VSL sodba in sklep II Cp 1466/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o podlagi zahtevka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

V odločitvi o višini zahtevka pa se sodba razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od toženih strank zahtevala, da ji solidarno plačata odškodnino v višini 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.023,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti in vzročne zveze ter da se je tožena stranka krivde razbremenila. Dejstvo, da se je srna znašla na avtocesti, nikakor ne more biti posledica naključja. Avtocesta naj bi bila v celoti ograjena z varovalno mrežo proti divjadi, ki bi morala preprečevati, da se divjad znajde na vozišču. Če se to zgodi, je jasno, da je ta mreža ali poškodovana ali pa narobe postavljena. Podobno velja tudi glede možnosti, da je srna na vozišče prišla na priključku, saj je, če je to možno, očitno nekaj narobe s celotnim varnostnim sistemom na priključkih. To je treba presojati tudi v luči dejstva, da se je po izpovedbi priče V. divjad na avtocesti znašla že večkrat, pa očitno nihče ne ukrepa. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da so navedbe tožnice o neprimernem zavarovanju avtoceste pavšalne. Izpoved priče V. dokazuje, da je odgovornim znano, da divjad večkrat pride na avtocesto, znano jim je tudi kje oz. kako pride tja, pa toženki nista storili nič, da se to ne bi dogajalo. Navedba tožnice iz pripravljalne vloge z dne 02. 02. 2011, ki jo je sodišče prve stopnje označilo kot prepozno (da bi moral biti za varno vožnjo očitno postavljen prometni znak), ne bi smela biti ignorirana zaradi prekluzije. Gre namreč za spoštovanje 1. odstavka 5. člena ZJC, po katerem morajo biti javne ceste grajene tako, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil varno uporabljajo vsi uporabniki cest. Sodišče prve stopnje bi moralo brez trditev tožeče stranke ugotoviti, da pregled avtoceste na način, kot ga izvaja drugotožena stranka, očitno ni dovolj zanesljiv, da bi preprečil nevarnosti, kot je divjad na vozišču, zato bi za varno vožnjo očitno moral biti postavljen prometni znak. Stališče sodišča prve stopnje pokaže, da so vozniki na avtocesti potencialno bolj ogroženi od voznikov na regionalni cesti, vsaj glede povrnitve škode po divjadi. Toženi stranki nista storili vsega, kar bi morali storiti za varnost voznikov (najmanj postavitev prometnega znaka, če že ne bolj primerno skrbeti za ograjo in izvesti ukrepe za onemogočanje dostopa divjadi na priključkih). Takšno ravnanje je mogoče oceniti le kot protipravno ravnanje, vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo škodo pa je očitna. Tožnica opozarja, da je tudi priključek del avtoceste. Tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru, če je srna prišla na avtocesto na priključku, tožnica ni dokazala, da se je srna na avtocesti znašla zaradi opustitve varnostnih ukrepov. Če je priključek kraj, kjer ni varovalne mreže, bi morala toženka za varnost tam še toliko bolj poskrbeti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče V. glede zapisa v dežurni knjigi pod 8. točko: odbojna varnostna ograja, NY, kjer je navedeno „stare poškodbe“ oziroma „ni sprememb“ ugotovilo, da ne gre za varovalno mrežo proti divjadi, temveč za jekleno odbojno ograjo, ki vozilom preprečuje zdrs s ceste in da poškodbe na tej ograji nimajo zveze s tožničino škodo. Ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje sploh ukvarjalo z zapisom pod tč. 8, saj je iz listine razvidno, da se stanje varovalne mreže proti divjadi vodi pod tč. 9. Iz poročila o kontrolnem pregledu 03. 02. 2007 izhaja opomba glede varovalne mreže proti divjadi „brez posebnosti“, iz poročila 04. 02. 2007 pa je razvidna opomba, brez posebnosti, stare poškodbe“. To dokazuje, da je bila varovalna mreža očitno pregledovana malomarno in da tega je bila poškodovana. Kakšne so te poškodbe, toženki nista pojasnili. V delu, kjer se sodišče prve stopnje sklicuje na 8. točko poročila o kontrolnem pregledu, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje glede odločilnega dejstva med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in tem, kar izhaja iz same listine. Sodba se v tem delu sklicuje na del listine, ki z zadevo nima zveze, ignorira pa tč. 9, ki je za zadevo pomembna.

3Prva tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Druga tožena stranka je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je utrpela škodo, ker je na avtocesti povozila divjad. V tožbi je navedla, da sicer ne ve, kako se je srna znašla na avtocesti, ali zaradi luknje v ograji ali zaradi napačno načrtovane ograje, da pa bi toženi stranki morali poskrbeti, da divjadi na avtocesti ne bi bilo. V prvi pripravljalni vlogi je zatrjevala tudi, da varovalni ukrepi toženih strank niso bili zadostni, to pa predstavlja nedopustno ravnanje. Navedeni očitki tožnice, da varovalni ukrepi toženk niso bili zadostni, da je bila v varovalni ograji luknja ali pa je bila ta ograja nepravilno projektirana, niso pavšalni, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, temveč so dovolj jasni in konkretizirani.

6Upravljalec državnih cest je prva tožena stranka, Republika Slovenija (3. in 16. člen ZJC (1)). Naloge za vzdrževanje in varstvo državnih cest, ki obsegajo med drugim tudi naloge rednega vzdrževanja državnih cest, opravlja organ RS, Direkcija RS za ceste. Vzdrževanje državnih cest je republiška gospodarska javna služba (prvi odstavek 40. člena ZJC). V skladu z drugim odstavkom 40. člena ZJC se morajo državne ceste redno vzdrževati in obnavljati tako, da omogočajo varno odvijanje prometa. 5. člen ZJC določa, da morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Vzdrževanje javnih cest, ki je obvezna gospodarska javna služba, med drugim obsega vzdrževalna dela za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter organiziranje vzdrževalnih del (8. člen ZJC).

7V skladu s 5. točko 14. člena ZJC je avtocesta državna cesta. Njen sestavni del so tudi posebej zgrajeni priključki nanjo. Javno cesto sestavljajo tudi cestne naprave in druge ureditve, namenjene varnosti prometa, prometna oprema in priključki na cesto v širini cestnega sveta (prvi odstavek 13. člena ZJC). V skladu s 40. točko prvega odstavka 14. člena ZJC so cestne naprave tudi naprave in ureditve, ki so namenjene za zaščito pred drugimi škodljivimi vplivi na promet na javni cesti.

8Prva tožena stranka je v postopku ugovarjala pasivno legitimacijo, ker je naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest v skladu z določbo 3.č člena ZDARS (2) prenesla na drugo toženo stranko. Ugovor prvotožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Odgovornost prve toženke za povzročeno škodo je zakonita. Zato je prva toženka ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če bi bilo to določeno v zakonu, česar pa ZJC in ZGJS (3) ne določata. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi morebiten prenos odškodninske odgovornosti učinkoval le med toženima strankama, ne pa v razmerju do tretjih oseb.

9Druga toženka na podlagi 3.č člena ZDARS opravlja naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest, med katere spada tudi izvajanje rednega vzdrževanja avtocest in objektov na njih. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta toženki v skladu s 3.d členom ZDARS sklenili koncesijsko pogodbo, s katero se je druga toženka kot koncesionar zavezala opravljati dejavnost rednega vzdrževanja avtocest trajno in nepretrgoma, skladno s predpisi, ki urejajo redno vzdrževanje avtocest. Kot določa 4.3.1. člen koncesijske pogodbe, redno vzdrževanje avtocest obsega ohranjanje avtocest v dobrem stanju ter zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti avtocest, kar se zagotavlja med drugim z rednim vzdrževanjem vseh prometnih površin in opreme in cestnih naprav. V skladu z 2. členom Pravilnika (4) morajo biti ceste vzdrževane tako, da je na njih omogočen varen promet. Vzdrževalna dela se morajo vzdrževati vestno in po pravilih stroke (3. člen). Nadzor nad stanjem cest zagotavljata tako strokovna služba upravljalca cest z rednimi in izrednimi pregledi cest ter izvajalec rednega vzdrževanja s pregledniško službo. V skladu s 13. členom Pravilnika med dela rednega vzdrževanja sodi pregledniška služba in tudi redno vzdrževanje cestnih naprav in ureditev, med katere sodi tudi varovalna ograja proti divjadi (40. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). V skladu z 20. členom Pravilnika morajo biti cestne naprave vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje in omogočena normalna uporaba. Vzroke, ki to preprečujejo, je treba nemudoma odpraviti, če to ni mogoče, pa izvesti začasne rešitve in ustrezne zavarovalne ukrepe. V skladu s 33. členom Pravilnika popravila in nadomestitve cestnih naprav sodijo med neodložljiva dela. Druga tožena stranka je v postopku zatrjevala, da njeni delavci redno opravljajo preglede avtoceste, tudi pregled varovalne ograje, ki preprečuje vstop divjadi na cestišče. Po njenih navedbah so se pregledi avtoceste opravljali redno in v skladu s Pravilnikom. To je druga toženka dokazovala z izpisom iz dežurne knjige (B3) in z zaslišanjem priče D.V.

10Priča V. je na naroku izpovedala, da se ne spominja, da bi bila varovalna mreža na tem odseku kdaj poškodovana, da pregledniška služba trikrat dnevno opravlja preglede avtoceste, da pa se je na avtocesti že večkrat znašla divjad, ki bi na avtocesto lahko prišla tudi kje drugje, in sicer na priključku na avtocesto. Na podlagi izpiska iz dežurne knjige (B3) in izpovedbe priče V. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da vzdrževalnih del na avtocesti ni opravljala v skladu z varnostnimi predpisi, ki določajo minimalni standard dolžne skrbnosti njenega ravnanja in ocenilo, da je toženka uspela zavrniti tožničine pavšalne očitke o neprimernem varovanju avtoceste in nezadostnih varnostnih ukrepih, ker tožnica konkretnejših očitkov ni vzpostavila. Tak materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pa glede na ugotovljeno dejansko stanje (izpovedba priče V.), in sicer da se je na avtocesti že večkrat znašla divjad, ni pravilen.

11Kot utemeljeno opozarja tožnica, iz izpovedbe priče V. izhaja, da se je na avtocesti že večkrat znašla divjad, ki bi lahko na avtocesto prišla tudi na priključku na avtocesto. Na podlagi tega dejstva je utemeljen materialnopravni zaključek, da avtocesta ni bila vzdrževana tako, da bi bil na njej omogočen varen promet (5. člen ZJC in 2. člen Pravilnika). Sedma točka drugega odstavka 13. člena Pravilnika določa, da med dela rednega vzdrževanja sodi redno vzdrževanje cestnih naprav in ureditev, 20. člen Pravilnika pa določa, kako morajo biti cestne naprave in ureditve vzdrževane. Ugotovljeno dejansko stanje, da se je že večkrat zgodilo, da se je na avtocesti znašla divjad, dokazuje utemeljenost očitkov tožnice, da varovalni ukrepi na avtocesti niso bili zadostni. Cestne naprave in ureditve morajo biti namreč v skladu z 20. členom Pravilnika vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje. Namen varovalne ograje, ki divjadi preprečuje dostop do avtoceste, je divjadi onemogočiti dostop na avtocesto. Le tako je namreč možno zagotoviti varne razmere za uporabnike (5. člen ZJC in 2. člen Pravilnika). Vzroke, ki to preprečujejo, mora druga toženka v skladu z 20. členom Pravilnika nemudoma odpraviti, če to ni mogoče, pa izvesti začasne rešitve in ustrezne zavarovalne ukrepe. Ker je bila divjad na avtocesti že večkrat, je očitno, da varovalna ograja proti divjadi svojega namena ne izpolnjuje, torej njeno delovanje ni brezhibno. Zato je tožničin očitek o nezadostnih varnostnih ukrepih tožene stranke utemeljen. S tem pa je podana protipravnost ravnanja druge toženke, in sicer opustitev dolžnostnega ravnanja, določenega v 7. točki drugega odstavka 13. člena in 20. členu Pravilnika, zaradi česar na avtocesti niso bili zagotovljeni pogoji za varen promet. Tudi če bi srna na avtocesto prišla na priključku, kar je sodišče prve stopnje štelo v korist druge toženke, to potrjuje utemeljenost tožničinega očitka o neprimernosti varovalnih ukrepov tožene stranke in o neprimernem zavarovanju avtoceste (7. točka drugega odstavka 13. člena in 20. člen Pravilnika). Druga toženka je v skladu s prvim odstavkom 20. člena Pravilnika dolžna vzrok, ki onemogoča brezhibno delovanje in normalno uporabo cestnih naprav in ureditev, odpraviti oziroma če to ni mogoče izvesti ustrezne začasne rešitve in zavarovalne ukrepe, česar pa ni storila. V skladu s tabelo, zajeto v 33. členu Pravilnika, popravila in nadomestitve cestnih naprav in ureditev avtoceste, kamor sodi tudi varovalna mreža proti divjadi, spadajo med neodložljiva dela druge toženke. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja druge tožene stranke, ni utemeljen.

12Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo priče V. (kateri je v celoti sledilo) in izpis iz dežurne knjige z materialnopravnega vidika zmotno presodilo, da ravnanje druge toženke ni bilo protipravno. Ti dokazi vodijo do zaključka, da je druga toženka opustila svoje dolžnostno ravnanje določeno v 7. točki 13. člena in 20. členu Pravilnika. Med škodo, ki je tožnici nastala zaradi trka z divjadjo, kar je tožnica s svojo izpovedbo potrdila, in kršitvijo dolžnostnega ravnanja druge in prve toženke, pa je vzročna zveza podana. Druga toženka namreč ni dokazala, da je svoje dolžnosti, ki ji jih nalaga Pravilnik, izpolnjevala. Opravljanje pregledniške službe je le eno izmed del rednega vzdrževanja. Kljub temu, da je druga toženka z izpisom iz dežurne knjige dokazala, da je pregledniško službo opravljala trikrat dnevno, ji Pravilnik poleg opravljanja pregledniške službe nalaga tudi izvedbo drugih vzdrževalnih del, med drugim tudi redno vzdrževanje cestnih naprav in ureditev, ki pa ga ni ustrezno izvajala. Poleg tega prvi odstavek 14. člena Pravilnika določa, da je pregledniška služba dolžna nadzirati vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej, ter preverjati (vizualni pregled) stanje vseh sestavnih delov ceste. Ker se je že večkrat zgodilo, da je bila divjad na avtocesti, pregledniška služba očitno ni uspešno nadzorovala dogajanj, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej, kljub temu da je opravljala preglede avtoceste trikrat dnevno. Zato tudi iz tega razloga zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka vzdrževalna dela opravljala v skladu s predpisi, ni utemeljen. Druga tožena stranka je prekršila tudi določilo 14. člena Pravilnika. Namen pregledniške službe namreč ni le trikrat dnevno pregledati avtoceste, temveč nadzirati dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej, kamor gotovo sodi tudi vstop divjadi na avtocesto.

13Prva toženka, ki je v skladu s 5. in 40. členom ZJC odgovorna za zagotavljanje pogojev za varno uporabo javnih cest, teh pogojev ni zagotovila. Ker prva toženka svoje zakonite odgovornosti iz 5. in 40. člena ZJC s sklenitvijo koncesijske pogodbe ne more izključiti, je tudi njena odškodninska odgovornost podana. V skladu s 358. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo z vmesno sodbo po temelju spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen. Ker je za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede višine tožbenega zahtevka potrebno izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala, sodišče prve stopnje pa jih ni izvedlo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o javnih cestah (ZJC), Ur. list RS št. 29/1997 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Zakon o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS), Ur. list RS št. 57/1993 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) Uradni list RS, št. 32/1993 s spremembami in dopolnitvami.

(4) Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest Ur. list št. Uradni list RS, št. 62/1998 s spremembami in dopolnitvami.