ZUP oziroma ZPP ni možno. Pravila o fikciji vročitve po teh zakonih ustvarjajo močan poseg v procesni položaj strank, zato je uvedba tega inštituta mogoča le v primerih, kadar ima ustavno skladno podlago zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva, pri čemer pa so naslovniki v primerih vročanja po ZUP in ZPP v končni posledici obveščeni o vsebini pošiljk. Razen tega pa zakona vsebujeta tudi inštitut (vrnitev v prejšnje stanje), na podlagi katerih se učinke fikcije vročitve lahko izniči. Teh varovalk pa pri tožnici ni.

12Toženka je zato pravilno sporno pogodbeno določilo o splošnih pogojih štela kot nepošten pogodbeni pogoj, ki povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, glede na v 924. členu OZ izraženo pravilo, da so določbe OZ v zvezi z zavarovalno pogodbo v načelu kogentne. Dispozitivne so lahko le tiste, ki so kot take določene, pri čemer je drugi odstavek 969. člena OZ kogentna določba v zvezi z obveznostjo zavarovalnice, kako in s kakšno vsebino je dolžna opozoriti zavarovalca o zapadlosti premije pred nastopom pogodbenih sankcij. Ker iz določbe drugega odstavka 969. člena OZ izhaja obveznost zavarovalnice, da je o možnostih nastopa sankcij zavarovalec obveščen, s fikcijo vročitve, kot jo je določila toženka, pa ne bi bil, je ravnala v nasprotju s kogentno zakonsko določbo. Soglaša pa sodišče tudi z organom druge stopnje, da je sporni pogoj nepošten tudi zato, ker povzroča, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika. Namreč ob pravilnem razumevanju določbe drugega odstavka 969. člena OZ mora zavarovalnica obvestiti zavarovalca, ki s plačilom premije v roku, ki mu ga določi, prepreči v tej določbi predvidene sankcije.

13V tožbi tožnica uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, meni da je odločba nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, ker iz vsebine izpodbijane odločbe ne ve in ne more vedeti, kakšno pravno stališče je v njej zavzeto: a) bodisi, da je vsak dogovor o domnevi vročitvi prepovedan (tudi tisti, ki učinkuje šele s potekom 15 dnevnega roka, določenega na obvestilu za sprejem pošiljke), ali b) da je prepovedan dogovor o domnevi vročitve, ki v primeru nedviga poštne pošiljke na pošti učinkuje s samim dnem prispetja na pošto. Sodišče ugovoru o nerazumljivosti ne more slediti. Iz izreka jasno izhaja, kateri pogodbeni pogoj splošnih pogojev šteje toženka za nepošten. Ni pa na upravnem organu, da bi podajal v obrazložitvi odločbe, ki se nanaša na konkretno kršitev, splošno stališče v zvezi s situacijami, ki jih tožnica našteva. Sodišče pa je že navedlo v prejšnjih odstavkih, da je lahko pravilno vročena priporočena pošiljka le dokaz o vročitvi in drugih pravnih učinkov ne ustvarja.

14Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.