VSM Sodba II Kp 14018/2017

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ga nato po 3. točki 358. člena ZKP še oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter za potrebne obdolženčeve izdatke in nagrado ter potrebne izdatke njegove zagovornice pa je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo, v njenem oprostilnem delu se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu izreče kazensko sankcijo, kot je že bila predlagana na glavni obravnavi.

3Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica, ki nasprotuje navedenemu izpodbojnemu razlogu ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pritožbeni obrazložitvi je priča B. B. v predkazenskem postopku ter v obeh fazah kazenskega postopka nedvomno povedal, da mu je obdolženi dvakrat prodal prepovedano drogo, pri čemer natančen datum prodaje in količina prepovedane droge nista tako odločilni dejstvi, da obdolženega ne bi bilo mogoče obsoditi. Še zlasti, ker so od dejanja minila že tri leta ter je nesposobnost priklica takšnih podrobnosti, pripisati običajni nepopolnosti spomina. Razen tega, dokaz, ki bi naj obdolženega po dokazni oceni sodišča prve stopnje razbremenjeval, slednjega dejansko obremenjuje, saj je priča B. B. povedal, da je šlo pri predloženi sodni poravnavi za prevaro s ciljem, da ne bi pričal proti obdolženemu. Ko pa je to sprevidel, so mu obdolženčevi prijatelji pričeli groziti, kar vse je predmet drugih postopkov. Končno, pričino prijavo sta potrdili dve priči, medtem ko iz odločbe o prekršku PP št. 55007948948 z dne 22. 5. 2017 izhaja, da je bilo priči C. C. 18. 12. 2016 zaseženih 7,59 grama prepovedane rastline konoplje, ki jih je ta po njeni navedbi dobila od obdolženega.

6Pritožbeno sodišče se s povzeto pritožbeno oceno ne strinja. Okvirno določen datum prodaje prepovedane droge in njena količina zadostujeta za opis dejanja iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, za njegovo dokazanost pa ne. V danem primeru je osrednji dokaz izpovedba priče B. B., ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sama zase premalo določna, da bi jo bilo mogoče temeljito preizkusiti in ji nato v celoti slediti. Od tod potem pomen opredelitve časa zatrjevanih prodaj in količine prepovedane droge, ki naj bi bila priči prodana, kot na drugi strani ni bilo mogoče prezreti zadržkov glede razlogov, zaradi katerih priča teh podatkov sodišču ni mogla posredovati. Tri leta od dogodkov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni tako dolgo obdobje, da se mlad človek določenih podrobnosti ne bi mogel spomniti, medtem ko zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izgube spomina ne predpostavlja. Še zlasti, ko niso znani vzrok zdravljenja, njegov potek in izid, ki je lahko nenazadnje tudi v vrnitvi spominskih spodobnosti.

7V takšnem položaju je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je osredotočilo še na druge dokaze, pri čemer je pravilno ugotovilo, da nobenega od teh s pričino izpovedbo neposredno ni mogoče povezati. Priča D. D. je zgolj opisal, kako je sprejel pričino prijavo na zapisnik, priča E. E. je potrjeval vsebino sestavljenega obvestila, pridobljenega od priče, ki ni dokaz v kazenskem postopku ter hkrati navajal razloge za hišno preiskavo pri obdolžencu. Ko je bila ta opravljena, pa razen sledi o posesti prepovedane droge, drugih predmetov, ki bi zatrjevano prodajo potrjevali, policisti niso zasegli.

8Odsotna neposredna povezanost izpovedbe priče B. B. z drugimi dokazi je bila v pritožbeni obrazložitvi prezrta, zatrjevana posredna povezanost s sklenjeno sodno poravnavo ter z navedbami priče C. C. iz postopka o prekršku pa sta za dosego zahtevane gotovosti o storjenem kaznivem dejanju, kot je bilo v obtožbi opisano, prešibka. Kljub okoliščinam, ki so po izpovedbi priče B. B. spremljale sklenitev sodne poravnave, ta zaradi pričine hkratne navedbe, da je obdolženca obremenil zato, da bi razbremenil sebe, ne deluje nesmiselno, medtem ko je priča C. C. v kazenskem postopku neposredno izpovedovala in niti tedaj obdolženega glede izvršitvenega ravnanja v razmerju do priče B. B. ni obremenjevala. Obremenila ga je le za posest oziroma hrambo prepovedane droge, ki pa obdolžencu, ob izostalem namenu prodaje, v obtožbi ni bila očitana.

9Glede na ugotovljeno, in ko je preizkušena dokazna ocena sodišča prve stopnje, v nasprotju s pritožbeno pripombo v sodbi celovito obrazložena, kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa niso bile razkrite, je bilo o pritožbi višjega državnega tožilca odločeno tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločbe o pritožbi.