VSL Sodba VI Kp 6240/2017

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se določena kazen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zviša na 1 (en) mesec zapora.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Za prvo dejanje mu je določilo kazen 15 dni zapora, za drugo pa kazen tri mesece zapora, nakar mu je izreklo tri mesece in dva dni enotne zaporne kazni, v katero je vštelo čas pripora od 12.25 ure dne 14. 3. 2017 do 15.15 ure dne 16. 6. 2017. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se bodo izplačala iz proračunskih sredstev.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP in odločbe o kazenskih sankcijah po prvem odstavku 374. člena ZKP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje "in odločitev".

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z neopredelitvijo do dokaznega predloga po "vpogledu" v odredbo o prepovedi približevanja, izdano obtoženemu s strani Policijske postaje X. 9. 2. 2017, nato pa potrjeno in podaljšano s strani Okrožnega sodišča v Kranju, izpodbijano sodbo obremenilo z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Neizvedba ter odsotnost opredelitve do predlaganega dokaza z branjem navedenih listin nima nobenega vpliva na ugotovitev odločilnih dejstev, saj je pritožbeno izpostavljena okoliščina, da milejši ukrepi obtoženega niso odvrnili od izvrševanja očitanih kaznivih dejanj, evidentno razvidna že iz dejstvenega opisa v krivdoreku sodbe, iz katerega jasno izhaja, da je obtoženec kljub odredbi o prepovedi približanja staršema nad slednjima v več historičnih dogodkih še naprej izvajal različne oblike nasilja, kot je to konkretizirano v opisu dejanja v izreku sodbe. Še dodatno branje opisa dejanskih okoliščin v odredbi, ki torej izhajajo že iz izreka sodbe, in navsezadnje obtoženčevega priznanja, ni potrebno, saj bi šlo le za vsebinsko podvajanje brez ugotavljanja novih ali drugačnih dejstev, pomembnih za določitev višine kazni.

5Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje z določitvijo kazni 15 dni zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 tozadevno prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa splošni minimum zaporne kazni, ki ne sme biti krajša od enega meseca, za določitev krajše kazni pa v materialnem zakonu ni podlage, niti v primeru obtoženčevega priznanja krivde niti pri obstoju drugih okoliščin, ki sicer utemeljujejo milejše kaznovanje. Posledično je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter podano kršitev odpravilo tako, da je določeno kazen za omenjeno kaznivo dejanje zvišalo na en mesec zapora. Pritožnica tosmerne spremembe odločbe o kazenski sankciji res ni izrecno predlagala, vendar sodišče druge stopnje na pritožbene predloge ni vezano, vezano pa je na substanciranje pritožbenih navedb oziroma razlogov, kjer pritožnica kršitev materialnega prava, ki je v obtoženčevo korist, decidirano zatrjuje.

6Neuspešno je pritožbeno vsebinsko zavzemanje za zvišanje določene kazni tudi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in posledično za zvišanje enotne zaporne kazni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje primerno ovrednotilo ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine. Da je obtoženi raznovrstno nasilje nad staršema izvrševal daljše časovno obdobje, je kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. Da odrejenega ukrepa prepovedi približevanja ni spoštoval, nasilje pa je nadaljeval (tj. stopnjeval), je razvidno iz dejstvenega opisa dejanja in vpliva na kaznovalno ovrednotenje teže kaznivega dejanja, pri čemer po presoji sodišča druge stopnje državna tožilka ne navaja tehtnih okoliščin, ki bi narekovale postrožitev določene ter zatem izrečene enotne kazni. Sicer drži, da obtoženec izraža določene pomisleke glede zdravljenja odvisnosti od kanabinoidov, vendar iz spisovnega gradiva izhaja tudi, da je med izvrševanjem pripora abstiniral od uživanja konoplje ter se udeleževal psihiatričnih seans, kar pomeni, da je vendarle naredil prve (samo)kritične korake k zdravljenju, slednje pa sta navsezadnje zaznala tudi oškodovanca (izjava v prilogi B1). Večji del pritožbenih navedb pravzaprav temelji le na predvidevanju, kako naj bi se obtoženi obnašal v prihodnje (da se bo zaradi bivanjske in finančne situacije znova vrnil domov ter zašel na "stara pota"), pri čemer pa špekulacije o bodočnosti ne morejo imeti upoštevne vrednosti v smeri postrožitve določene kazni. Podobno neutemeljeno je pritožbeno problematiziranje okoliščine, da sta bili tako zavestna kot voljna sestavina prištevnosti pri obtožencu v času izvrševanja kaznivega dejanja zmanjšani, vendar pa ne bistveno, kot je dognal izvedenec psihiatrične stroke. Določba tretjega odstavka 29. člena KZ-1, na katero se sklicuje pritožnica, omogoča milejše kaznovanje (tj. v smislu omilitvenih določil po prvi alineji 50. člena KZ-1) storilca, čigar prištevnost je bila v času kaznivega dejanja zmanjšana bistveno. To pa še ne pomeni, da "nebistveno" okrnjenih zavestne in voljne komponente prištevnosti ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine v okviru splošnih pravil za odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), s čimer sodišče niti ni odmerilo kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom.

7Obrazloženo je narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo odločbe o kazenski sankciji pri določeni kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kot je že bilo pojasnjeno. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v vseh nespremenjenih delih potrdilo, vključno z odločbama o določitvi kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter izreku enotne kazni zapora. Slednja je navkljub zvišanju ene od določenih kazni še vedno zakonita, tj. skladna z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1.