VSC Sodba in sklep II Kp 62933/2021

I. Ob delni ugoditvi pritožbi obtoženca in ob ugoditvi pritožbi zagovornika se izpodbijana sodba razveljavi v odločbah o kazenskih sankcijah (del I. točke izreka), o vštetju časa pridržanja (II. točka), o izvršitvi kazni zapora (III. točka) in o pripadajočih stroških kazenskega postopka (VI. - IX. točka) ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba obtoženca zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenih delih (krivdorek v I. točki izreka ter odločbi o varnostnih ukrepih v IV. in V. točki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. v tč. I/1 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, v tč. I/2 izreka za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1, v tč. I/3 izreka pa za krivega kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Za ta kazniva dejanja mu je določilo kazni sedem, deset in dva meseca zapora ter mu izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja. Sklenilo je, da se bo zaporna kazen izvršila tako, da bo obtoženec še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obtožencu je odvzelo prepovedano drogo, ki mu je bila zasežena ob hišni preiskavi dne 18. 11. 2021, prav tako pa mu je odvzelo ob hišni preiskavi zaseženo digitalno tehtnico. Oprostilo ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), medtem ko je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Odločilo je še o stroških zagovornikov, odvetnikov B. B., C. C. ter Č. Č.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- sam obtoženec zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da ga v delu obtožbe (glede kaznivega dejanja v tč. I/2 krivdoreka) oprosti, ga mileje kaznuje in izreče opozorilno sankcijo, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje;

- obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obtožencu za vsako očitano kaznivo dejanje določi pogojno zaporno kazen in mu nato izreče enotno pogojno kazen zapora, oziroma podrejeno, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1.

3Pritožba obtoženca je delno, pritožba zagovornika pa v celoti utemeljena.

4Pod točko I/2 krivdoreka izpodbijane sodbe je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Res bi bilo ustrezneje, če bi sodišče prve stopnje kaznivo dejanje pravno opredelilo po "drugem v zvezi s prvim odstavkom" 296. člena KZ-1, vendar drugačna tehnika sklicevanja na oba odstavka (pri čemer se zakonska dikcija drugega odstavka 296. člena KZ-1 med drugim v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe, kot v tej zadevi, izrecno sklicuje na prvi odstavek istega člena) ne pomeni, da obtoženi ni izvršil (enega) kaznivega dejanja v kvalificirani obliki ali da je v tem pogledu prvo sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona.

5Prav tako neutemeljena so obtoženčeva nadaljnja pritožbena izvajanja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, češ da dejanje, ki je predmet točke I/2 krivdoreka sodbe, ni kaznivo dejanje. Obtoženec navaja, da opis dejanja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, natančneje zakonskega znaka spravljanja (oškodovanke) v podrejen položaj. Sodna praksa naj bi se bila postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja traja daljši čas oziroma je sestavljeno iz večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, medtem ko pa enkratno dejanje oziroma enkraten dogodek, ki zaznamuje tudi obravnavano kaznivo dejanje, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.

6Obtoženčeva izvajanja nimajo opore v utrjeni sodni praksi¹ niti v judikaturi, na katero se v pritožbi sklicuje, pri čemer zamolči, da je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019 v stališču Višjega sodišča v Kopru v sodbi II Kp 44678/2014 z dne 2. 3. 2017 (tj. da enkraten dogodek za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča) ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Predmetno kaznivo dejanje je namreč (lahko) podano tudi v primeru enkratne uporabe sile, ki pa mora po svoji vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopati. Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ki ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja je vselej treba ovrednotiti kot celoto.

7Medtem ko se v abstraktnem delu točke I/2 krivdoreka izpodbijane sodbe očita obtožencu, da je z oškodovanko grdo ravnal in jo pretepal, s čimer jo je spravljal v podrejen položaj ter jo pri tem tudi lahko telesno poškodoval, je spravljanje v podrejen položaj v konkretnem delu izraženo z okoliščinami, da je obtoženec v nočnih urah dne 14. 11. 2021 v stanovanjski stavbi na ... oškodovanko najprej na hodniku večkrat s pestjo udaril v glavo, jo močno prijel in potisnil ob tla, nakar pa jo je zagrabil za lase ter zvlekel v stanovanje, kjer jo je ponovno večkrat s pestjo udaril v glavo. Zaradi obtoženčevega ravnanja je D. D. utrpela v opisu dejanja natančno opredeljene poškodbe, ki ustrezajo lahki telesni poškodbi, substancirano pa je tudi, da je obtoženec s svojim ravnanjem oškodovanki povzročil strah, nemoč, ponižanje in podrejenost, saj se pretepanju zaradi obtoženčeve fizične premoči ni zmogla upreti. Iz tako koncipiranega opisa kaznivega dejanja, tj. ne glede na to, da gre za enkratno življenjsko dogajanje, je jasno razvidno, da je oškodovanka postala objekt grdega ravnanja in pretepanja ter bolečega in ponižujočega ravnanja. Prav tako je razvidno, da je bila D. D. v razmerju do fizično superiornega obtoženca nemočna in se njegovemu napadu ni zmogla upreti, s čimer ji je bila onemogočena obramba, obtoženčeva ravnanja pa so pri njej povzročila prestrašenost. Na ta način je bilo nedvomno grobo poseženo v telesno in duševno celovitost ter osebno varnost oškodovanke. Na podlagi takšne konkretizacije izvajanja in intenzivnosti nasilja je prezenten očitek spravljanja oškodovanke v podrejen položaj. Slednja je bila v inferiornem položaju in je postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu je bila primorana ukloniti, pri čemer je v posledici nasilnih manifestacij obtoženca, vključno z večkratnimi udarci s pestjo v glavo, utrpela tudi lahke telesne poškodbe. Šlo je skratka za grob poseg v oškodovankino dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost ter za neizbežno povzročanje občutkov nemoči, strahu in ogroženosti. V opisu dejanja je mogoče prepoznati očitek ciljnega izživljanja obtoženca nad oškodovanko in njegovo izvajanje nasilja zaradi nasilja skozi manifestacije tako grdega ravnanja kakor pretepanja kot izvršitvenih oblik znotraj konstrukcije 296. člena KZ-1. Že ne ravni konkretizacije opisa kaznivega dejanja so tako podani zadostni elementi, ki kažejo na obstoj zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Pritožbeni pomisleki obtoženca zato niso utemeljeni, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pa ni podana. Ustaljene sodne prakse ne morejo ovreči niti sklici na stališča v komentarju posebnega dela KZ-1, saj sodišča na mnenja teoretikov niso vezana.

8Oba pritožnika pa utemeljeno ugotavljata, da je izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev te odločbe (tč. 10 napadene sodbe) je namreč deloma pomanjkljiva in deloma že konceptualno napačna. Na koncu, vendar ne nazadnje, je argumentacija sodišča prve stopnje pomanjkljiva še z vidika uresničitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ki se mora odražati tudi v enotnosti oziroma primerljivosti sodne prakse v podobnih primerih.

9Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo efektivno zaporno kazen, pri čemer mu je za kazniva dejanja določilo kazni sedem, deset in dva meseca zapora ter izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Kot tehtne olajševalne okoliščine je upoštevalo, da je obtoženi krivdo priznal, da do sedaj še ni bil kaznovan zaradi kaznivih dejanj in da je izvršitev obravnavanih kaznivih dejanj obžaloval. Med tehtnimi obteževalnimi okoliščinami glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1 je poleg zakonskega okvira predpisane kazni upoštevalo, da je obtoženec 12 let mlajši oškodovanki izročil za uživanje zelo nevarno prepovedano drogo kokain (čeprav je šlo za eno črtico kokaina, oškodovanka pa je bila kokain uživala že pred tem dogodkom, kar se pri odločitvi ni odrazilo). Glede kaznivega dejanja nasilništva je prvo sodišče, kot v pritožbi pravilno opozarja zagovornik, v sklopu obteževalnih okoliščin z opisovanjem pretepanja, fizičnega izživljanja in povzročitve lahke telesne poškodbe oškodovanke pravzaprav ponovilo zakonske znake obtožencu očitanega kaznivega dejanja ter ni razumljivo pojasnilo, kaj je v tem pogledu štelo za obteževalno okoliščino. Okoliščin, ki konstruirajo očitek izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, namreč ni mogoče samih po sebi še dodatno reproducirati kot obteževalnih.

10Sodišče prve stopnje je ob "določanju sankcije" upoštevalo tudi, da obtoženec opravlja delo varnostnika, vendar ga to ni odvrnilo od tega, da kaznivega dejanja na škodo oškodovanke ne bi storil. Zapisalo je, da glede na službo varnostnika, ki jo opravlja, ne bi smelo priti ne do zlorabe alkohola in drog niti do uporabe fizične sile zoper kogar koli, saj bi moral obtoženec kot poklicni varnostnik ravno takšne situacije preprečevati. Obe pritožbi s priloženim potrdilom o opravljenem strokovnem preizkusu za varovanje gostinskih lokalov, datiranim s 6. 4. 2022, zatrjujeta, da naj bi obtoženec pridobil licenco za opravljanje poklica varnostnika šele v aprilu 2022, kar pomeni, da v novembru 2021, ko je bil izvršil kazniva dejanja, tega poklica še ni opravljal in da je sodbeno sklicevanje na njegov poklic kot obteževalno okoliščino protispisno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene in zavajajoče. Ne glede na datum v predloženem potrdilu, iz izpisa evidenc ZZZS (list. št. 18) izhaja, da se je obtoženec kot varnostnik pri družbi D. d. o. o., zaposlil že z dnem 20. 8. 2021, navsezadnje pa se je na svoj poklic skliceval tudi na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je sam navajal, da se mu glede na njegov poklic varnostnika kazniva dejanja ne bi bila smela zgoditi.

11Utemeljeno pa zagovornik zatrjuje, da izpodbijana sodba v tč. 10 obrazložitve ne vsebuje nikakršnih razlogov v smeri izbire oziroma določitve kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 138. člena KZ-1, pri čemer ni mogoče spregledati, da je obtoženec oškodovanko res neupravičeno in brez njenega soglasja z mobilnim telefonom posnel, ko je bila oblečena zgolj v spodnje perilo, navkljub temu pa je imela oškodovanka takoj po izvršitvi kaznivega dejanja z obtožencem vendarle prostovoljen spolni odnos, kar je okoliščina, ki jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati pri vrednotenju (skupne) teže vseh treh kaznivih dejanj, ki pa so se nespregledljivo manifestirala v enem samem življenjskem dogajanju.

12Medtem ko je sodišče prve stopnje na podlagi, kot je bilo pojasnjeno, deloma pomanjkljivih in deloma zmotnih razlogov ocenilo, da "vse navedeno" pritrjuje predlogu tožilstva za kaznovanje ter ne daje podlage za izrek sankcije opozorilne narave, ni obrazložilo niti odločbe o odmeri enotne zaporne kazni. Izrek enotne kazni zapora v skladu s pravili o steku (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) ni golo matematično opravilo, temveč samostojna odločitev sodišča, ki mora biti zato tudi samostojno in vsebinsko obrazložena. Tudi zaradi te pomanjkljivosti je na mestu zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z opredeljeno bistveno procesno kršitvijo.

13Naposled je pritrditi pritožbama tudi pri ugotovitvi, da je sodišče obtožencu, ki je priznal krivdo in še nikoli ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja niti za prekrške, izreklo dokaj rigorozno efektivno zaporno kazen (sicer nadomeščeno z zaporom ob koncu tedna), pri čemer se ni izreklo, katere so tiste izrazito tehtne okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo postrožitveni odstop od prevladujoče sodne prakse, ki v primerljivih primerih, kot se nakazuje, ne posega po uveljavitvi kazni zapora kot kazenske sankcije ultima ratio. Iz judiciranih primerov, povzetih tako v obeh pritožbah kot v prilogah B, je mogoče razbrati, da se za tu obravnavana kazniva dejanja (vključno s temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1), kolikor gre za nekaznovane obtožence, praviloma izreče milejša kazenska sankcija, medtem ko se kazni zapora praviloma izrekajo za kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 187. člena KZ-1 ali pa (specialnim) povratnikom (npr. priloga B15 - B16). Uveljavitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zahteva nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega posameznika. Nedvomno je možno, da obstajajo stvarni in razumni razlogi za neenako obravnavanje ter kaznovanje obtožencev iz različnih kazenskih postopkov, vendar morajo biti tovrstni razlogi toliko bolj prepričljivo utemeljeni. Obrazložitev izpodbijane sodbe tosmerne argumentacije ne ponuja in zadovoljivo ne pojasni, zakaj naj bi bil zgolj z izbiro efektivne zaporne kazni ter z odmero določenih in enotne kazni zapora kot primernih ter pravičnih dosežen namen kaznovanja obtoženca A. A. Ob tem se prvo sodišče niti z besedo ne sooči s prevladujočo sodno prakso in je ne postavi v primerjalno perspektivo.

14Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, kot izhaja iz tč. I izreka te odločbe, pritožbi obtoženca deloma, pritožbi zagovornika pa v celoti ugodilo, izpodbijano sodbo je razveljavilo v odločbi o kazenskih sankcijah, konsekutivno pa tudi v odločbah o vštetju časa pridržanja, izvršitvi kazni zapora in stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker kršitev kazenskega zakona, ki jo je v pritožbenem postopku uveljavljal obtoženec, ni podana, je v preostalem na podlagi 391. člena ZKP, kot izhaja iz tč. II izreka te odločbe, pritožbo obtoženca višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v vseh nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V nerazveljavljenih delih ni zaznalo niti uradoma preizkušanih kršitev (prvi odstavek 383. člena ZKP).

15V postopku novega odločanja, pri čemer se predmetna zadeva vrača v procesno fazo naroka za izrek kazenske sankcije, tj. v fazo po sprejetem priznanju krivde, bo sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov znova odločilo, katera je primerna in pravična (ter skladna z nameni kazenskopravnega sankcioniranja) kazenska sankcija, ki naj se izreče obtožencu. Ovrednotilo bo vse relevantne in zakonsko predvidene okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero sankcije, ob tem pa bo pozorno tudi na okoliščine, ki jih je v tej odločbi izpostavilo višje sodišče. Kakršno koli odločitev bo že sprejelo, jo bo utemeljilo v celoti ter s koherentnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi.

¹ Npr. sodba VS RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020 in med novejšimi sodba VS RS I Ips 44531/2021 z dne 16. 11. 2023 ter številne druge.