VSRS Sklep II DoR 94/2019

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali gre lastniku nepremičnine lahko v škodo dejstvo, da uporabi svoje nepremičnine ni nasprotoval v času, ko je navidez veljal (protiustaven) Odlok o kategorizaciji?

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice njene nepremičnine parc. št. 221/1 k. o. ... ter da je tožena stranka dolžna za protipravno uporabo poti plačati uporabnino v višini 150,00 EUR mesečno od 17. 7. 2016 dalje do prenehanja uporabe zemljišč tožene stranke. Nadalje je sodišče ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe za ugotovitev, da za potrebe gospodujočih nepremičnin z ID znakom parcela 000-1 in parcela 000-2 obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili s priključki po poti, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Predlog za dopustitev revizije vlaga tožeča stranka. V predlogu za dopustitev revizije kot pravno pomembno izpostavi vprašanje: ali je dopustno v škodo lastnika nepremičnine v zasebni lasti uporabiti institut exceptio illegalis glede priposestvovanja stvarne služnosti na delu zemljišča, ki je imel tekom zahtevane priposestvovalne dobe status javne – občinske ceste, to pa iz razloga, ker naj bi bili občinski odloki, na podlagi katerih je bila takšna cesta kategorizirana, v nasprotju z Ustavo, sodišče pa na takšne odloke kot podzakonske akte ni vezano, in na tej podlagi ugotoviti priposestvovanje stvarne služnosti v breme lastnika takšne nepremičnine, pri čemer pa so javne ceste in s tem tudi občinske ceste javno dobro, na katerih ni mogoče pridobiti služnosti (55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, sedaj 19. člen Stvarnopravnega zakonika ) v zvezi s 3. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes), 2. členom Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), 3. členom ZCes – 1, lastnik nepremičnine v zasebni lasti, po kateri je potekala tako kategorizirana javna – občinska cesta, pa se je na takšno omejitev glede služnosti skliceval.

Navaja, da lastnik nepremičnine, ki je na javno rabo takšne ceste pristajal, po ukinitvi kategorizacije takšne ceste pa več ne, ne bi smel trpeti negativnih posledic glede priposestvovanja. To pa še posebej ne, če tisti, ki je sporno cesto uporabljal, po njeni ukinitvi, ni zahteval ustavnopravnega varstva. Poudarja, da je Ustavno sodišče šele od izdaje odločbe U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011 dalje dalo prednost varstvu lastninske pravice, pred tem pa je dajalo prednost javnemu interesu. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 razveljavilo 137. člen Zakona o zemljiški knjigi in 85. člen ZJC, ki sta imela v primeru javnih cest razlastitveni učinek. Vse te odločitve so bile namenjene varstvu lastninske pravice lastnikov zemljišč, ne pa varstvu tistih, ki so na teh cestah uveljavljali priposestvovanje služnosti na način, da bi se sklicevali, da zakonska omejitev priposestvovanja zaradi protiustavnosti podzakonskega predpisa ne velja. Navaja še, da ni našla relevantne sodne prakse Vrhovnega sodišča.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavani zadevi podani glede pravnega vprašanja, navedenega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).