VSK sodba II Kp 23505/2010

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega P.L., spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog na škodo P.G. je sodišče obtožencu določilo kazen eno leto zapora, za enako kaznivo dejanje na škodo A.K. je določilo kazen eno leto zapora, za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo A.K. pa je na podlagi drugega odstavka 213. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 je nato izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja trdi, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, ko pri presoji izvedenih dokazov ni upoštevalo okoliščine, da sta priči P.G. in A.K. na glavni obravnavi izpovedovali drugače kot v preiskavi oziroma kot je bilo navedeno v kazenski ovadbi.

Tako posplošena utemeljitev pritožbenega razloga ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje vseh obravnavanih kaznivih dejanj, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo v skladu drugim odstavkom 355. člena ZKP, določno in popolno je navedlo katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in s katerih razlogov, dokazno oceno je pojasnilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Ravno tako v izpodbijani sodbi ni izostala presoja verodostojnosti protislovnih dokazov, sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do zagovora obtoženca in izpovedb oškodovank. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje. Da bi pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi.

Ob preizkusu pritožbe v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ocenilo, da so določene kazni za posamezna kazniva dejanja ter izrečena enotna kazen primerne in posledica pravilnega vrednotenja obteževalnih in olajševalnih okoliščin.

Pritožnik trdi, da kazen za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 ni pravilno odmerjena. Navaja, da bi moralo sodišče obtožencu za to kaznivo dejanje določiti kazen en mesec zapora glede na to, da se je postavilo na stališče, da je na mestu kazen na spodnji meji predpisane kazni, glede katere pa da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je šest mesecev zapora.

Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ocena sodišča prve stopnje, da je določena kazen 6 mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje na spodnji meji predpisane kazni, ne pomeni ocene, da je utemeljeno določiti najnižjo mero predpisane kazni, ki predstavlja (glede na to da poseben minimum kazni za to kaznivo dejanje ni predpisan) splošni minimum kazni enega meseca zapora po prvem odstavku 46. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni za obravnavano kaznivo dejanje upoštevalo okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu in je ravno zaradi tega določilo kazen šestih mesecev zapora, ki je glede na razpon predpisane kazni do 5 let zapora, dejansko na spodnji meji, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na naravo in težo tega kaznivega dejanja in dejstvo, da pri obtožencu drugih olajševalnih okoliščin ni in jih pritožnik tudi ne izpostavlja, ni bilo mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da se določena zaporna kazen zniža na 1 mesec.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.