UPRS Sodba in sklep I U 291/2018-13

I. Tožbi se deloma ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-81/2016-19 z dne 6. 7. 2017 ter 2. in 3. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-42/2017-4 z dne 12. 2. 2017 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 021-680/2017-4 z dne 17. 8. 2017 se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka v korist Mestne občine A. razlastil tožničino zemljišče parc. št. 36/4 k.o. ... v izmeri 330 m2; v II. točki izreka odločil, da Republika Slovenija na tem zemljišču pridobi lastninsko pravico do celote in prevzame posest; v III. točki izreka, da je po pravnomočnosti odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice Mestne občine A. v zemljiški knjigi; v IV. in V. točki izreka, da pri razlaščeni parceli ugasnejo in se v zemljiški knjigi izbrišejo zaznambe - stvarna služnostna/nujna pot/nepravo stvarno breme; v VI. točki izreka, da se dovoli izvedba postopka ureditve mej in parcelacije na zemljišču parc. št. 36/3 k.o. ... ter da je rok za izvedbo pripravljalnih del in ureditev mej in parcelacije 60 dni od pravnomočnosti te odločbe; v VII. točki izreka, da stroški izvedbe postopka ureditve mej in parcelacije na zemljišču parc. št. 36/3 k.o. ... nosi Mestna občina A.; v VIII. točki izreka, da se prošnjama B. d.o.o., Ljubljana, z dne 26. 6. 2017 in z dne 30. 6. 2017 za podaljšanje roka ne ugodi. V obrazložitvi je navedel, da je Mestna občina A. vložila zahtevo za razlastitev parcel 36/3 k.o. ..., del v izmeri 385 m2 in parcele 36/4 k.o. ... v izmeri 330 m2. Navaja, da je po Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/05) in Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 33/08) ... ulica, od ... do ... ulice kategorizirana mestna cesta ali krajevna cesta ..., odsek št. ..., kar je razvidno iz 6. člena, pod zap. št. .... Predmetna cesta je po zemljiškokatastrskih podatkih parcela št. 36/3-del in 36/4, obe k.o. ... Postopek je izvedel na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B) po določbah o posebnem postopku razlastitve. Potek obstoječe javne ceste po zemljiščih in potek cestnega prometa po njej sta okoliščini, glede katerih se po zakonu šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena (sodbi Upravnega sodišča IV U 1077/2010, I U 361/2011). Na podlagi določila 108. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) je odločil tudi o stvarnih pravicah na razlaščenih nepremičninah in izbrisu zaznambe spora. Ugodil pa je tudi predlogu razlastitvenega upravičenca, da dovoli izvedbo postopka ureditve mej ter parcelacije, skladno z določilom 101. člena ZUreP-1 za parcelo 36/3 k.o. ..., v nadaljevanju postopka pa bo odločal o sami razlastitvi tega zemljišča.

2Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka pritožbo tožnice zavrnil; v 2. točki izreka pa ugodil pritožbi razlastitvene upravičenke Mestne občine A. ter v izreku prvostopne odločbe odpravil in nadomestil: - v II. točki izreka besedo "Republika Slovenija" z besedo "Mestna občina A."; - v III. točki izreka besedo "pravnomočnosti" z besedo "dokončnosti"; - v IV. točki izreka besedo "zaznambe" z besedo "pravice"; - v V. točki izreka besedo "pravnomočnosti" z besedo "dokončnosti" in besedo "zaznamb" z besedo "pravic", v 3. točki izreka pa odločil, da je stroške pritožbenega postopka dolžna nositi razlastitvena zavezanka sama. V obrazložitvi je soglašal z razlogi prvostopnega organa ter posledično zavrnil pritožbo razlastitvenega zavezanca, ugodil pa je pritožbi A., ker je nesporno, da je zahtevo za razlastitev vložila Mestna občina A. in ne Republika Slovenija. Posledično je tako izpodbijani del izreka odpravil ter ga nadomestil z novim delom izreka.

3S sklepom št. 021-680/2017-4 z dne 17. 8. 2017, je prvostopni organ zavrnil zahtevo za izločitev C.C., višje svetovalke v Izpostavi ..., Upravne enote Ljubljana, iz upravnega postopka razlastitve nepremičnin.

4Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal z odločitvijo organa, da v obravnavani zadevi razlogi iz 37. člena ZUP niso podani.

5Tožnica v tožbi navaja, da je toženka kršila določilo 92. člena ZUreP-1, ki določa pogoje za dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice. V obravnavanem postopku je tožnica vztrajala, da se izda posebna odločba o ugotovitvi javne koristi za razlastitev predmetnih parcel, saj se zahteva nanaša na del ceste, ki jo uporablja tožnica za lastne namene in služnostni upravičenci, zato ni možno govoriti, da poteka cestni promet. Z razlastitvijo zgolj dveh parcel ni možno doseči javne koristi in urediti cestni promet na obravnavanem področju. Izpostavlja, da je lastništvo nepremičnin, na katerih se zahteva razlastitev, sporno, kar izhaja iz zaznambe spora, Dn št. 5962/2017 z dne 12. 1. 2017. Izpostavlja tudi kršitev določb postopka. Odločbe se ne da preizkusiti, saj ni obrazloženo, kako je upravni organ ugotovil javni interes za razlastitev zgolj na delu ceste. Tudi ni pojasnil, ali je javna korist sorazmerna glede na podano zahtevo in poseg v zasebno lastnino. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker organ prve stopnje tožnici ni dal dejanske možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Dne 30. 6. 2017 je zaključil ustno obravnavo, vendar o tem ni seznanil tožnice, tudi ne s tem, da se ne bodo izvajali dokazni predlogi. Tožnici je zavrnil primeren rok za opredelitev do vloge nasprotne stranke. Le kolikor bi bil dejanski namen razlastitvene upravičenke urediti celotno ter celostno infrastrukturo v predmetnem območju, bi morebiti lahko bil izkazan razlastitveni namen, saj bi ta meril na ustrezno ureditev prometnih tokov in celotne infrastrukture v območju. V zadevi ni pojasnjeno, zakaj je razlastitvena upravičenka zahtevek vložila le zoper tožnico. Opozarja, da predlog za razlastitev ni dovoljen, ker ni bil skladen s ponudbo z dne 16. 11. 2017. Tožnica je predlagala oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini A. ter predlagala razveljavitev 6. člena Odloka, kolikor kategorizira mestno oziroma krajevno cesto... pod zap. št. ... Kot dodatno ugovarja tudi, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve glede ugovora v zvezi z zaznambo spora. V zvezi z dovolitvijo izvedbe postopka za ureditev mej in parcelacije na zemljišču parc. št. 36/3 pa meni, da je odločitev nedoločna in meri na celotno parcelo, torej tudi na del, na katerega ni in ne more biti izkazan javni interes. Ne soglaša tudi z ugasnitvijo vknjiženih stvarnopravnih pravic. V zvezi z izločitvijo uradne osebe pa meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti te uradne osebe. Izpodbijani sklep je nezakonit in izdan v nasprotju z določili ZUP, saj ni bilo izvedeno zaslišanje direktorice Č.Č. in priče D.D. Pristranski odnos uradnice se je kazal v odnosu do direktorice Č.Č., čemur je bil priča tudi D.D. Zelo pristranska pa je bila v odnosu do nasprotne stranke A., vključno z njeno pooblaščenko, v tem, da je ugodila vsem njenim prošnjam, direktorico Č.Č. pa je obravnavala zelo sovražno, nenaklonjeno, ter si izmislila neresnična dejstva ter ji vnaprej povedala, kako bo odločila. Uradna oseba ni zanikala, da je po telefonu osebno poklicala direktorico, izmislila pa si je razlog za klic, v spisu tudi ni izkazano, da je obvestilo za narok bilo vročeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in sklepa ter predlaga, da sodišče zahtevo za razlastitev zavrne oziroma podredno, da se zadeva vrne organu v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga, da sodišče preveri pravočasnost tožbe, nato pa prereka navedbe tožnice v zvezi z neugotovljeno javno koristjo ter se sklicuje na posamezne sodne odločbe tega in splošnega sodišča. Prereka tudi navedbe tožnice v zvezi z izločitvijo uradne osebe, čeprav ni seznanjena s sklepom o zavrnitvi zahteve za izločitev in drugostopnega organa o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I:

7Tožba je utemeljena.

8Uvodoma sodišče zavrača ugovor stranke z interesom, da je tožba prepozna. Tožnica je vložila tožbo dne 5. 2. 2018, vendar se rok za vložitev tožbe ni iztekel 3. 2. 2018, ker je bila 3. 2. 2018 sobota, temveč 5. 2. 2018 (glej četrti odstavek 111. člena ZPP).

9Izpodbijana odločitev o razlastitvi in dovolitvi izvedbe postopka za ureditev mej in parcelacijo temelji na 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B), ki na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (ZCes-1) še velja. Določba 19. člena ZJC-B ureja poseben postopek razlastitve v primerih, ko je ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, torej ne Republike Slovenije ali občine, ki so sicer lahko lastnice državne oziroma občinske ceste (3. člen ZJC oziroma 39. člen ZCes-1). V tem postopku se določbe 92. - 114. člena ZUreP-1 uporabljajo, če z 19. členom ZJC-B posamezna vprašanja razlastitve niso urejena drugače. Po določbi 19. člena ZJC-B se ne glede na določbo 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. S postopkom razlastitve po ZJC-B je zakonodajalec uresničil odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00 z dne 9. 10. 2000, s katero je bila med drugim razveljavljena določba 85. člena ZJC. Ustavno sodišče je v tej odločbi sprejelo stališče, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov, materialnopravna razmerja glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, pa lahko uredi, upoštevajoč navedeno okoliščino, in če zadosti ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice.

10V številnih odločbah, s katerimi je presojalo skladnost občinskih odlokov, s katerimi so občine kategorizirale občinske ceste, ki so potekale tudi po zemljiščih, ki so v zasebni lasti, je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so odloki v tem delu neskladni z Ustavo RS, v poznejši praksi pa je take odloke razveljavilo, najprej tako, da je učinek razveljavitve odložilo, ter nato od leta 2011 razveljavilo brez odložnega roka. Pojasnilo je, da je občina, če cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo, dolžna cesto kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. V primeru, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, naj skladno z zakonom izpelje postopek za njeno ukinitev (glej odločbe U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, U-I-18/06 z dne 20. 3. 2008, U-I-72/2010 z dne 6. 7. 2011).

11V obravnavani zadevi je upravni organ ugotovil, da je bila občinska cesta, ki poteka tudi po tožničinih parcelah, v času vložitve predloga za razlastitev kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/05) in Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 33/08), v katerem je bila ...ulica od ...do ... ulice kategorizirana kot mestna cesta ali krajevna cesta ..., odsek št. ..., kar je razvidno iz 6. člena pod zap. št. ...

12Tožnica ugovarja, da pogoji za razlastitev v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, ker javna korist ne obstoji oziroma jo je organ napačno ugotovil. Sodišče se z njo strinja, da je obstoj javne koristi, kar je tisti temeljni pogoj, ki daje razlastitvi legitimnost, treba presojati glede na konkreten primer. V obravnavanem primeru je namen razlastitve, da občina pridobi tožničine nepremičnine, ki jih je nezakonito vključila v javno cesto. Na abstraktnem nivoju je javna korist izkazana, saj je po 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 gradnja ali prevzem zemljišč gospodarske javne infrastrukture (torej tudi cestne infrastrukture) zakonsko dopusten namen razlastitve, na podlagi Odloka o kategorizaciji pa je bila sporna cesta kategorizirana pred uveljavitvijo ZJC-B. Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B se v tem delu ugotavljanja javne koristi od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), temveč glede na to, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Prvi odstavek 2. člena ZJC je določal, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Vsebinsko enaka je določba prvega odstavka 3. člena ZCes-1. Javna cesta je po 24. točki 2. člena ZCes-1 tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije. Iz določbe 3. člena ZJC izhaja, da je bil tudi po ZJC akt o kategorizaciji (za kategorizacijo je določila merila Vlada), za status javne ceste konstitutivnega značaja. Navedeno pa je po mnenju sodišča treba upoštevati pri ugotavljanju konkretne javne koristi. V obravnavanem primeru je razlastitev tožničinih nepremičnin namenjena pridobitvi lastninske pravice razlastitvene upravičenke, ki je nepremičnine nezakonito vključila v javno cesto. Z Odlokom o kategorizaciji je A. obravnavane parcele kategorizirala kot mestno cesto ali krajevno cesto, kar je ena kot kategorij občinskih cest oziroma podkategorija lokalne ceste (občinske ceste se kategorizirajo na lokalne ceste, javne poti ter na občinske kolesarske poti, 39. člen ZCes-1, prej 3. člen ZJC). Definicijo mestne ceste ali krajevne ceste podaja 3. alinea tretjega odstavka 4. člena Uredbe o merilih za kategorizacijo. Glede na navedeno bi bil po mnenju sodišča javni interes za razlastitev tožničinih nepremičnin izkazan, če je na njih mogoča kategorizacija po definiciji mestne oziroma krajevne ceste, to je cesta, ki jo je po merilih (glede na 125. člen ZCes-1 je še vedno v veljavi Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest) mogoče kategorizirati kot tako. V konkretnem postopku razlastitve bi bil v smislu prvega odstavka 2. člena ZJC oziroma drugega odstavka 3. člena ZCes-1 to legitimen interes za razlastitev. V obravnavanem primeru pa relevantno dejansko stanje, kot ga je opisalo sodišče v tem odstavku, ni bilo ugotovljeno ter je organ zgolj pavšalno zaključil (brez navedbe dejstev oziroma dokazov iz katerih ta zaključek izpeljuje), da je bila ob času vložitve zahteve za razlastitev sporna cesta dostopna vsem, kljub ugovorom tožnice in dokaznim predlogom s katerimi je želela dokazati nasprotno, da cesto uporablja le sama in služnostni upravičenci. Organ ni navedel dejanskih okoliščin in ugotovitev o svojem zaključku, da po ... ulici poteka cestni promet v smislu javne ceste. Organ tudi ni obrazložil, zakaj s strani strank predlagan dokaz ni izvedel. Organ je dolžan izvesti predlagane dokaze, razen, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, če je nerelevantno, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazal za odločitev, ni pomembno ali je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Zemljiškokatastrski podatki in ortofotoposnetek niso dokazi, iz katerih bi lahko bil izpeljan sklep, da po parceli, ki se razlašča, poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

13Iz izpodbijane odločbe torej ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi. Zato tožnica utemeljeno ugovarja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in v posledici tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. V ponovnem postopku, v katerega po odpravi odločbe sodišče zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in tudi postopka za ureditev mej in parcelacije, oceniti sorazmernost med pomenom razlastitvenega namena oziroma težo javne koristi in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico tožnice. Sodišče ostalih ugovorov, ki so povezani z odločitvijo organa, ni obravnavalo, ker je ugotovljena javna korist tudi na konkretni ravni pogoj za ostale odločitve v postopku razlastitve (zaznamba spora, dovolitev postopka za ureditev mej in parcelacijo, ugasnitev stvarnopravnih pravic).

14Tožnica ugovarja tudi bistveni kršitvi določb postopka, ker so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji. Ugovor utemeljuje na okoliščinah ravnanja in odnosov uradne osebe, ki kažejo na njeno pristranost, te okoliščine pa se v zaslišanju javne uslužbenke niso ugotavljale oziroma so nepopolno ugotovljene, ker ji ni bilo postavljeno vprašanje, ali je v kakršnemkoli sorodstvenem, prijateljskem, poslovnem ali finančnem razmerju s pooblaščenko Mestne občine A., odvetnico E.E., do katere je kazala prijateljski odnos in ugodila vsem njenim prošnjam.

15Po prvem odstavku 37. člena ZUP, ki je relevanten v konkretnem primeru, lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine, poleg tistih iz 35. člena tega zakona, vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (t.i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev. Druge okoliščine v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, so npr. prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec ipd. (Androjna, Kerševan: Upravnoprocesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 154 in naslednje). Našteti primeri kažejo na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 352/2006 z dne 10. 5. 2007).

16Iz upravnega spisa izhaja, da se je tožnica udeležila dveh razpisanih narokov, na njeno prošnjo sta bila dva naroka tudi preklicana, neuradno pa je bila direktorica družbe po e-pošti tudi obveščena o tem, da naroka dne 8. 5. 2017 ne bo in se bo nadaljeval dne 23. 5. 2017. Navedeno kaže na to, da je uradna oseba upoštevala tudi tožničine prošnje in korektno (tudi neformalno) ravnala v odnosu do tožnice in jo o neopravljenem naroku obvestila. V razmerju do podatkov v spisu je logičen tudi potek spornega telefonskega pogovora, kot ga je opisala uradna oseba. Nestrinjanje z vodenjem postopka, in da tožnici ni bila dana možnost, da se izjasni o zadnji vlogi, ki jo je prejela 4 delovne dni pred razpisanim narokom, pa tudi ne kažejo na pristranost, in tudi ne morejo biti izločitveni razlog. Glede na navedeno bistvena kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

17Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da samo odloči v sporu polne jurisdikacije in zahtevek za razlastitev zavrne, v smislu prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ker narava stvari ne dopušča in podatki postopka zato ne dajejo zanesljivo podlago, saj dejansko stanje v zvezi z nepodanostjo javne koristi ni raziskano.

K točki II:

18Tožba zoper sklep z dne 17. 8. 2017 ni dovoljena.

19Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

20V obravnavani zadevi pa je ugotoviti, da je izpodbijani prvostopenjski sklep, s katerim je bil zavrnjen tožničin predlog za izločitev uradne osebe, odločitev procesne narave, izdano med postopkom pred organom. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, saj z njimi postopek odločanja pred pristojnim organom ni bil končan, zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, je dopustno uveljavljati v pravnih sredstvih zoper odločitev, s katero se postopek zaključi, kot je ravnala tožnica tudi v obravnavani zadevi, ko je v postopku upravnega spora podala ugovor o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizločitve uradne osebe ter je o tem sodišče v okviru uveljavljanja te kršitve to tudi presojalo. Da sklep o izločitvi ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča (sklep I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018).

21Ker izpodbijani sklep po citiranih določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki III:

22Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.