VSC Sodba II Kp 1942/2018

I. Izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje čas pripora in že prestani del kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 11552/2021 z dne 30. 3. 2021 in opr. št. I K 1942/2018 z dne 17. 5. 2021, od 3.3.2021 od 6.23 ure dalje";

sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah, na podlagi prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v izreku navedene pravnomočne sodbe spremenilo v odločbah o kaznih tako, da je obsojencu A. A. na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 55. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora. V izrečeno enotno kazen je vštelo čas pripora po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 11552/2021 z dne 30. 3. 2021 in sicer od 3. 3. 2021 od 6.23 ure do 17. 5. 2021 ter del prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 1942/2018 z dne 17. 5. 2021, katero je obsojenec začel prestajati 20. 7. 2021 ob 10.20 ure v Zavodu za prestajanje kazni zapora ...

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče enotno kazen 7 let in šest mesecev zapora oz. podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se obsojencu priznajo stroški pritožbenega postopka.

3Na vloženo pritožbo je odgovorilo državno tožilstvo, ki se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Sodba sodišča prve stopnje se spremeni po uradni dolžnosti, pritožba zagovornika pa je neutemeljena.

5Pregled zadeve v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da se pritožnik zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obsojencu na mesto 13 let zapora izreče enotna kazen 7 let in 6 mesecev zapora, saj da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki vplivajo na višino izrečene enotne kazni, ugotovilo zmotno in nepopolno. Meni, da bi moralo upoštevati, da je obsojenec krivdo za nekatera dejanja priznal in dejanja obžaloval ter da ima hude zdravstvene težave, ki se z dalj časa trajajočim zaporom, vse bolj povečujejo. Po oceni zagovornika bi, glede na olajševalne okoliščine, že enotna kazen 7 let in 6 mesecev zapora, dovolj učinkovito delovala v smislu generalne in specialne prevencije. Prav tako pa glede II. točke izreka izpodbijane sodbe zagovornik predlaga, da se v enotno kazen všteje del prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr.št. I K 1942/2018 z dne 17.5.2021, katero je obsojenec začel prestajati 20.7.2021 ob 10.20 uri in da se po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 1942/2018 z dne 17.5.2021 všteje čas v priporu od 3.3.2021 od 6.23 ure.

6Pritožbeno sodišče je prvostopno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v enotno kazen vštelo pripor od 3.3.2021 do 17.5.2021 (ko je obtoženec začel prestajati kazen po sodbi I K 11552/2021), in nato še del prestane kazni po sodbi I K 1942/2018, izrečene ravno dne 17.5.2021, ki se je začela izvrševati dne 20.7.2021. Pravilno pa bi bilo, da se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje prestan pripor in del prestane kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 11552/2021 z dne 30. 3. 2021 in opr. št. I K 1942/2018 z dne 17. 5. 2021, od 3.3.2021 od 6.23 ure dalje. Šele tako je v enotno kazen pravilno vštet tudi čas od 17.5.2021 do 20.7.2021, ko je obsojenec prestajal zaporno kazen po sodbi I K 11552/2021. S tem pa je odpravilo kršitev kazenskega zakona po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, v vprašanju ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). To je bilo sanirano s spremembo izpodbijane sodbe, kot je to navedeno v izreka te sodbe.

7S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, pa ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora.

Enotna izrečena zaporna kazen v takšni višini je namreč rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero je bila izrečena, prav tako pa je v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti in v konkretnem primeru temelji izrek enotne kazni na tako imenovanem načelu asperacije, po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni, kar je tudi primer v obravnavani zadevi. Zato zagovornik, ki se v pritožbi zavzema za izrek enotne zaporne kazni v višini 7 let in 6 mescev zapora, torej kar 5 let in 9 mesecev manj kot znaša seštevek kazni po posameznih sodbah, ne more biti uspešen, saj je izrečena enotna zaporna kazen pravilna in tudi pravična.

8Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik. Iz točke 9. obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini enotne kazni upoštevalo vse pritožbeno izpostavljene olajševalne okoliščine. Kot take je upoštevalo obsojenčevo priznanje krivde, pripravljenost plačati premoženjskopravne zahtevke ter njegovo slabo zdravstveno stanje in vse to pri izreku enotne kazni pravilno ovrednotilo. Kljub temu pa ne gre spregledati po sodišču prve stopnje ugotovljenih obteževalnih okoliščin (večkratno predkaznovanost tudi za istovrstna kazniva dejanja, večje število oškodovancev in višino s kaznivim dejanjem povzročene škode), ki jih pritožba ne izpodbija, zaradi katerih pa se izrek enotne kazni 13 let, izkaže kot povsem ustrezne. V nasprotju z mnenjem zagovornika zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so v izpodbijani sodbi korektno navedeni in obrazloženi razlogi, zaradi katerih je prvo sodišče izreklo enotno kazen v problematizirani višini. Zaman pa razloge za to, pritožnik pogreša v izreku sodbe, saj tja ne sodijo. Iz tega razloga v izpodbijani sodbi ni bilo najti očitanih procesnih kršitev, niti zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja.

9Zagovornik tudi napačno trdi, da pri izreku enotne kazni ni bila upoštevana kazen po sodbi I K 1942/2018 z dne 17.5.2021, saj je ta sodba navedena tako v izreku kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

10Iz navedenih razlogov in ker pritožba zagovornika ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je na prestajanju daljše zaporne kazni in zato brez zaslužka, zaradi česar bi plačilo sodne takse lahko ogrozilo njegovo vzdrževanje.