VSM Sklep IV Kp 54100/2017

I. Pritožba oškodovanke C.P.C. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ormožu je s sklepom II Kr 54100/2017 z dne 3. 5. 2021, na podlagi 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene obsojeni A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu II K 54100/2017 z dne 4. 12. 2017, ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke, bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila oškodovanka, ki z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša in višjemu sodišču predlaga, da obsojenki prekliče pogojno obsodbo in izreče kazen zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa višje sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sicer pravilna, toda iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Res je, da bi bil v „normalnih razmerah“ skrajni rok za preklic pogojne obsodbe 18. 1. 2021, vendar v zvezi s tem pritožnica pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da v času razglašene epidemije na podlagi veljavnih Odredb predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni SARS-COV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) procesni roki v nenujnih zadevah niso tekli. Evidentno je, da postopek za preklic pogojne obsodbe ni nujna zadeva, saj ni zajet z Odredbami predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih, sprejete na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih. Poleg tega ima rok za preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije naravo procesnega roka, kar pomeni, da ta rok po Odredbi o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih z dne 13. 3. 2020 in po 3. členu ZZUSUDJZ ni tekel od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (2 meseca in 17 dni), po Odredbi o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 pa ni tekel v času od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 (2 meseca in 17 dni). V tem obdobju je bil torej tek procesnih rokov zadržan za skupno 5 mesecev in se zato v obravnavanem primeru rok za preklic pogojne obsodbe ni iztekel z dnem 18. 1. 2021, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje, ampak z dnem 18. 6. 2021.

5Glede na navedeno tako v času odločanja sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe zaradi poteka roka iz drugega odstavka 62. člena KZ-1, ampak bi sodišče prve stopnje moralo o preklicu pogojne obsodbe vsebinsko odločiti, bodisi pogojno obsodbo preklicati in obsojenki kazen izreči ali ji določiti nov rok za izpolnitev obveznosti ali v pogojni obsodbi določeno obveznosti nadomestiti z drugo ustrezno, zakonsko določeno obveznostjo, ali pa ta pogoj odpraviti (tretji odstavek 506. člena ZKP). Ker je višje sodišče zadevo prejelo v obravnavo 18. 10. 2021, torej po izteku skrajnega roka za preklic pogojne obsodbe, odločitev o pritožbi oškodovanke v nobenem primeru ne bi mogla biti drugačna, saj mora sodba, s katero je pogojna obsodba preklicana, postati pravnomočna v roku za preklic iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 (torej do 18. 6. 2021). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

6Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspele pritožbe in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, taksa pa je odmerjena po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.