VSL sodba II Cp 2529/2010

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (14. 11. 2007)“

s e z a v r n e .

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen ter da bo sodišče o višini tožbenega postopka in stroških postopka odločilo s končno odločbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče v ničemer ni upoštevalo izpovedbe priče – predstavnika zavarovanke tožene stranke, ki je izpovedala, kako je čiščenje snega v mestu potekalo, niti ni upoštevalo listinskih dokazov kot npr. dnevnike čiščenja in program izvajanja zimske službe. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi moralo sodišče pri presoji temelja odškodninske odgovornost glede opredelitve odgovornosti izvajalca upoštevati Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS 62/98). Sodišče je ugotovilo, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke krivdna, vendar pa je sodbo obrazložilo tako, kot da je zavarovanec objektivno odgovoren. Neživljenjsko je od zimskega izvajalca čiščenja zahtevati, da takoj in še v času sneženja očisti vse površine, da bodo takšne kot v času, ko snega ni. Prav to pa sodišče z izpodbijano sodbo od zavarovanca tožene stranke zahteva, ko mu očita opustitev ravnanja, ker ni preprečil poledice oz. ni ustrezno poskrbel, da bi bila hoja varna. Sodišče ni upoštevalo, da gre za pogodbeno obliko zavarovanja, da je zavarovanec tožene stranke opravljal obveznosti zimskega čiščenja površin v skladu s sprejeto pogodbo z občino, planom čiščenja, vključno s prioritetami čiščenja površin, kar ureja Pravilnik vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. V konkretnem primeru je do padca prišlo zjutraj ob 5.30 istega dne, ko je močno snežilo oz. je začelo snežiti ponoči. Poleg tega je iz listinske dokumentacije (dnevnikov čiščenja, gradbenih dnevnikov...) in izpovedbe priče G. E. razvidno, da je bilo posipavanje, pluženje in čiščenje pločnikov cest in parkirišč v teku vse od 24. 02. - 02. 03. 2005 ter da je dne 04. 03. 2005 (tj. na dan padca tožnika) ponovno snežilo. Ta pločnik ne predstavlja prioritete. Tudi priča K. N. je povedala, da so pred dogodkom vsak dan čistili cesto in pločnike. Priča G. pa je še izpovedala, da sol pri zelo nizkih temperaturah ne deluje, tega dne pa so bile temperature precej nizke, pločnik pa je bil zagotovo posut z mešanico peska in soli. Ker je zavarovanec tožene stranke zimsko čiščenje opravljal v skladu s pogodbo in predpisi, svojih dolžnosti ni opustil. Splošno znano je, da se je potrebno v neugodnih vremenskih razmerah prilagoditi dejanskim okoliščinam npr. z uporabo primerne obutve, izbire poti, prevoznega sredstva, itd. Tožnik je izpovedal, da mu je bilo znano vremensko stanje, saj ga je žena pred odhodom v službo poklicala in mu povedala, da je zunaj sneg, ki ga še včeraj ni bilo. Tožnik je tudi izpovedal, da je bilo dan pred dogodkom po tleh malo snega. Zato v konkretnem dogodku ne gre za nepričakovan dogodek. Sodišče je navedlo, da iz dnevnikov čiščenja ni razvidno, kje so se dela opravljala ter da bi pločnik, kjer naj bi padel tožnik, na podlagi vrstnega reda čiščenja očistili približno ob 9.00 uri. Tega sodišče ni upoštevalo, kajti do padca je prišlo že ob 5.30 uri. Poleg tega pa tožena stranka meni, da kraj padca tožnika ni dokazan. Priča K. je tožnika ob padcu videla, vendar je bila vmes cesta, točnega kraja padca pa ni navedla. Priča G. je izpovedala, da se na domnevnem območju, ki ga tožnik navaja kot kraj padca nahaja pločnik, ki je raven in dovoz do tožnikovega stanovanjskega bloka, ki je v rahli klančini. Dovozi so za čiščenje na vrsti kasneje kot pločniki. Priča R. je izpovedala, da tožnik v službo običajno ni hodil po tem pločniku, temveč po bližnji potki preko parkirišča, tako kot vsi drugi delavci. Zato je menil, da je tožnik padel na potki. Ta potka je rahlo položna, pločnik pa je raven. Tožena stranka zato nikakor ne more slediti navedbi sodišča v obrazložitvi sodbe, da so priče K., E. in R. izpovedale, da je padel na pločniku. Glede na različne izpovedbe tožnika in prič o kraju padca ter glede na tožnikov opis kraja padca, kjer naj bi mu zdrsnilo, ko je stopal navzdol, ni dokazano, da je padel na pločniku, ki je v pristojnosti čiščenja zavarovanca, medtem ko potka ni. Poleg tega pa je tožnik vložil odškodninski zahtevek skoraj po dveh letih po dogodku, tako da toženi stranki v času dogodka ni omogočil ogleda kraja nezgode.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom 1. odstavka 5. člena Zakona o javnih cestah morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Utemeljeno pa pritožnica poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju uporabiti tudi določila Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (1) (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 31. členu določa, da je vzdrževanje prevoznosti zimskih cest opredeljeno s prednostnimi razredi, v katere so ceste razvrščene glede na kategorijo, gostoto in strukturo prometa, geografsko-klimatske razmere in krajevne potrebe. Kot je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, iz Tabele 1 v 31. členu Pravilnika izhaja, da je pločnik, na katerem je tožnik padel, razvrščen v V. prednostni razred. Za ta prednosti razred nadalje Pravilnik v 31. členu določa, da mora biti v primeru sneženja zagotovljena prevoznost z možnimi zastoji do enega dne. Zavarovanec tožene stranke je dejavnost čiščenja izvajal v skladu s Programom zimske službe 2004/2005, ki pločnika, na katerem je padel tožnik (cesta H.) prav tako ne uvršča v prioritetni razred čiščenja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in prič K., E. in R. ugotovilo, da pločnik ob 5.30 uri, ko je tožnik padel, ni bil očiščen. Priloženi gradbeni dnevniki (B3 in B4), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, res ne dokazujejo, kje so se dela zavarovanca tožene stranke vršila. Potrjujejo pa, da je zavarovanec tožene stranke kritičnega dne 04. 03. 2005 od 3.00 do 7.00 ure in od 7.00 do 15.00 ure izvajal čiščenje snega in ponoči opravil tudi posipanje proti poledici. Iz gradbenih dnevnikov tako izhaja zaključek, da je zavarovanec tožene stranke svojo pogodbeno obveznost izvajal. To potrjuje tudi izpovedba priče G. E., ki je pojasnil, da je izvajalec dejavnost izvajal po prioritetah in sicer, po vrstnem redu tako, da so se površine, ki sodijo v I. in II. prioriteto, počistile do 7. ure zjutraj, ostale pa kasneje. Pločnik, kjer je padel tožnik, ni bil prioriteten in je bil glede na prioriteto, v katero je bil razvrščen, za čiščenje na vrsti do 9. ure. Dejansko pa je bil očiščen okoli 7.30 ure, kar so potrdile priče A. K., tožnikova žena R. H. in tožnik.

Utemeljeno tako pritožnik izpostavlja, da je neživljenjsko od zavarovanca tožene stranke pričakovati, da takoj in še v času sneženja očisti vse površine. Kot potrjujejo gradbeni dnevniki, je zavarovanec tožene stranke svoje pogodbene obveznosti v skladu s Programom zimske službe 2004/2005 izpolnjeval. Zato zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti zavarovančevega ravnanja ni utemeljen. Od vzdrževalca ceste, zavarovanca tožene stranke, je namreč mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. Ker celotnega območja lokalne skupnosti ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, je razumno, da sta upravljalec (Občina) in vzdrževalec-zavarovanec tožene stranke sprejela Načrt zimske službe z v naprej predvidenimi prioritetami, kar predvideva tudi 31. člen Pravilnika. Ker je zavarovanec tožene stranke k vzdrževanju pločnikov pristopil, mu opustitve dolžnega ravnanja ni mogoče očitati (glej tudi judikat VS RS, opr. št. II Ips 179/2006).

Ker protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, v skladu z določilom 131. člena OZ ni podana, je pritožba tožene stranke utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Iz 2. točke izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da bo prvostopenjsko sodišče o stroških postopka odločilo s končno odločbo (164. člen ZPP). Pravdni stranki v pritožbi pravdnih stroškov nista priglasili, zato je izrek o stroških odpadel. O pravdnih stroških bo odločalo prvostopenjsko sodišče v skladu z določilom 1. in 7. odstavka 163. člena ZPP in 164. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. list RS, št. 62-2848/1998