VSL Sklep V Kp 17138/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevi obtoženčevega zagovornika z dne 15. 12. 2022 za izločitev dokazov ugodilo in iz spisa I K 17138/2020 izločilo dokaze, ki so konkretno opredeljeni v točki I. Po uradni dolžnosti pa je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 285.e člen ZKP iz spisa I K 17138/2020 izločilo tudi dokaze, ki so konkretno opredeljeni v točki II izreka.

2Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 371. in 373. členom ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog obrambe za izločitev dokazov zavrne.

3Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik graja presojo sodišča prve stopnje, da policista obtoženca, na katerega je bil sum storitve kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog osredotočen že pred začetkom policijskega postopka, po identifikaciji in pred pozivom na izročitev predmetov ter pred pregledom vozila, potnikov in prtljage, nista poučila o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer se navedena dolžnost razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, ker to ne izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in zapisnika o zasegu predmetov. Tožilec izpostavlja izpovedbi zaslišanih policistov A. A. in B. B., iz katerih izhaja, da je bil na obtoženca, takrat osumljenca, ob zaustavitvi vozila, v katerem je bil sopotnik, že osredotočen sum, da izvršuje kaznivo dejanje povezano s preprodajo drog, da je bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP ter da je bil šele po danem pouku o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku obtoženec pozvan na izročitev predmetov, ki jih je prostovoljno izročil, policija pa je predmete zasegla. Izpodbijani sklep citira odločitve Vrhovnega sodišča, ki pa ne obravnavajo enake situacije, kot je bila v predmetni zadevi. Policista sta namreč pri obtožencu zaznala predmet (PVC vrečko) in skrivanje tega predmeta (moški si je po izročitvi nečesa drugi osebi to vrečko zatlačil nazaj za hlače). Ocenila sta, da morata ta predmet po zakonu zaseči, tako da sta imela vse pogoje za postopanje po 52. členu ZNPPol. Državni tožilec pri tem izpostavlja sklep Višjega sodišča v Ljubljani (V Kp 10241/2022 z dne 16. 5. 2024), v katerem je zavzelo stališče, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno naravo. Izročitev pa ni testimonialne narave, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej.

6Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in izpovedb obeh policistov je razvidno, da sta kritičnega dne na območju, kjer sta takrat opravljala nadzor zaradi prodaje prepovedanih drog v X., konkretno v bližini C., kjer večkrat prihaja do prodaje drog, neposredno zaznala izmenjavo predmetov med obtožencem in drugo osebo, in sicer je obtoženec izza hlač trenirke izvlekel večjo PVC vrečko, iz nje nekaj vzel ter izročil drugemu moškemu ter nato za hlače nazaj zatlačil vrečko, se usedel v vozilo kot sopotnik, vozilo je nato odpeljalo. Policist A. A. je izpovedal, da je bila izmenjava tipična za preprodajo prepovedanih drog, zato sta zapeljala za vozilom, v katerega je po izmenjavi predmetov sedel obtoženec kot sopotnik in vozilo ustavila ter izvedla policijski postopek. V zapisniku o zasegu predmetov so določno navedeni zaseženi predmeti, količina in kje so bili predmeti najdeni, ter podpis obtoženca (takrat osumljenca), ki na zapisnik ni dal pripomb.

7V obravnavanem primeru ni dvoma, da je bil ob zaustavitvi vozila, v katerem je bil obtoženec sopotnik, nanj že osredotočen sum storitve konkretnega kaznivega dejanja, saj sta oba policista ocenila, da so obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ga obtoženec še izvršuje, da poseduje drogo za nadaljnjo prodajo. Zato je obstajala dolžnost policije ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodne izbere, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega.

8Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali je policist A. A. pred pozivom na izročitev predmetov obtoženca poučil o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. V uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja z dne 28. 3. 2019 (list. št. 8) in zapisniku o zasegu predmetov z dne 28. 3. 2019 (list. št. 9) ni zapisano, da je policist A. A. pred pozivom na izročitev predmetov obtoženca poučil o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Glede na to, da iz spisovnega gradiva v času vložitve predloga za izločitev dokazov ni bilo razvidno, če sta policista obtoženca poučila o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku zaslišalo oba policista, ki sta opravljala policijski postopek po zaustavitvi vozila v katerem je bi obtoženec sopotnik.

9Prvostopenjsko sodišče je odločitev, da iz spisa na zahtevo obrambe in po uradni dolžnosti izloči dokaze, oprlo na listinsko dokumentacijo in na izpovedbo v preiskavi zaslišanega voznika vozila D. D. Ocenilo je, da kljub izpovedbam obeh policistov, da sta razloge za zaustavitev vozila, razloge za sum storitve kaznivega dejanja povezanega s preprodajo droge pojasnila vozniku in sovozniku ter oba tudi poučila o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar se nanaša zlasti na obtoženca, katerega sta policista predhodno zaznala pri izmenjavi predmetov z neznano osebo, zaradi česar sta posumila, da gre za izvrševanje kaznivega dejanja, saj, kot je izpovedal policist A. A. v preiskavi, je bila sama izmenjava tipična za preprodajo prepovedane droge, ni nedvomno razvidno, da bi policista pred zasegom predmetov obtoženca seznanila z njegovimi pravicami po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

10Policist A. A. je na predobravnavnem naroku pojasnil, da je bil obtoženec tako kot vsi ostali v drugih zadevah v vsaki fazi ustno poučen o njegovih pravicah, da je obtožencu povedal, kaj je razlog za ustavitev, kaj je predhodno videl in mu povedal, česa je osumljen in kakšne so njegove pravice iz 4. člena ZKP. Povedano mu je bilo, da ni dolžan ničesar izjaviti in da ima pravico do zagovornika, potem ga je pozval, da predmete izroči, čemur je tudi sledil. Priča A. A. je izpovedal, da je bil obtožencu pouk o pravicah podan že na kraju, preden je prišlo do izročitve predmetov, da je bil drugič poučen, ko so mu že na kraju odvzeli prostost, nato pa ponovno na policijski postaji, ko mu je bil dan isti pravni pouk v pisni obliki v več jezikih, da so tako delali vedno v vseh primerih. Priča A. A. je pojasnil, da se v preteklosti, in še vedno velja enako, vsebina tega pouka ne vnaša v dokument o zaznavi kaznivega dejanja. Da vseskozi dela tako, da v uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja podatka o trenutku, ko je bil osumljencu podan ustrezni pravni pouk, ne vnaša. V tistem času, ko je bilo to dejanje storjeno, dolžnost posredovati pouk o privilegiju zoper samoobtožbo tudi glede tega, ali ga je v okviru pravnega pouka seznanil tudi s tem, da predmetov ni dolžan prostovoljno izročiti, taka obveznost zanj še ni obstajala, ker takrat še ni bila sprejeta sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, ki je policiji to dodatno obveznost s to odločbo naložila. Priča A. A. je povedal, da obrazci, ki jih uporabljajo pri zasegu predmetov, takrat še niso bili prilagojeni kasnejši sodni praksi. Da pa so po seznanitvi z navedeno odločbo na zapisnike o zasegu ta del pravnega pouka ročno dopisovali, sedaj pa so tudi obrazci že prilagojeni. Smiselno enako je izpovedal tudi policist B. B., ki je takrat imel postopek z voznikom vozila, v katerem je bil obtoženec sovoznik, da je kolega A. A. obtoženca najprej povabil ven iz vozila, mu predočil njuna opažanja, kaj naj bi se prej dogajalo, mu predočil, kaj bo sledilo, mu nadalje posredoval za tiste čase klasičen in običajen pouk, ter da v okviru pravnega pouka osumljencu ni bilo povedano, da ni dolžan izročiti predmetov, ker je bil ta dogodek pred judikatom Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kasneje policija seznanjena. Oba policista sta potrdila, da sta takrat postopala po 148. členu ZKP in da je bil postopek v tistem času običajen in tudi vsebine pravnih poukov so bile takšne, kot sta izpovedala na predobravnavnem naroku. Policist B. B. je izpovedal, da je tudi sam v svojem postopku z voznikom D. D. posredoval klasičen pouk. Iz izpovedb zaslišanih policistov je razvidno, da je po danem pravnem pouku policist A. A. obtoženca pozval na izročitev predmetov, ki jih je ta prostovoljno izročil, predmete je policist A. A. zasegel, v nadaljevanju pa sta nato pregledala vozilo ter obtožencu zasegla tri telefone in denar. Število in vrsto zaseženih predmetov potrjuje zapisnik o zasegu, ki ga je obtoženec podpisal brez pripomb.

11Priča D. D. je v preiskavi (na predobravnavnem naroku ni bil ponovno zaslišan) izpovedal, da je vedel, s čim se ukvarja obtoženec, da se ukvarja z neumnostmi, da je prodajal mamila in da obtoženec ve, da to njemu ni v redu. Priča D. D. je tudi po predočenju uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od njega z dne 27. 8. 2019 potrdil, da vsebina drži, da se je obtoženec tistega dne dobil z več osebami, ki mu niso bile poznane ter da je bila ena izmed teh tudi oseba, s katero se je obtoženec srečal na parkirišču za C. v X., da sta si ti dve osebi nekaj izmenjali. Priča D. D. je navedel, da se je ta oseba na Y. ulici usedla na zadnji sedež za obtožencem, česar pa ni potrdil policist A. A., saj je, ko mu je bil predočen zapisnik o zaslišanju priče D. D., vztrajal, da je do izmenjave prišlo zunaj avtomobila. Izpovedba priče D. D. iz preiskave je bila na predobravnavnem naroku predočena policistu A. A., ki je pojasnil, da je bil postopek osredotočen na sopotnika, njemu so bili tudi povedani razlogi za pregled ter razlogi za sum o storjenem kaznivem dejanju in da je voznik moral slišati te razloge, saj je bil le en meter stran od obtoženca in njega. Policist B. B. je potrdil, da je tudi sam v svojem postopku z voznikom D. D. posredoval klasičen pouk.

12Pritožnik zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedbam obeh policistov, da je bil pouk o pravicah obtožencu dan pred pozivom na izročitev predmetov in pred zasegom, da je bil seznanjen z razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje oziroma ga še vedno izvršuje ter s pravicami po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Po njegovi oceni sta policista prepričljivo pojasnila, zakaj takrat dani pravni pouk ni bil zapisan tudi v uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja in v zapisnik o zasegu predmetov. Policist A. A. je pojasnil, da podatka o trenutku, ko je osumljencu podan ustrezni pravni pouk, še vedno ne vnaša v uradni zaznamek o zaznavi, so pa obrazci zapisnika o zasegu predmetov ustrezno že prilagojeni, v vmesnem času pa so na zapisnik o zasegu ta del pravnega pouka ročno dopisovali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pričine navedbe o ročni in kasneje tipski dopolnitvi zapisnika o zasegu predmetov očitno nanašajo na obdobje po sprejemu prej citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS.

13Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi priče D. D., voznika vozila, da ni vedel, zakaj policista pregledujeta vozilo, saj razlogov za to nista povedala. Tožilec sicer izpostavlja dvom v verodostojnost priče D. D. z utemeljitvijo, da je obtoženčev prijatelj, da je bil z njim v avtu v času izvrševanja kaznivega dejanja in je zato iz tega razloga izpovedoval drugače, kot sta ves postopek opisala policista. Kljub takšnim stališčem pa se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da iz spisovnega gradiva ne izhaja, da je bil obtoženec pred izročitvijo zaseženih predmetov nedvomno poučen o svojih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Tudi sodišče druge stopnje stoji na stališču, da, v kolikor bi priča A. A. obtožencu podal pravni pouk po četrtem odstavku 148 člena ZKP, kot je to izpovedal na predobravnavnem naroku, bi o tem izpovedal že tekom preiskave, ko je bil njegov spomin, upoštevaje časovno odmaknjenost od domnevne storitve kaznivega dejanja, bistveno bolj svež. V preiskavi je namreč policist A. A. izpovedal zgolj, da je bil obtoženec seznanjen z razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje oziroma ga še vedno izvršuje ter z dejstvom, da ima policija zakonsko podlago za pregled vozila in zaseg (točka 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar pa ni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Tudi sodišču druge stopnje se zdi skrajno neverjetno, da bi se policist o tako pomembnem dejstvu, kot je podaja pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, spomnil šele na predobravnavnem naroku, ne pa na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, ki je bilo opravljeno več kot leto dni pred zaslišanjem na predobravnavnem naroku. Glede na to, da ustrezen pravni pouk obtožencu v listinah ni bil zabeležen, priča D. D., pa četudi povezan z obtožencem, pa je izpovedal, da ni vedel, zakaj policista pregledujeta vozilo, izpovedba policistov, upoštevaje predvsem dejstvo, da tekom zaslišanja v preiskavi o podaji pravnega pouka priča A. A. ni izpovedal ničesar, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogla privesti do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, kot da šteje, da ustrezni pravni pouki obtožencu niso bili dani.

14Pritožnik nadalje vztraja, da do zasega predmetov, kasneje je bilo ugotovljeno, da gre za dve vrsti droge, ni prišlo s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin obtoženca in zato ni razloga za izločitev teh predmetov, zasežene droge, in vseh dokazov, ki iz tega izvirajo. Odločilne so konkretne okoliščine obravnavanega primera, o katerih sta izpovedovala policista, ki sta postopala po 148. členu ZKP v skladu s takrat in še sedaj veljavno določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP ter stališčem v citiranem judikatu I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. Zatrjuje tudi, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša tudi na izročitev predmetov.

15V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do vprašanja, ali se privilegij zoper samoobtožbo, ki obdolžence varuje pred tem, da bi z lastnimi izjavami postali vir dokazov zoper sebe, razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije oziroma ali obdolženca varuje tudi pred podajo neverbalnih prispevkov k dokaznemu gradivu. Ocenilo je, da ima akt izročitve predmeta s podajanjem izjav podobnosti in razlike. Za razliko od podajanja izjav storilec na vsebino oziroma lastnosti predmeta ali listine, ki ju izroča, ne more (več) vplivati in tako ne more voljno oblikovati informacij, ki jih posreduje organom pregona. Po drugi strani pa je izročitvi predmetov in podajanju izjav skupno to, da gre v obeh primerih za ravnanji, ki ju obdolženec voljno obvladuje, gre za aktivno sodelovanje pri zagotavljanju gradiva zoper sebe. Če se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja tako približa obdolženčevi izjavi, s katero bi se obremenil, ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil. Podporo za tako stališče je Vrhovno sodišče našlo v odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustavnega sodišča RS (primeroma Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010). Zaključilo je, da lahko organi pregona predmete, ki jih ima obdolženec s svoji posesti, pridobijo na dva načina, ali tako, da sodišče na predlog državnega tožilca izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi, ali pa obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Postopka se razlikujeta, ker postopek z zahtevo za izročitev predpostavlja zavezančevo lastno ravnanje, hišna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost. S tem, da dolžnost izročitve predmetov ne velja za domnevne storilce kaznivih dejanj od trenutka, ko je zoper njih osredotočen sum.

16Vrhovno sodišče RS je v citirani odločbi zavzelo stališče, da za to, da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je njegova seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja, pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo¹. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera.

17Pritožbeno sodišče upoštevaje povzeta stališča ne pritrjuje stališču pritožnika, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša tudi na izročitev predmetov, ki ga slednja opira na določbi 4. alineje 29. člena Ustave RS ter četrtega odstavka 148. člena ZKP ter zatrjuje, da se ta privilegij nanaša zgolj na izjave osumljenca. Zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do nadaljnjih pritožbenih navedb, s katerimi tožilec povzema veljavno zakonsko ureditev, stališča sodne prakse, Ustavnega sodišča (odločba Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010) in podaja svoja stališča, da je zahteva po podaji pravnega pouka iz četrtega odstavka iz 148. člena ZKP predvidena pred zbiranjem obvestil in ne pred drugimi procesnimi dejanji, da se po prvem odstavku 220. člena ZKP predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, zaseči in izročiti v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba, da je v drugem odstavku 220. člena ZKP določeno, da kdor ima take predmete, jih mora na zahtevo policije, državnega tožilca ali sodišča izročiti, da četrti odstavek 148. člena ZKP ne predvideva in ne zahteva posebne poučitve obdolženca, da zanj edicijska dolžnost ne obstaja ter da obširna sodna praksa ESČP v zvezi z vprašanjem privilegija zoper samoobtožbo ne govori v prid izpodbijanemu stališču sodišča prve stopnje, da se privilegij razteza tudi na materialne dokaze, ker primarno zadeva pravico do molka, ki sicer ni absolutna pravica. Pritožnik navaja, da je ESČP kršitve privilegija glede posredovanja materialnih dokazov (listin, ki same po sebi niso prepovedane) prepoznalo le v tistih primerih, ko je nacionalni prisilni aparat silil storilce k nekemu aktivnemu ravnanju, ne pa v primerih, ko gre za domnevno nezakonite predmete (prepovedana droga), ki so neposredno ob ali na storilcu in ki jih je moč zaseči z neinvazivnim ukrepom - pregledom osebe, pri čemer je v sedaj obravnavanem primeru šlo celo samo za poziv na izročitev. Tožilstvo je prepričano, da je interes javnosti na strani učinkovitega pregona dejanj povezanih s prepovedanimi drogami zaradi varovanja življenja in zdravja ljudi in javnega zdravja, in ne na strani varovanja "lastninske pravice" nad predmeti, za katere obstajajo razlogi za sum, da gre za prepovedane predmete oziroma lastninske pravice nad predmeti, ki so lahko dokaz v kazenskem postopku. Po oceni tožilstva je zavzeto stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu razširilo domet privilegija zoper samoobtožbo izven normativnega okvira, ki ga postavljajo Ustava RS, ZKP ter praksa Ustavnega sodišča in ESČP.

18Drži, da 148. člen ZKP izrecno ne predvideva pravnega pouka pred izročitvijo predmetov, vendar je glede na novejša stališča sprejeta v sodni praksi zmotno stališče pritožnika, da v skladu s prvim in drugim odstavkom 220. člena ZKP velja edicijska dolžnost tudi za storilce kaznivih dejanj in da Ustava RS kot praksa ESČP dometa privilegija zoper samoobtožbo ne širita na materialne dokaze, ki so v posesti storilca, pri čemer gre najmanj za razloge za sum, da gre za prepovedano drogo, poziv na "prostovoljno" izročitev pa predstavlja le konkretizacijo zahteve po sorazmernosti ukrepa ter je odraz spoštovanja dostojanstva storilca. Domet privilegija zoper samoobtožbo se torej razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije. Da je zaseg predmetov zakonit, mora biti po stališču sodišča druge stopnje osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta pa obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov. Osumljenčeva izročitev predmetov namreč ne sme biti posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak mora biti izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja. Stališče pritožnika, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza tudi na izročitev predmetov, je torej zmotno.

19Državni tožilec ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da sta policista zaznala predmet in skrivanje predmeta, za katerega sta ocenila, da ga je po zakonu potrebno zaseči. Po oceni državnega tožilca sta namreč policista imela vse pogoje za postopanje po 52. členu Zakona o nalogah Policije (ZNPPol), zaradi česar poučitev obtoženca ni bila potrebna. Državni tožilec, ki se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 29337/2021 z dne 5. 10. 2023 in V Kp 10241/2022 z dne 16. 5. 2024, izpostavlja, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno naravo. Pri tem pa izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. Po oceni državnega tožilca privilegij zoper samoobtožbo obtoženca ni varoval, ker obtoženčeva prostovoljna izročitev in zaseg predmetov na podlagi 52. člena ZNPPol nista bila testimonialne narave.

20Po oceni sodišča druge stopnje je takšno razlogovanje državnega tožilca napačno. Iz spisovnih podatkov izhaja, da sta policista kritičnega dne med obtožencem in drugo osebo zaznala izmenjavo predmetov, ki je bila po oceni policista A. A. tipična za preprodajo prepovedanih drog. Glede na spisovno gradivo so torej obstajali razlogi za sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, nista pa policista dejansko vedela, da je imel obtoženec pri sebi prepovedano drogo. Na obtoženčevo posest prepovedane droge in prodajo drugi osebi sta torej sklepala glede na dane okoliščine. Tako ni moč trditi, da sta policista le pridobivala že obstoječe dokazno gradivo, katero je bilo policistoma znano. Posledično je po oceni sodišča druge stopnje izročitev kasneje zaseženih predmetov vsekakor primerljiva s testimonialnimi dokazi, to je s samo-obremenjujočimi izjavami osebe. Takšno stališče pa je zavzelo s sodbo I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024 tudi Vrhovno sodišče RS, ko je navedlo, da če oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom pregona njim še neznane informacije, je takšno izročitev mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni testimonialnega dokaza (točka 17 obrazložitve). V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče ponovilo stališče, ki ga je zavzelo že v zadevi I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, da izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Nadalje je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024 zavzelo stališče, da kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v podrejenem položaju, že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ko gre praviloma za njegovo hipno odločanje, morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti in misli, da to mora storiti. Nasprotno razlogovanje bi predstavljalo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave.

21Glede na to, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil sum storitve kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog na obtoženca osredotočen že pred začetkom policijskega postopka, da se glede na sedaj že ustaljeno sodno prakso privilegij zoper samoobtožbo nanaša tudi na izročitev predmetov, zaradi česar je obstajala obveznost policistov, da obtožencu pred pozivom na izročitev predmetov podata pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ter dejstvu, da iz spisovnih podatkov ni nedvomno razvidno, da sta policista obtožencu podala ustrezen pouk, je po oceni sodišča druge stopnje pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ugodilo predlogu obrambe za izločitev dokazov ter da je tudi po uradni dolžnosti iz spisa izločilo dokaze, ki so izvirali iz nezakonito pridobljenih dokazov, kot izhaja izreka izpodbijanega sklepa.

22Upoštevaje navedeno in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo državnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024