VSC Sklep I Kp 82872/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (po 11. točki prvega odstavka in drugem odstavku 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (po 1. in 2. točki 372. člena ZKP) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep "razveljavi" in pripor odpravi, podredno pa, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa (strnjeno v točki 24 obrazložitve), da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje posilstva po kvalificirani obliki iz tretjega odstavka 170. člena KZ-1, tj. z uporabo sile (dejanje po točki 1 obtožnice). Iz zaslišanja oškodovanke B. B. v preiskavi je res mogoče razbrati, da jo je obdolženec z eno roko držal za vrat (jo davil) in z drugo roko držal za prsi ter jo hkrati še udarjal po licih, vendar vse to po tem, ko je na zadnjem sedežu ustavljenega osebnega avtomobila že prišlo do spolnega odnosa oziroma do penetracije obdolženčevega spolnega uda v nožnico oškodovanke. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavzelo tudi po presoji višjega sodišča ustrezno naziranje, da se t. i. prisilitvena sila lahko manifestira šele med izvrševanjem spolnega ravnanja stricto sensu, torej po začetku same penetracije, ko je z uporabo sile izsiljeno dokončanje spolnega odnosa, ne le njegov začetek.¹ Ob tem se prvo sodišče upravičeno sklicuje na dognanja kazenskopravne teorije in navsezadnje tudi na sodbo drugega višjega sodišča.² Zunajobravnavni senat se ne sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru v citirani zadevi z dne 7. 7. 2017, kot zmotno zatrjuje pritožnik, temveč na sodbo z dne 7. 12. 2017. Sodbo z dne 7. 7. 2017,³ v kateri je bilo zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje posilstva dokončano s tem, ko je tamkajšnji obtoženec začel spolno občevati s tamkajšnjo oškodovanko, je Vrhovno sodišče namreč razveljavilo,⁴ Višje sodišče v Kopru pa je predhodno materialnopravno razlago opredelilo kot napačno v sodbi z dne 7. 12. 2017. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje naziranju izpodbijanega sklepa, da morebitna odsotnost uporabe sile pred začetkom spolnega odnosa v podanem spoznavnem položaju ne negira možnosti pravne kvalifikacije obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 170. člena KZ-1, pri čemer bo dokončen zaključek o pravni opredelitvi očitanega mu ravnanja mogoč po izvedbi dokazov na glavni obravnavi, ne v trenutni procesni fazi ugotavljanja obstoja dokaznega standarda za podaljšanje pripora. Po izvedenem dokaznem postopku bosta tako državno tožilstvo kot sodišče lahko in morala oceniti, ali opis dejanja v točki 1 obtožnice v popolnosti ustreza dejanskemu stanju ali ne, ter v tej posledici sprejeti ustrezne procesne odločitve. V dani fazi postopka pa je odločilno, da je utemeljen sum v smeri izpolnitve zakonskih znakov po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 vendarle podan. Uporaba sile s prijemanjem oškodovanke za vrat in prsi ter z udarjanjem po njenih licih s plosko roko se obdolžencu v obtožnici gotovo očita, vprašanje časovne manifestacije teh izvršitvenih ravnanj pa bo stvar nadaljnjega postopka. Neutemeljena so zato izvajanja zagovornika, ki vztraja, da obtoženec ni uporabil sile, da bi prišlo do penetracije, pri čemer pritožbeni senat ne sprejema njegovega zaključka, da je "primarno kazniva" le tista sila, ki je potrebna, da storilec doseže spolni odnos. Predmet nadaljnje ocene, ki na obstoj utemeljenega suma zaenkrat ne vplivajo, so tudi izvajanja, da udarjanje po licih in tiščanje za vrat nista bila "finalno usmerjena" v spolno ravnanje ter da obdolženec ni uporabil sile, da bi dokončal spolno občevanje. Gre za vsebinsko zagovorne navedbe, ki jih bo treba nasloviti v fazi glavne obravnave, če bo do nje prišlo. Pritožbene navedbe, da je senat zavzel napačno materialnopravno izhodišče in v zvezi s silo napačno ocenil dejansko stanje, so po presoji pritožbenega sodišča zmotne, zatrjevani pritožbeni razlogi pa niso podani.

5Nič oporečnega ni niti v stališču izpodbijanega sklepa, da je v vsakem primeru podan utemeljen sum vsaj v smeri izvršitve temeljne oblike kaznivega dejanja po prvem odstavku 170. člena KZ-1, tj. ki ga stori, kdor brez privolitve druge osebe doseže, da ta spolno občuje. Višje sodišče je že v točki 5 sklepa I Kp 82872/2024-258 z dne 16. 5. 2025, s katerim je razveljavilo prvi sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, poudarilo, da je od novele KZ-1H naprej kaznivo doseganje spolnega občevanja brez navzven zaznavne, nedvoumne in svobodne privolitve privolitveno sposobnega oškodovanca (drugi odstavek 170. člena KZ-1), s čimer je bila t. i. doktrina "ne pomeni ne" presežena z doktrino "da pomeni da". Niti v sedanji pritožbi zagovornik ne problematizira izpovedbe B. B. v preiskavi, ki je resda večkrat jasno povedala, da obtožencu v celotnem življenjskem dogodku, ki je predmet točke 1 obtožnice, ni nasprotovala navzven (z izjemo navedbe, da mu je rekla, da noče "fafati penisa"), obenem pa je prav tako jasno povedala, da v spolni odnos, ki z njene strani ni bil prostovoljen, ni nikoli nedvoumno privolila. V optiki morebitne pravne opredelitve ravnanja obdolženca po prvem odstavku 170. člena KZ-1 sploh ni relevantna razprava, ali je bilo potrebno uporabiti silo za doseganje oziroma dokončanje spolnega odnosa, niti razprava, ali se je B. B. obdolžencu (navzven) upirala oziroma ali je bila pri spolnem občevanju pasivna. Obstoječe procesno gradivo v spisu (na ravni dokaznega standarda utemeljenosti suma) dovolj prezentno pokaže, da oškodovanka nikdar ni decidirano privolila v spolni odnos, kar bi negiralo bit kaznivega dejanja po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v skladu z doktrino "da pomeni da". Zagovornik povzema bistvo izpovedbe oškodovanke v preiskavi, tj. da se spolnemu odnosu sicer ni upirala, vendar ga ni hotela. Zato je razumljivo, da se senat v izpodbijanem sklepu ni opredeljeval do pritožbene novote v smeri domnevnega obstoja dejanske zmote pri obdolžencu (drugi odstavek 30. člena KZ-1). Prvič bi tovrstno sklicevanje lahko bilo uspešno le, če bi bil obdolženec v zmoti, da je oškodovanka v spolno občevanje privolila, ne pa v zmoti, da spolnemu odnosu ni nasprotovala, drugič pa gre za vprašanje, ki presega odločanje v dani procesni fazi, torej na ravni utemeljenega suma. V tej luči so neodločilna pritožbena izvajanja, da je šlo pri oškodovanki za "mentalno rezervacijo", ki naj bi "navzven izražala" svojo privolitev v spolni odnos, saj jasne privolitve v spolni odnos, kot se trenutno kaže, ni bilo. "Konkludentna privolitev" pa za uresničitev logike "da pomeni da" ne zadošča. Sam pritožnik priznava, da se oškodovanka o spolnih ravnanjih pač ni izjasnila. Takega zaključka ne omaje niti ugotovitev izvedenskega mnenja (točki 22 in 25 izpodbijanega sklepa), da oškodovanka ni verbalizirala oziroma izrazila nestrinjanja z intimnimi stiki, saj je to v kontekstu doktrine "da pomeni da" nerelevantno, predmet sledeče dokazne ocene pa so zagovorna ter pritožbena zatrjevanja, da naj bi obdolženec pasivnost razumel kot privolitev v intimnost. O teh vprašanjih vsebuje sklep, s katerim se podaljšuje pripor, povsem zadostne razloge, ki jih s pritožbenim vztrajanjem pri razčlenjevanju (zdaj presežene) doktrine "ne pomeni ne" ne bo mogoče izpodbiti. Navsezadnje pa se je sodišče prve stopnje tako pri presoji objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti (točka 38) kot pri presoji sorazmernosti pripora (točka 44) pritožbeno neproblematizirano izreklo, da sta kaznivi dejanji tako po prvem kot po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 hudi dejanji, pri čemer razlikovanje med njima tudi glede na kriminalno količino, ki se obdolžencu očita, nima odločilnega pomena v luči podaljšanja pripora.

6Nadalje ni pomislekov niti v prepričljive razloge izpodbijanega sklepa (točke 26 - 28), da je podan utemeljen sum v smeri izvršitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 na škodo B. B. (dejanje po točki 2 obtožnice), pri čemer utemeljenosti suma glede dejanj po točkah 3 in 4 obtožnice zagovornik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženec z nagovarjanjem spodbudil mladoletno osebo za izdelavo slik, upravičeno črpal iz izpovedbe B. B. v preiskavi, ko je slednja izpovedala, da je obdolžencu v kritični komunikaciji prek socialnega omrežja Snapchat razkrila, da je stara 16 let, torej mladoletna, na kar je obdolženec odvrnil, da ga to ne moti in da mu je njena starost še bolj "hot" (vroča). Oškodovanka je izpovedala, da jo je vprašal, če mu lahko pošlje "kakšno sexy slikco", in mu je poslala, kar je hotel. Naredila je, kakor je rekel - slekla se je do spodnjega perila in mu poslala pribl. štiri slike, na katerih je bodisi gola zgoraj (se vidijo njene gole prsi) bodisi je le v spodnjem perilu oziroma spodnjih hlačah. Oškodovankino izpovedbo utrjujeta še uradna zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja SKP Celje z dne 2. 11. 2024 in 11. 11. 2024, katerih vsebina izkazuje, da je bilo pri preiskavi oškodovankinega mobilnega telefona najdeno obdolženčevo sporočilo, v katerem nagovarja oškodovanko k pošiljanju slike z njeno "guzo" - zadnjico (list. št. 41), čemur je sledila fotografija oškodovanke v spodnjih hlačkah. Drži, da druge fotografije v zavarovani komunikaciji niso bile najdene, vendar je na ravni utemeljenega suma moč slediti izpovedbi oškodovanke v preiskavi, da je poslala najmanj štiri fotografije. Pri preiskavi obdolženčevega telefona je bilo dognano tudi, da je moral obdolženec komunikacijo z oškodovanko sproti brisati (hrbtna stran list. št. 162), oziroma komunikacije niti ni shranjeval, kot je pojasnila B. B. (str. 17 prepisa zvočnega posnetka z dne 4. 2. 2025). Posledično pritožbeni senat pritrjuje prvemu sodišču, da je utemeljenost suma tudi v tem delu podana, o nekritičnem sledenju izjavi oškodovanke pa ni mogoče govoriti. Zagovornik ne bo mogel uspeti z zatrjevanji, da iz zavarovane vsebine komunikacije ni razvidna navedba, da je oškodovanka stara le 16 let, niti več inkriminiranih fotografij, saj je iz jasne izpovedbe oškodovanke mogoče sklepati na obstoj utemeljenega suma, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, kakor se obdolžencu očita. Oškodovanka je ob tem izpovedala, da naj bi bile vse poslane slike v bistvenem enako konotirane, tj. s podobami nje same, ko je pomanjkljivo oblečena. Zato pritožbi ne gre pritrditi, da (na ravni utemeljenega suma) ni razvidno, v kakšnem kontekstu naj bi bile fotografije poslane in kakšna naj bi bila njihova vsebina. Senat v tem delu ni ne zmotno ugotovil dejanskega stanja niti navedel protispisnih razlogov, ko je sledil izpovedbi oškodovanke. Pri tem je opravil t. i. preliminarno oziroma prima facie oceno relevantnih izsekov oškodovankine izpovedbe, ne pa analitične in sintezne dokazne ocene, ki je pridržana razpravljajočemu senatu ali sodniku po opravljeni glavni obravnavi, s čimer ni prekoračil svojih pristojnosti pri presoji (ne)obstoja dokaznega standarda. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, posledično ni podana.

7Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo (točka 29 obrazložitve), da je pri fotografijah, kakršne je glede na očitek po točki 2 obtožnice oškodovanka poslala obdolžencu (vidne gole prsi, oškodovanka oblečena le v spodnje perilo oziroma spodnje hlače), mogoče govoriti vsaj o seksualnem gradivu v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1. S sklicevanjem na referenčno odločbo precedenčnega sodišča⁵ je prvo sodišče razumno razlogovalo, da pojem "pornografija" temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran in drastičen način ter na degradiranju človeka zgolj na objekt spolne sle. Je pa v citirani sodbi Vrhovno sodišče judiciralo tudi, da je pojem "seksualnega" gradiva širši od pojma pornografija, s čimer se varstvo mladoletnih oseb širi na področje onkraj pornografije, natančneje na področje vsakršne spolnosti. Glede na sedaj dostopno procesno gradivo v spisu, tj. ko je razvidno, da naj bi obdolženec B. B. nagovarjal k pošiljanju "seksi" fotografij, denimo njene "guze", nakar naj bi prejel štiri fotografije z že opredeljeno vsebino, je moč pritrditi stališču senata, da gre na ravni utemeljenega suma za fotografije telesa oškodovanke, neločljivo povezane s spolnostjo in s tovrstnim zadovoljevanjem obdolženčeve spolne sle, kar konstruira obstoj potrebnega dokaznega standarda v smeri kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1, medtem ko bo končna pravna kvalifikacija obdolženčevega ravnanja predmet nadaljnjega postopka. Sam pritožnik navaja, da seksualna vsebina zajema s spolnostjo povezano gradivo. Ne drži, da obstoječe dokazno gradivo ne vsebuje dovolj podatkov za takšno sklepanje, saj nasprotno izhaja tako iz oškodovankine izpovedbe kot iz uradnih zaznamkov o preiskavah zaseženih mobilnih telefonov, posledično pa ne more držati niti, da je izpodbijani sklep v tem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve sklepa je mogoče jasno razumeti presojo senata, ki v kritičnem slikovnem materialu ni prepoznal vsebine pornografske (pretirane, drastične, degradirajoče) narave, je pa razbral vsebino seksualne narave, s čimer v sklepu ni nikakršnega notranjega nasprotja. Pravno naziranje senata je v obstoječi procesni fazi zadostno argumentirano. V tej fazi pa sodišče druge stopnje ne sledi niti pritožbeni tezi, da bi morali biti za označitev gradiva kot seksualnega (oškodovankini) spolni organi scela eksplicitno razkriti.

8Pritožbeni senat v celoti sprejema še razloge (točke 38 - 42), s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v sferi obdolženca. Pri presoji tega pripornega razloga je prvo sodišče, kot izhaja iz točke 42 izpodbijanega sklepa, upoštevalo tudi izvedensko mnenje, da je tveganje, da bi obdolženec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo (v tem postopku se mu nobeno od kaznivih dejanj zoper življenje in telo niti ne očita), majhno, ter da ni mogoče zanesljivo sklepati, da bi obdolženec svoj spolni nagon zadovoljeval z otroki ali mladoletnimi osebami. Izvedensko mnenje sodišče presoja kakor vsak drug dokaz v kazenskem postopku, zato v opredelitvi senata, da se obdolžencu po vloženi obtožnici očita več kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, ni nič napačnega, še manj protispisnega, kar bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz razlogov sklepa v točki 42 ni moč razumeti sporočila, da se izvedenki kliničnopsihološke in psihiatrične stroke nista seznanili z očitki obdolžencu, ki izhajajo iz spisovne dokumentacije, temveč pravilno opredelitev, da se na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma povzeti zaključki mnenja ne kažejo nujno kot prepričljivi, saj jim nasprotuje drugo procesno gradivo, ki učinkuje obdolžencu v škodo, vse to pa bo stvar sledečega dokaznega postopka in dokazne ocene. Ker je izvedensko mnenje, kot povedano, le eden od dokazov v kazenskem postopku, tj. čeravno gre za stališča izvedenca oziroma izvedencev s specifičnim strokovnim znanjem, ni mogoče brezpogojno slediti oceni iz mnenja, češ da ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni. Sodišče je pri presoji o obstoju pripornega razloga zavezano upoštevati vse relevantne okoliščine, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu storilo, svojo presojo je izčrpno in razumno obrazložilo ter pri tem jasno izrazilo, da izsekov izvedenskega mnenja, na katere se sklicuje pritožba, ni prezrlo. Še dodatno argumentacijo v smeri opredelitev iz izvedenskega mnenja pritožnik neutemeljeno pogreša. Presoja obstoja realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal sorodna kazniva dejanja, temelji na številnih obrazloženo ugotovljenih okoliščinah objektivne ter subjektivne narave, zato ne drži opazka pritožbe, da naj bi senat na ponovitveno nevarnost sklepal zgolj na podlagi "izvršitvenega načina" kaznivih dejanj. Razlogi izpodbijanega sklepa so vse prej kot pavšalni, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa niti v tej luči ni podana.

9Upoštevajoč tehtne razloge v točki 42 je sodišče prve stopnje v točkah 43 in 44 razumno presodilo tudi, da gre pri priporu za neogibno potreben ter sorazmeren osebni omejevalni ukrep. Prepričljivi so razlogi izpodbijanega sklepa, da s hišnim priporom ne bi bilo moč učinkovito odvrniti ponovitvene nevarnosti obdolženca, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju predmetnim razlogom pridružuje. Pravilna je opredelitev senata, da odsotnost evidentiranih kršitev režima hišnega pripora, v katerem se je obdolženec nahajal dober mesec dni, ne prevlada nad obrazloženimi okoliščinami, ki prezentno sporočajo, da hišni pripor ne prihaja v poštev za anuliranje nevarnosti recidiva. Odsotnost evidentiranih kršitev v času enega meseca še ne pritrjuje pritožbeni tezi, da je hišni pripor "več kot očitno zadoščal za dosego cilja". Na zaključek o neogibni potrebnosti pripora ne vpliva dejstvo, da je obdolženec nekaznovan, kar je pri svoji presoji že vzelo v obzir tudi prvo sodišče (točka 42), zato s ponavljanjem nanizanih okoliščin v pritožbenem postopku ne bo mogoče doseči uspeha. Naposled ni kaj dodati niti argumentaciji sodišča prve stopnje, da gre pri priporu za omejevalni ukrep, ki je ob tehtanju varovanja osebne, telesne in spolne integritete mladoletne oškodovanke ter tudi morebitnih drugih mladoletnih oškodovancev kot še posebej ranljive in varovane populacije na eni strani, obdolženčeve osebne svobode pa na drugi strani, za sorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja s pritožnikom, da naj bi senat pritožbeno ponovljenim okoliščinam (izvedensko mnenje, nekaznovanost, spoštovanje hišnega pripora) namenil premajhno težo v primerjavi s presojo teže posledic podaljšanja pripora.

10Glede na navedeno, ko v napadenem sklepu ni prepoznalo pritožbenih razlogov, in tudi ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 - 1. knjiga; Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 1069, tč. 42.
² Sodba VSK II Kp 46668/2015 z dne 7. 12. 2017 (tč. 8 obrazložitve).
³ Sodba VSK II Kp 46668/2015 z dne 7. 7. 2017.
⁴ Sodba VS RS I Ips 46668/2015 z dne 16. 11. 2017.
⁵ Sodba VS RS I Ips 796/2021 z dne 1. 9. 2022.