VSKP Sklep II Kp 32224/2025

Pritožba mladoletnikovega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Mladoletnika se oprosti stroškov pritožbenega dela postopka.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom starejšemu mladoletniku, sedaj polnoletnemu A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) na podlagi 78. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep nadzora organa socialnega varstva, ker je storil dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Na podlagi 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je stroške postopka v celoti naložilo v breme proračuna.

Zoper sklep se zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve Kazenskega zakona in Uredbe o prepovedanih substancah ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje mladoletnikov zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper mladoletnika ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Z zagovornikom se ni mogoče strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da snov, katero je mladoletnik izročil v uživanje B. B., vsebuje spojino MDMA, ki je pod zaporedno številko 88 v skupini I Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, razvrščena kot prepovedana droga. Kot pritožnik navaja, ta očitek ni bil potrjen z morebitno strokovno analizo, saj bi enak učinek, kot ga je opisoval B. B. lahko bil dosežen tudi z drugim sredstvom, zaradi česar zgolj na podlagi njegove izjave, da mu je mladoletnik izročil ekstazi, ni mogoče podati zanesljivega zaključka, da je šlo prav za prepovedano drogo.

Z navedenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja, temveč se v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijanega sklepa v 6. točki, ki je navedene pomisleke argumentirano zavrnilo. Res je, da v obravnavani zadevi ni bila opravljena kemična analiza, to pa zato, ker niti ni mogla biti, je pa sodišče prve stopnje tako na podlagi navedbe B. B. kot priče C. C. z zanesljivostjo zaključilo, da je mladoletnik B. B. izročil ekstazi. Načeloma drži, da bi enak učinek, kot ga je opisoval B. B., lahko bil dosežen tudi z drugimi poživili, vendar ne gre prezreti, da tako B. B. kakor navedena priča izrecno govorita o ekstaziju in ne o morebitni kakšni drugi snovi. Pritožbeni očitek bi sicer lahko bil utemeljen, v kolikor bi mladoletnik navajal drugače oziroma, da je dal B. B. v uživanje kakšno drugo podobno stvar, vendar pa mladoletnik tega ni navajal, saj se je v postopku branil z molkom. Glede na skladne navedbe prič tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti prav nobenih pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo. Zato se s pritožnikovimi očitki o zmotno ugotovljenem stanju ni mogoče strinjati.

Čeprav zagovornik izpodbijanega sklepa ne izpodbija v delu, ki se nanaša na izrečeni vzgojni ukrep, pa sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je tudi izbira vzgojnega ukrepa povsem pravilna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo podalo v 9. in 10. točki sklepa, dejstvo pa je, da z navedenim vzgojnim ukrepom soglašata tako mladoletnik kakor njegov oče, iz česar je mogoče pričakovati, da bo svoj namen tudi dosegel. Ker glede na vse obrazloženo pritožbena izvajanja niso omajala pravilnosti izpodbijane odločitve, v postopku pa tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo mladoletnikovega zagovornika ob analogni uporabi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Čeprav mladoletnik s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka, in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.