VSC Sklep II Cp 348/2022

Pritožbi se zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se A. A., roj. ..., s stalnim prebivališčem na naslovu ... ulica ..., ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (A.) za dobo do dveh mesecev, šteto od 16. 9. 2022 dalje.

2Proti sklepu se zadržana oseba (v nadaljevanju tudi pritožnica) pravočasno pritožuje in vlaga tako svojo laično pritožbo, kot tudi pritožbo, vloženo po svojem zastopniku. S slednjo izpodbija sklep v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je podano, ker sodišče na narok ni povabilo najbližje osebe zadržane osebe, kot tudi ne lečečega zdravnika in drugih (staršev ali drugih bližnjih sorodnikov), ki jih ni zaslišalo, čeprav bi ti lahko podali podatke, pomembne za odločitev. Na zaslišanje je vabilo le izvedenca, odvetnika zadržane osebe in pričo B. B., čeprav ta ni najbližja oseba niti ga zadržana oseba ni predstavila kot tesnega prijatelja, ki bi mu lahko zaupala, imenovani pa kar nekaj časa ni bil v stiku z zadržano osebo, razen dan pred zadržanjem. Ker sodišče ni pridobilo vseh pomembnih podatkov, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek odločanja.

3V laični pritožbi tudi pritožnica sama, brez navedbe pritožbenih razlogov, izraža nestrinjanje s sprejeto odločitvijo prvostopnega sodišča. Zanika agresivnost in samomorilne misli ter predlaga, da se ji omogoči ambulantno ali, če je res nujno, bolnišnično zdravljenje na Hrvaškem oz. v Zagrebu. Pritožbi v dokaz svojih navedb prilaga pisanji, namenjeni odvetniku in direktorju A.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da se v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), sklep sodišča prve stopnje preizkusi v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve zadržanega pomeni hud poseg v človekove z Ustavo varovane pravice, to je v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS) ter v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Ko je takšen poseg nujen, bodisi zaradi zavarovanja drugih oseb (zlasti njihovega ogrožanja življenja, zdravja ali povzročanje hude škode), bodisi zaradi varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje, je zato zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas; obstoj zakonskih pogojev v obravnavanem primeru je tako predmet pritožbenega obravnavanja v zgoraj izpostavljenem okviru. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je najprej povzelo in nato tudi presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, in ki jih določa prvi odstavek 39. člena ZDZdr, in sicer:

- če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz predhodnih alinej ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6Pritožnica s povzetimi pritožbenimi navedbami o tem, da sodišče na narok ni povabilo in zaslišalo niti njene najbližje osebe niti lečečega zdravnika in drugih (staršev ali drugih bližnjih sorodnikov), čeprav bi lahko podali podatke, pomembne za odločitev (pri čemer ne obrazloži vsebine podatkov niti ne navaja razlogov, zaradi katerih bi na podlagi takšnih podatkov bilo sklepati na popolno in pravilno dejansko stanje v primerjavi z zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovljenim), in ob tem tudi z lastnim priznanjem v laični pritožbi o obstoječi duševni motnji ter z lastno presojo dokazov, ne more uspešno izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Izpodbijana odločitev namreč temelji na prepričljivi celoviti dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki je svojo odločitev sprejelo na podlagi ne le razpoložljive zdravstvene dokumentacije (obvestilo o sprejemu z dne 16. 9. 2022, odgovor PP ... z dne 19. 9. 2022, zapisnik z dne 20. 9. 2022, anamneza z dne 20. 9. 2022) in izpovedi priče B. B. ter pritožnice, temveč predvsem opirajoč se na ocene v izvedenskem mnenju izvedenca C. C. Slednje predstavlja mnenje strokovnjaka z medicinskim znanjem in kot takšno v primerjavi z izpovedbami prič (bodisi sorodnikov ali tretjih oseb) objektiviziran dokaz. Zato pritožbeno izraženi dvom v izpoved priče B. B., katerega vsebina izpovedi predstavlja le enega od izvedenih dokazov, na podlagi katerih je presojalo sodišče, ali očitek neizvedbe zaslišanja pritožničinih sorodnikov, ne more pretehtati. Pri zaključku ne/obstoja duševne motnje ter hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja gre za ugotavljanje dejanskih okoliščin, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje medicinske stroke. Z njim sodišče ne razpolaga, zato se za ugotovitev teh dejstev praviloma izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, čemur je prvostopno sodišče sledilo tudi v obravnavanem primeru in določilo izvedenca psihiatrične stroke.

7Na podlagi zdravstvene dokumentacije in predvsem strokovnega mnenja izvedenca je tako prvostopno sodišče ugotovilo vse odločilne okoliščine o diagnozi¹ in zaključilo, kot povzema drugostopno sodišče, da gre pri zadržani osebi, ki se je že nahajala na psihiatričnem zdravljenju v tujini, za kronično potekajočo blodnjavo motnjo z veliko značilnostmi shizofrenije, pri čemer zaradi psihotičnega doživljanja (o katerem je izčrpno izpovedovala tudi sama zadržana oseba², ki je izpovedno nenazadnje potrdila, da je ob sprejemu v A. zaradi občutka lastne ogroženosti pri sebi imela velik kuhinjski nož, prav tako pa iz njene izpovedi izhajajo samomorilne misli), ogroža svoje zdravje in občasno tudi svoje življenje, pri čemer je tako ugotovljeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Takšno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo ne le presojajoč izpoved priče B. B., temveč tudi izpoved same zadržane osebe³, ob ugotovitvah izvedenca, in po skrbni dokazni oceni v tem delu povsem prepričljivo zaključilo, da pritožnica (ta je delovala med zaslišanjem vznemirjeno, znova in znova je ponavljala nepovezane vsebine in pretekle dogodke z umišljenimi napadi nanjo) prav zaradi svoje bolezni nima stika z realnostjo, nadalje, da ne razume pomena svojih dejanj in svojega ravnanja nima pod kontrolo, zaradi česar ne zmore realno odločati o svojem zdravljenju (v katerega ne daje privolitve, kot dodaja pritožbeno sodišče). Povsem prepričljivo in z izvedenskim mnenjem podprto je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu⁴ tudi obrazložilo, da se pritožnica zaradi intenzivnosti psihotičnega doživljanja (to se po petih dneh zdravljenja ni niti malo umirilo), njene nekritičnosti do motenj in predvsem zaradi sprotnega vključevanja vseh oseb v svoj psihotičen sistem, ni sposobna vključiti v blažje oblike pomoči, in da potrebuje dlje časa trajajoče zdravljenje pod nadzorom in jemanje zdravil, saj bi se v nasprotnem primeru njeno duševno zdravje še naprej slabšalo, ob nadaljnjem poglabljanju psihotičnosti pa je pričakovati obstoj fizične nasilnosti do sebe ali do oseb, ki bi jih doživljala kot napadalce.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja s podlago v izvedenem dokaznem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, pri čemer je, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca C. C., dr. med., specialista psihiatra, prepričljivo obrazložilo tudi, da gre pri pritožnici, glede na njeno zdravstveno stanje, za edino možno (v smislu primernosti, kot dodaja sodišče druge stopnje) obliko zdravljenja, saj je le tako moč zavarovati njeno zdravje in življenje, s čimer je bil utemeljen tudi pritožničin nujno pogojen sprejem na zdravljenje pred izpeljavo postopka za sprejem brez privolitve, ker je bil zaradi pritožničine nenaklonjenosti zdravljenju izpodbijani ukrep nujno potreben. Presoja je vsebovala tudi element časa zadržanja, glede katerega je prvostopno sodišče prav tako sledilo strokovni oceni izvedenca, upoštevaje določbo prvega odstavka 48. člena in tretjega odstavka 65. člena ZDZdr in zaključilo, da je v času do dveh mesecev mogoče pričakovati polni učinek zdravil, kar bo pritožnici omogočilo tako želeno vrnitev v domače okolje, ne da bi se poslabšalo njeno zdravje.

9Zaradi zgoraj navedenih prepričljivih zaključkov prvostopnega sodišča tudi ni mogoče slediti pritožničini laični pritožbi in v njej podanemu predlogu zaradi njene lastne ocene o neagresivnosti in neobstoju samomorilnih misli, da se ji omogoči ambulantno oz. bolnišnično zdravljenje na Hrvaškem, kar nujno pomeni odpust oziroma prenehanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Takšna odločitev namreč po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ob tem gre ponovno izpostaviti, da je že prvostopno sodišče opozorilo tudi na možnost odpusta iz oddelka pod posebnim nadzorom pred iztekom roka iz izpodbijanega sklepa, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom (71. člen ZDZdr).

10Ob obrazloženem se tako izkažeta pritožbi zadržane osebe po zastopniku in same zadržane osebe, vloženi zoper izpodbijani sklep, za neutemeljeni. Drugostopno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP, oboje v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

¹ kot to obrazloženo izhaja iz točke 14 izpodbijanega sklepa
² prav tako podrobno povzeto v točki 14 sklepa
³ o tem podrobno v točki 11 izpodbijanega sklepa
⁴ podrobno v točki 15 izpodbijanega sklepa