VSL sodba I Cpg 1059/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131817/2009 z dne 18. 9. 2009 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 131,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe.

2Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo pravnih stroškov, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov s pritožbo ne priglaša.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, na katera je sodišče druge stopnje v sporu majhne vrednosti vezano (prvi in drugi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) (1):

- da je P. Z. 29. 10. 2007 okoli 4.25 ure zjutraj pri vožnji po gorenjski cesti trčil v table pokončne zapore, ki so poškodovane ležale na sredini cestišča v smeri njegove vožnje,

- da je imel uporabnik vozila, ki ga je vozil P. Z., sklenjeno kasko zavarovanje pri tožnici,

- da je tožnica svojemu zavarovancu nakazala odškodnino za materialno škodo v višini 2.728,11 EUR,

- da je gradbena dela na cesti izvajalo K d.d., ki je imelo svojo odgovornost zavarovano pri toženki,

- da je bil vzdrževalec gorenjske ceste družba L d.d.,

- da je bila cesta v času, ko se je na cestišču polagala meteorna in fekalna kanalizacija, popolnoma zaprta,

- da je bila v času, ko se je na tem odseku gradil pločnik, cesta delno že odprta,

- da so bile pred gradbiščem postavljene table z oznakama zoženje ceste in delo na cesti; hitrost je bila omejena na 40 km/h,

- da so bile so bile tekom dneva, ko so se izvajala dela, po sredini cestišča postavljene tudi table pokončne zapore,

- da so bile table pokončne zapore v lasti zavarovanca toženke,

- da ji table pokončne zapore po končanju delavnika odstranjene s cestišča,

- da tožnica ni uspela dokazati nasprotnega, tj. da so navedene zapore ostale po končanju delavnika na sredini cestišča.

6Tožnica sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na čas nastanka škodnega dogodka dne 29. 10. 2007 zmotno subsumiralo povzeta pravno odločilna dejstva pod določbe Zakona o cestah (ZCes-1) (2). Ta je namreč začel veljati šele 1. 4. 2011, uporabljati pa 1. 7. 2011, torej po nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Za presojo vtoževanega regresnega zahtevka je relevanten Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC) (3), ki je v pretežnem delu veljal do 31. 3. 2011 (nakar je začel veljati ZCes-1), v razveljavljenem delu pa se je uporabljal še do 30. 6. 2011 (4). Kljub opisani zmotni identifikaciji relevantnega pozitivnega prava v konkretni zadevi, pa je obstoj kršitve zmotne uporabe materialnega prava zgolj navidezen, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zahtevek utemeljen tudi ob upoštevanju določb ZJC, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Tožnica sicer korektno povzema določbe ZJC, v skladu s katerimi morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa lahko uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (5. člen). Vendar spregleda, da ZJC v 8. členu opredeljuje vzdrževanje javnih cest kot javno gospodarsko službo (5). To službo pa je za cesto, na kateri se je zgodil škodni dogodek v obravnavanem primeru, opravljal L d.o.o., in ne zavarovanec toženke. V Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (6), na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, je minister, pristojen za promet, v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZJC predpisal vrsto vzdrževalnih del na javnih cestah ter nivo vzdrževanja javnih cest. Gre torej za pravilnik, ki opredeljuje vsebino nalog javne službe vzdrževanja javnih cest, in posledično za konkreten primer predstavlja pravno podlago za presojo ravnanja L d.o.o., ne pa zavarovanca toženke, ki ni bil vzdrževalec tega dela ceste, temveč „zgolj“ izvajalec del.

8Za opredelitev dolžnega ravnanja slednjega je relevanten Pravilnik o načinu označevanja in zavarovanja del na javnih cestah in ovir v cestnem prometu (7). Ta namreč določa postopke in način prometnega označevanja in zavarovanja del na cesti in ovir v cestnem prometu, ki jih opredeljujejo predpisi s področja javnih cest in varnosti cestnega prometa. Določbe tega pravilnika predstavljajo po izrecni dikciji minimalne aktivnosti, ki jih je treba izvesti v primeru prometnega označevanja in zavarovanja del na cesti in ovir v cestnem prometu. Hkrati določa tudi postopke pri načrtovanju in postavitvi prometne signalizacije in prometne opreme ter pri njenem vzdrževanju in odstranitvi.

9Pravilnik med drugim razmejuje naloge predlagatelja zapore in vzdrževalca cest. Predlagatelj zapore je tista pravna ali fizična oseba, ki zaradi izvedbe del ali organizacije prireditve predlaga zaporo ceste. Njegova naloga je imenovati odgovorno osebo za nadzor nad postavitvijo, stalnim spremljanjem prometa in začasne prometne signalizacije in prometne opreme v območju zapore ceste in odstranitvijo začasne prometne signalizacije in prometne opreme po končanih delih ali zaključku prireditve. Naloga vzdrževalca cest pa je, da v okviru nadzora nad stanjem in prevoznostjo cest ob vsakokratnem pregledu ceste prevri tudi stanje začasne prometne signalizacije in prometne opreme na območju zapore ceste, ki ga opravi v okviru vzdrževalnih del. Na morebitne pomanjkljivosti mora opozoriti odgovorno osebo predlagatelja zapore ceste in upravljalca ceste.

10V obravnavanem primeru sicer ni ugotovljeno, ali je bil zavarovanec toženke tudi predlagatelj zapore (tega namreč nobena stranka ni uvedla v dejstveni substrat zadeve s svojimi trditvami). Četudi bi to bila zavarovanka toženke, pa bi bila glede na pojasnjeno razmejitev nalog predlagatelja zapore in vzdrževalca ceste, kakor tudi v primeru, če sploh ni bila predlagateljica zapore (ampak je bil to naročnik gradbenih del na cesti) za razsojo v obravnavanem primeru glede na očitke tožnice o protipravnem ravnanju toženkine zavarovanke odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženkina zavarovanka po končanju delavnika odstranila s cestišča pokončne zapore.

11Upoštevajoč, da se je škodni dogodek zgodil okrog 4.25 ure zjutraj, torej v v zelo zgodnjih jutranjih urah, ter da je izvajanje nadzora nad stanjem in prevoznostjo cest praviloma sicer naloga vzdrževalca, je namreč sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi dolžnost toženkine zavarovanke, da tudi po odstranitvi zapore stalno in celo izven svojega rednega delovnega časa spremlja promet in začasno prometno signalizacijo in opremo, presegla njeno dolžno skrbnost (6. člen Obligacijskega zakonika - OZ) (8). Toženkino zavarovanko kot subjekta, ki se ukvarja s popravili in vzdrževanjem cest v okviru svoje poslovne dejavnosti, sicer res zavezuje najstrožje merilo skrbnosti, tj. skrbnost dobrega strokovnjaka. Vendar bi glede na ugotovljene bistvene dejanske okoliščine primera ter ob odsotnosti trditev o dejstvih, ki bi utemeljevale presojo ravnanja toženke tudi v smislu objektivne predvidljivosti škode (tožničino opozarjanje v pritožbi, da je predstavnik zavarovanke toženke med drugim izpovedal, da se je velikokrat dogajalo, da so neznani storilci razmetali njihovo prometno signalizacijo, postavljene table pa lahko kdo tudi vrže na cesto), namreč ne more biti upoštevno, saj trditev o takšnih dejstvih tožnica ni pravočasno vnesla v postopek s svojo trditveno podlago, zatrdila pa jih ni niti toženka) pomenila drugačna odločitev nedopustno izenačitev takšnega merila skrbnosti s strogostjo presoje, ki je inherentna objektivni odgovornosti.

12Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 458. člena ZPP), je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pravdni stranki stroškov v postopku s pritožbo nista priglasili, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

14O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 109/2010 in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 29/1997 in nasl.

(4) Ne glede na prenehanje veljave določb ZJC so po izrecni določbi drugega odstavka 123. člena ZC-1 ostale v veljavi določbe 5., 6., 47. in 48. točke prvega odstavka 14., prvega in drugega odstavka 11., 11.a, 11.b, 11.c, 75.a, 75.b, 75.c, 75.č, 75.d, 75.e člena, prve in tretje do desete alineje prvega, drugega in tretjega odstavka 77.a člena ZJC (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 57/08 – ZLDUVCP, 69/08 – ZcestV, 42/09 in 109/09) ter 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZJC (Uradni list RS, št. 92/05).

(5) Javna služba v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZJC obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah. Hkrati obsega organiziranje vzdrževalnih del, ki se na javnih cestah opravljajo v mejah cestnega sveta in v daljših časovnih obdobjih zaradi izboljševanja in obnavljanja njihovih prometnih in varnostnih lastnosti.

(6) Ur. l. RS, št. 62/1998.

(7) Ur. l. RS, št. 116/2006.

(8) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.