VSC Sodba II Kp 5804/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. III K 5804/2021 z dne 5. 2. 2021 in ki je postala pravnomočna 19. 2. 2021 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. II Kr 5804/2021 z dne 18. 2. 2022, ki pa je postala pravnomočna 8. 4. 2022 in mu izreklo enotno kazen 6 (šest) mesecev zapora. Posledično mu je v skladu z določbo prvega odstavka člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo še vse stroške preklicnega postopka in pa sodno takso.

2Taki odločitvi s pravočasno pritožbo nasprotuje obsojenec z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se mu kazen zapora ne izreče, temveč se mu naj rok za plačilo obveznosti obema oškodovancema podaljša, prav tako pa, da se zadeva odstopi poravnalcu v mediacijo.

3Okrožni državni tožilec na vloženo pritožbo ni podal odgovora.

4Pritožba je neutemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo neproblematizirane ugotovitve o tem, da je obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. III K 5804/2021 z dne 5. 2. 2021 in v zvezi s sodbo istega sodišča v preklicnem postopku z dne 18. 2. 2021 bila izrečena enotna zaporna kazen v trajanju šest mesecev zapora, ker obsojenec tudi po sodbi II Kr 5804/2021 z dne 18. 2. 20221 (pravnomočna je postala 8. 4. 2022), ko je bil obsojencu podaljšan rok za izpolnitev dodatnega pogoja, tega obsojenec ni izpolnil. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi še izhaja, da je obsojenec v preklicnem postopku podal svoj zagovor na naroku dne 29. 9. 2022 in potrdil, da nobenemu od oškodovancev ni ničesar poravnal, z ženo se razhajata, zato se je zavezal, da bo oškodovancema poravnal dolg, ko mu bo žena izplačala sredstva iz skupnega premoženja.

6Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz določbe četrtega odstavka člena 506 ZKP, ki določa, da če obsojenec ne izpolni obveznosti, ki mu je naložena kot dodatni pogoji v pogojni obsodbi, lahko prekliče tako pogojno obsodbo in izreče kazen zapora ali pa določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa določeno obveznost nadomesti z drugo, ustrezno zakonsko določeno obveznostjo ali pa celo odpravi ta pogoj. Če za nobeno od teh odločitev ni pogojev, preklicni postopek ustavi. Zaradi ugotovitve temeljne predpostavke za preklic pogojne obsodbe in posledično izrek zaporne kazni zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, je prvo sodišče pravilno preverilo premoženjsko stanje obsojenca, kajti pri neizpolnitvi dodatnega pogoja je namreč sodišče zavezano k ugotavljanju razlogov za neizpolnitev obveznosti. V primeru, če obsojenec iz razlogov, na katere nima vpliva (premoženjska nezmožnost, bolezen,...) posebnega pogoja ne more izpolniti, se lahko v skrajnem primeru preklicni postopek tudi ustavi, za kaj takega pa v obravnavanem primeru ne gre.

7Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja natančna analiza obsojenčevega premoženjskega stanja od obsodbe dalje, ko je prvo sodišče v točki 12.) na podlagi uradnih poizvedb o obdavčljivih dohodkih obsojenca (-) pri FURS, (-) iz dopisa CSD Celje, Enota Maribor Center z dne 18. 7. 2022, (-) iz izpiska iz zemljiške knjige, (-) iz podatkov, ki so bili predloženi s strani Upravne enote Maribor in (-) iz odgovora obsojenčevega delodajalca (družba A. d.d.) z dne 9. 8. 2022 ugotovilo, kar pritožbeno tudi ni problematizirano, da je obsojenec od januarja 2022 pa do julija 2022 prejemal bruto plačo v višini med 2.547,00 EUR pa do 3.700,00 EUR mesečno, bil je prejemnik tudi nagrade za poslovno uspešnost v juniju 2021 v višini 892,00 EUR in v decembru še v višjem znesku v višini 1.311,00 EUR in maja 2022 v višini 869,00 EUR, obsojenec poseduje tudi osebno vozilo znamke Vokswagen Touran, njegova družina pa tudi ni prejemnik denarnih socialnih pomoči, obsojenec pa poseduje tudi nepremičnine. Ob takih ugotovitvah, ko je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obsojenec ves čas zaposlen in prejema redne dohodke, ki nikoli niso bili nižji od 1.548,00 EUR mesečno in da poleg tega prejema še nagrade za poslovno uspešnost v vsem tem času, ki je identičen času, ko bi obsojenec moral izpolniti dodatni pogoj po prej citiranih obeh sodbah prvega sodišča, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča s prepričljivimi razlogi (točka 13.) obrazložitve) zaključilo, da pri obsojencu ni izkazan glede na njegove mesečne prilive noben opravičljiv razlog, da ni vsaj deloma poravnal dolga do obeh oškodovancev, niti tega ni poskušal, zato je utemeljen nadaljnji zaključek prvega sodišča, da takšno ravnanje obsojenca kaže na njegov neresen in neprimeren odnos glede obveznosti do obeh oškodovancev, saj neporavnava obveznosti ni posledica objektivne nezmožnosti ali morda prekratkega roka, ampak izključno obsojenčeve ignorance in njegovega nekritičnega odnosa.

8Take zaključke obsojenec napada z navedbami, da sicer iskreno obžaluje, da ni izpolnil naložene obveznosti, saj slednje še vedno želi storiti, vendar pa skrbi za ženo B. B., ki se v življenju težko znajde, imel pa je tudi obveznosti do nekaterih upnikov v izvršilnem postopku (FURS). Glede nepremičnin, ki jih poseduje navaja, da je v teku dogovor glede prodaje teh nepremičnin s solastniki, odprla pa se mu je tudi možnost, da proda gozd, ustavila pa se je tudi izvršba na plači z mesecem novembrom 2022 in bo najkasneje v dveh mesecih lahko poplačal oba upnika in to v celoti, ves dolg pa si prizadeva poravnati najkasneje do konca koledarskega leta, o čemer se je v pritožbenih navedbah pritožbe, ki jo je prvemu sodišču odposlal 16. 11. 2022, zavezal nemudoma sodišče tudi obvestiti. Take pritožbene navedbe so povsem neutemeljene.

9Sicer je pohvalno, da obsojenec obžaluje, da posebnega pogoja do obeh oškodovancev še ni izpolnil, vendar tudi iz tako podanih pritožbenih navedb ne izhaja njegova dejanska namera o poravnavi obveznosti, temveč obdolženec tako, kot izhaja tudi iz preklicnega postopka, nenehno išče izgovore za neporavnavo obveznosti, ko je v preklicnem postopku najprej navajal, da se z ženo verjetno razhajata in da mu bo izplačala sredstva, ki jih je vložil v hišo, sedaj pa v pritožbenih navedbah navaja povsem drugače in sicer, da mora poskrbeti za ženo, ki je nezaposlena in ne dobi zaposlitve, pri čemer pa obsojenec ne oporeka ugotovitvam v izpodbijani sodbi o njegovih rednih mesečnih prejemkih, ki so glede na znesek 3.800,00 EUR, ki bi ga moral poravnati oškodovanemu C. C. in 1.700,00 EUR, kar bi moral poravnati D. D., zneska, ki bi ju obsojenec vsaj ob delnem plačilu lahko v vsem tem času realiziral, pa tega, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, ni niti poskušal. Da pa drži zaključek prvega sodišča, da obsojenec nima nobenega resnega namena do poravnave obeh dolgov, kar vztrajno zatrjuje v pritožbenih navedbah, ko je obljubljal poravnavo dolga obema oškodovancema do konca koledarskega leta 2022, pa izhaja še iz dopisov obeh oškodovancev in sicer D. D. z dne 9. 1. 2023 in C. C. z dne 6. 1. 2023, ko sta oba na poziv pritožbenega sodišča sporočila, da jima obsojenec do 9. 1. 2023 ni plačal ničesar. Zato iz teh razlogov v nobenem primeru tako, kot predlaga obsojenec, ne pride v poštev odstop zadeve v mediacijo, za kar v preklicnem postopku ni niti nobene pravne podlage, niti podaljšanje roka za plačilo obveznosti, in tudi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopnemu sodišču o tem, da se obsojenec ves čas tega kazenskega postopka in tudi v času postopka za preklic pogojne obsodbe izmika poplačilu obveznosti kljub temu, da ves čas prejema redne dohodke, ki nikoli niso bili nižji od 1.548,00 EUR mesečno, kar bi obsojencu brez dvoma omogočilo, da bi vsaj poskušal poravnati dolg do obeh oškodovancev, pa tega ni storil.

10Iz teh razlogov je pritožbeno uveljavljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga obsojenec uveljavlja, neutemeljen, prav tako pa je neutemeljen tudi predlog za podelitev novega roka za izpolnitev obveznosti, zaradi česar je bilo potrebno tako obsojenčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da pri obravnavi predmetne kazenske zadeve tudi ni zasledilo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

11Obsojenec s pritožbo ni uspel, zato bo ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 98 ZKP moral plačati pritožbeni strošek - sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel ta preklicni postopek.