VSL Sklep I Cp 1406/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je sprejem nasprotne udeleženke na oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... utemeljen (1. točka izreka sklepa), da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju na tem oddelku do (2. točka izreka sklepa) ter da stroški tega postopka bremenijo proračun.

2Pritožbo vlaga pooblaščenka nasprotne udeleženke, sklep izpodbija v celoti, iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da sta nesposobnost samoobvladovanja in neustreznost odzivanja na različne situacije nasprotne udeleženke, s čimer naj bi ogrožala svoje zdravje in življenje kot tudi zdravje in življenje drugih ljudi (sostanovalcev v bloku), zgolj hipotetični in nista izkazani. Neupoštevanje nasvetov ljudi, ki ji želijo pomagati, občutek, da ji drugi hočejo slabo in domnevna higienska zanemarjenost njenega stanovanja niso zadostni razlogi, da se jo zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom za tako dolgo časovno obdobje. Ima urejeno bivanje, pripravljena bi bila jemati predpisano terapijo. Sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom glede na njeno zdravstveno stanje ni nujen niti sorazmeren. Izrečen bi ji moral biti kvečjemu milejši ukrep, na primer nadzorovana obravnava ali zdravljenje ne odprtem oddelku, kar bi povsem zadoščalo, da se uredi terapija. Pri nasprotni udeleženki ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se ji omeji svoboda gibanja, oziroma, da se ji preprečijo stiki z okolico.

3Pritožba je utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).¹ Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava). Ti pogoji morajo biti ugotovljeni konkretno in vsebinsko, kar mora biti v sklepu jasno obrazloženo, v nasprotnem primeru zahtevam, navedenim v prvem delu tega odstavka, ni zadoščeno, poseg v osebno svobodo in pravico do zdravljenja pa ne prestane testa sorazmernosti.²

5Pritožnica ne nasprotuje konkretno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima duševno motnjo, in sicer blodnjavo motnjo, vendar duševna bolezen sama po sebi ni razlog za obvezno psihiatrično zdravljenje. Tudi posledici duševne motnje, hudo motena presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje sami po sebi ne narekujeta obveznega psihiatričnega zdravljenja. Hkrati mora namreč biti izkazano, da oseba s svojimi ravnanji ogroža svoje ali tuje življenje oziroma huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ter da tega ni mogoče preprečiti na druge načine. Z drugimi besedami, zgoraj citirani pogoji iz 39. člena ZDZdr morajo biti podani kumulativno.

6Pritožnica utemeljeno poudarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere so okoliščine, ki kažejo na to, da pritožnica huje ogroža svoje in tuje zdravje ter življenje ali si povzroča hujšo premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje sicer izpostavi njeno nenavadno vedenje, in sicer, da je več noči zaporedoma razgrajala in kričala v svojem stanovanju v bloku, naj se ne dotikajo njenega telesa, čeprav je bila v stanovanju sama in tudi klicala na pomoč. Nedvomno je opisano moteče za sosede in je lahko predmet drugih postopkov, nima pa elementov hudega ogrožanja tujega zdravja ali življenja, oziroma ti niso izkazani do te mere, da bi bil upravičen poseg v posameznikovo ustavno varovano integriteto. Nadalje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo stanovanje "v razsulu", zelo zanemarjeno in smrdeče po fekalijah, pritožnica pa je bila kljub toplemu vremenu oblečena v sedem plasti toplih oblačil, iz česar je sklepalo, da ogroža svoje in tuje zdravje. Drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da navedeno lahko kaže na povečano možnost okužb, ki se lahko širijo tudi na okolico in bi bilo s tem lahko ogroženo tako zdravje pritožnice kot drugih oseb. Vendar pa so ugotovitve sodišča prve stopnje o konkretnih razmerah, torej kaj natančno pomeni, da je stanovanje "v razsulu" in zanemarjeno ter smrdeče po fekalijah, preskope, da bi se jih dalo preizkusiti. Vprašanje je torej, za kakšno stopnjo "razsulosti" in zanemarjenosti stanovanja gre; ali je pritožnica na primer v stanovanju tudi uničevala pohištvo ali morda stene, kopičila nevarne stvari, pokvarjeno hrano in podobno, s čemer bi lahko ogrožala sebe ali druge, ali je v stanovanju zgolj nered, ki odstopa od običajnega. Prav tako podatek o smradu po fekalijah, ki ga navrže sodišče prve stopnje, ne omogoča preizkusa ogroženosti zdravja in življenja; iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali gre za hud smrad, ki je posledica izločanja fekalij prosto po stanovanju ali morda zgolj za neredno in slabo očiščene ali neizpravne sanitarije. Oblačenje v sedem plasti toplih oblačil meseca avgusta ima nedvomno posledice vsaj na higienskem področju posameznika. Vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidna strokovno podprta ugotovitev, ali pritožnica s tem tudi huje ogroža svoje zdravje.

7Iz navedb pritožnice izhaja, da zdravljenje na zaprtem oddelku odklanja, strinjala pa bi se z na primer nadzorovano obravnavo ali zdravljenjem na odprtem oddelku. Tudi o tem, zakaj je potreben najstrožji prisilni ukrep, sklep sodišče prve stopnje nima zadostnih razlogov. Zgolj pavšalna ugotovitev, da pritožnica do svojega stanja ni kritična, zato druge oblike zdravljenja trenutno ne pridejo v poštev, ne zadostuje.

8Ker v izpodbijanem sklepu torej ni razlogov o odločilnih dejstvih, ga ni mogoče preizkusiti. Višje sodišče ga je zato razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

9Višje sodišče kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč ne more samo odpraviti³, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so vsebovani v gornji obrazložitvi; sodišče mora z dopolnitvijo dokaznega postopka (na primer z zaslišanjem prič glede stanja stanovanja, pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja glede konkretnega ogrožanja zdravja in življenja pritožnice ... ) ugotoviti, ali obstajajo konkretne okoliščine, ki izkazujejo konkretno hujšo grožnjo za zdravje in življenje nasprotne udeleženke ali drugih oseb oziroma resno grožnjo za povzročanje hujše premoženjske škode. V sklepu pa bo moralo poleg tega obrazložiti še, zakaj morebitnega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

¹ Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.
² Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1805/2016 z dne 1. 7. 2016.
³ Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov.