VSL Sodba II Kp 1696/2014

I. Pritožba zagovornice obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojeni A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 1696/2014 z dne 11. 4. 2017, pravnomočno dne 20. 4. 2017, ter obsojenki izreklo kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obsojenke zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter „izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo sodišča prve stopnje odpravi ter vrne v novo sojenje, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje nadomesti s sodbo, ki odpravlja posebni pogoj, oziroma določi nov rok za izpolnitev“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe in izreku kazni pravilna ter zakonita. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 1696/2014 z dne 11. 4. 2017, ki je postala pravnomočna dne 20. 4. 2017, je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen sedem mesecev zapora in posebni pogoj, da mora v roku šestih mesecev, to je do dne 20. 10. 2017, oškodovani družbi povrniti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v znesku 3.266,44 EUR. Na tem mestu pritožbeno sodišče kot zmotno ocenjuje pritožbeno navedbo o obveznosti obsojenke v višini 4.500,00 EUR. Ne glede na to, da se je obsojenka z oškodovano družbo naknadno dogovorila, da ji povrne 4.500,00 EUR (poleg višine povzročene škode tudi stroške izterjave), je višina obveznosti, ki je relevantna za obravnavani postopek in jo sodišče preverja v okviru izpolnitve posebnega pogoja, še vedno 3.266,44 EUR. Obsojenka vse od dne 20. 4. 2017 dalje, kar predstavlja obdobje skoraj štirih let, posebnega pogoja ni izpolnila. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je neizpolnitev posledica nepripravljenosti obsojenke in ne objektivnih ovir, zato je prvostopenjsko sodišče pogojno obsodbo utemeljeno preklicalo in obsojenki izreklo v njej določeno kazen zapora.

5Pritožnica nasprotuje zaključkom izpodbijane sodbe z navedbami, da obsojenka od leta 2017 dalje ni imela prihodkov in da rednih prihodkov tudi ni mogla pridobiti, zaradi bolezni namreč ni bila zmožna za delo vse do 1. 10. 2020, imela je večletne težave z zdravjem in težave v družini, po štirih letih pa se je končno stabilizirala in začela z odplačevanjem svojih dolgov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da premoženjskega stanja obsojenke v zadnjih letih, kot izhaja iz uradnih evidenc, sodišče prve stopnje ni spregledalo, vendar je ocenilo, da je obsojenka z določenimi sredstvi vendarle razpolagala. Takšni presoji se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ki ne more spregledati, da je obsojenka očitno imela sredstva za samoplačniško šolanje za terapevtko - kot je sama povedala na naroku, se je šolala za terapevtko naravnega zdravljenja pri B. B. in pri dr. C. C., v Gradcu pa še za scenar terapevtko, vse na lastne stroške, povedala pa je tudi, da je v tem času gradila svojo družbo D. d. o. o. - medtem ko oškodovancu ni povrnila ničesar. Kljub zatrjevanemu slabšemu premoženjskemu stanju (ki samo zase še ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja) pa obsojenka ni izkazala, da obveznosti v obravnavanem obdobju ni izpolnila zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, pa tudi ne aktivnosti in truda za izpolnitev posebnega pogoja, na primer v smeri iskanja zaposlitve. Pritožbene navedbe o dolgoletnih težavah obsojenke z zdravjem, osebno rehabilitacijo in o družinskih težavah so namreč povsem neizkazane in jim zato ni mogoče slediti. Obsojenka je v spis vložila zgolj izvid UKC Ljubljana z dne 15. 8. 2019, ki pa njenih navedb o dolgotrajnem zdravljenju, ki naj bi povzročilo tudi enoletni zamik pri zaposlitvi, ne potrjuje. Kot neutemeljene in brez osnove v podatkih spisa zato pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnice, da obsojenka v obravnavanem obdobju, vse do 1. 10. 2020, ni bila zmožna za delo.

6Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je obsojenka tudi sama ves čas obljubljala plačilo oškodovani družbi, ki je pokazala veliko mero pripravljenosti za dogovore, roke je obsojenki večkrat podaljševala, pa svojih obljub in zavez obsojenka ni izpolnila. Ni mogoče spregledati, da je obsojenka tudi sodišču prve stopnje že v dopisu z dne 6. 2. 2020 (list. št. 407) navajala, da je z dnem 1. 1. 2020 začela opravljati svojo dejavnost in bo sedaj lahko odplačala dolg ter da bo z obročnim odplačevanjem začela februarja 2020, česar ni izpolnila, prav tako je tudi na naroku dne 6. 7. 2020 navajala, da se bo za plačilo v novem roku dogovorila z oškodovano družbo, pa slednji tudi v nadaljnjih rokih obveznosti ni niti delno izpolnila. Okoliščina, da je obsojenka pristala na plačilo višjega zneska (4.500,00 EUR), pa ob dejstvu, da z izpolnjevanjem ni niti začela, ne more izkazovati aktivnosti obsojenke v smeri poplačila. Glede na opisano pritožbeno sodišče v ponovnih navedbah v pritožbi, da ima obsojenka namen povrniti povzročeno škodo in da bo z odplačevanjem obveznosti pričela v mesecu maju 2021, vidi enak vzorec izogibanja in prelaganja plačila obveznosti.

7V zvezi s pritožbenimi navedbami o obsojenkinem plačevanju obveznosti FURS oziroma zarubljenemu delu njene plače od oktobra 2020 dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi priloženem sklepu FURS obsojenka niti ni navedena kot dolžnica, tudi sicer pa, glede na vse zgoraj opisano, njena plačila FURS v zadnjih mesecih pred izdajo izpodbijane sodbe zaključkov prvostopenjskega sodišča (o nepripravljenosti obsojenke za izpolnitev posebnega pogoja oziroma neizkazanih objektivnih ovirah za poplačilo obveznosti že pred oktobrom 2020) ne morejo spremeniti.

8Na navedbe pritožbe, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja zahteva oškodovane družbe za preklic pogojne obsodbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da le-ta ni potrebna, ob tem pa še pripominja, da je pooblaščenec oškodovanke dne 10. 2. 2021 (po izdaji izpodbijane sodbe) na sodišče naslovil dopis, v katerem je navedel, da obsojenka svoje obveznosti tudi tokrat ni izpolnila ter da je edini možen in primeren ukrep preklic pogojne obsodbe (list. št. 447). Prav tako pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno preverjati „status zadeve“ v januarju 2021 pred izdajo sodbe. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku opravilo potrebne poizvedbe in opravilo narok, sicer pa mora okoliščine, ki naj bi ji objektivno preprečevale izpolnitev posebnega pogoja, zatrjevati in izkazati obsojenka.

9Ker na strani obsojenke izkazane okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo navedb o upravičenih razlogih za neizpolnitev obveznosti, se pritožnica neutemeljeno zavzema za odpustitev obveznosti oziroma za njeno zmanjšanje ali nadomestitev. Glede na potek preizkusne dobe pa obsojenki že iz tega razloga prav tako ni mogoče določiti novega roka za izpolnitev posebnega pogoja.

10Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je edino primerno, da se obsojenki pogojna obsodba prekliče in izreče kazen zapora zaradi neizpolnitve posebnega pogoja brez upravičenega razloga.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker prav tako niso podane kršitve, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi določbe 383. člena ZKP preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice obsojene A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.