VSC Sodba II Kp 3321/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje posilstva mu je bila po prvem odstavku 170. člena KZ-1 določena kazen dveh let in dveh mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilništva pa mu je bila po prvem odstavku 296. člena KZ-1 določena kazen enega leta zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen treh let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je prvo sodišče po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja na policijski postaji. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je prvo sodišče naložilo povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanke ter nagrade in potrebnih izdatkov njenih pooblaščencev. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je oškodovanko B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 37.000,00 EUR po drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in oškodovanka po pooblaščencu. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oškodovanka pa se pritožuje zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, s katero je bila s celotnim zahtevkom napotena na pravdo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede odločbe o premoženjskopravnem razveljavi, zadevo pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5. K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

6V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženca pa utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj.

7Pritožnik pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, ki jih šteje za nesporne in sicer, da sta bila obtoženec in oškodovanka fant in dekle, ki sta večkrat prekinila in nadaljevala ljubezensko razmerje, predvsem na željo in pobude oškodovanke, tudi po domnevni storitvi obtožencu očitanih dejanj. Po mnenju obrambe je njun partnerski odnos sicer res odstopal od običajnega v domačem okolju, kar pa samo po sebi obtožencu še ne dokazuje storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje naj bi obsodilno sodbo gradilo zgolj na izpovedbah oškodovanke ter zagovoru obtoženca, ostali kontrolni dokazni pa naj ne bi potrdili obtožbenih očitkov. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, ki sicer ni zanikal kontrolirajočega odnosa do oškodovanke in ljubosumja, kar vse pa gre po stališču obrambe pripisati njegovi mladosti in neizkušenosti. Z oškodovanko nista imela nikakršnih težav, dokler se v njuno zvezo ni začela vpletati oškodovankina mati. Slednja je nasprotovala zvezi predvsem zaradi obtoženčeve narodnosti. Odločilno naj bi vplivala na podajo kazenske ovadbe ter vsebino oškodovankinih izjav. Sodišče prve stopnje se po mnenju obrambe do teh vprašanj ni kritično opredelilo.

8Sodišče druge stopnje, drugače kot pritožnik, ugotavlja, da se je prvo sodišče do zgoraj povzetih stališč obrambe zanesljivo opredelilo z razumnimi razlogi in izčrpno argumentacijo, ki je prepričala tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi opravilo temeljito analizo oškodovankinih izjav, ki jih je podala v predkazenskem postopku ter pozneje v preiskavi in na glavni obravnavi ter prišlo do pravilne ugotovitve, da je njena izpovedba glede značilnosti razmerja z obtožencem, še zlasti pa glede opisa obravnavanih kaznivih dejanj, vseskozi skladna ter brez pomanjkljivosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni neverodostojnosti, ker naj bi izpovedovala lažno pod materinim pritiskom. Glede oškodovankine neposrednosti in nagnjenosti k odkritosti o lastnih doživljanjih sta se opredelila oba izvedenca in sicer izvedenec klinične psihologije dr. C. C. ter izvedenka psihiatrične stroke dr. D. D. (na glavni obravnavi 23. 3. 2022 sta bila oba navzoča pri oškodovankinem zaslišanju). Izvedenec dr. C. C. je zaključil, da pri oškodovanki ni prisotnih znakov, ki bi kazali na željo po potvarjanju lastnih doživljanj. Glede okoliščine, zakaj že prej ni izpovedala glede splava, pa je poudaril, da gre v tem primeru za intimno zadevo, za katero je razumljivo, da se ne razglaša. Oškodovanka je v bistvu stremela k zanikanju težav. Če materi ni povedala vsega, še ne pomeni, da je nagnjena k laganju. Iz izvedenskega mnenja psihiatrinje izhajajo oškodovankine osebnostne karakteristike, ki so povsem skladne z njeno vlogo žrtve zaradi ravnanj obtoženca v obravnavanem primeru, saj pri njej ugotavlja značilnosti odvisnostne osebe, ki se podreja drugim in ima prevladujoč strah pred zapustitvijo ali odklonitvijo. V tej zvezi gre opozoriti na odkrito izpovedbo oškodovanke, ko je potrdila, da je ljubezensko razmerje vedno obnovila ona, da je z obtožencem komunicirala tudi po podaji kazenske ovadbe in svoje ravnanje s časovne distance pojasnjevala s tem, da je bila zaljubljena v obtoženca ter da šele sedaj ugotavlja, da je šlo za „nekakšno navezanost“, ki je ne zna pojasniti.

9Na drugi strani pa v dokaznem postopku podana klinično psihološka in psihiatrična slika obtoženca kaže na njegove osebnostne lastnosti, ki prav tako potrjujejo verodostojnost izpovedb oškodovanke. Oba izvedenca, tako klinični psiholog kot tudi psihiatrinja pri obtožencu ugotavljata nizko frustracijsko tolerantnost, ki se izkazuje v impulzivnih in nezrelih oblikah vedenja. Potrebe ali želje drugih ga ne zanimajo. Neizpolnjevanje njegovih zahtev ga močno razburi in stopnjuje napetost v njem, kar ga vodi v prisvajanje želenega. Njegova motivacija je iskanje ugodja zase ter potrditev lastne moči. Sodišče druge stopnje na tem mestu izpostavlja pomembno konstatacijo izvedenca klinične psihologije, da kulturološke razlike pri ocenjevanju obtoženčevega ravnanja niso bistvene, saj če bi šlo le za slednje, potem bi se celotna albanska populacija v partnerskih odnosih obnašala na takšen način, kot se ga očita obtožencu. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje dognanja izvedencev pod točkami 36 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno dokazno ovrednotilo.

10Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa si je prvo sodišče pomagalo tudi z izpovedbami prič, čeprav gre dejansko res za posredne priče, kot pravilno opozarja obramba. Kljub temu pa sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno prvega sodišča o verodostojnosti prič E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Priči G. G. in H. H. sta skladno opisali obtoženčev način postopanja z oškodovanko. Tudi sami sta bili prisotni, ko je obtoženec oškodovanko nadziral, omejeval, zmerjal, žalil ter celo pretepal. Modrice na telesu oškodovanke sta videli njena mati in sestra, a oškodovanka je zatrjevala, da jih je utrpela pri športni vzgoji ali pri udarcih v kakšne predmete. Sta pa obe videli obtoženčeva SMS sporočila oškodovanki, ki so vsebovala grožnje in žalitve na njen račun. Oškodovankina sestra F. F. je bila seznanjena s tem, da obtoženec oškodovanko ves čas nadzira in jo omejuje. Oškodovankina mati je kot priča odkrito priznala, da je bila proti zvezi med obtožencem in oškodovanko. Prav tako je bila seznanjena s tem, da sta zvezo nekajkrat prekinila in jo ponovno obnovila. Na njeno verodostojnost še zlasti kaže izjava, ko je na glavni obravnavi 7. 9. 2021 izpovedala, da je sicer res pritiskala na oškodovanko, da prekine zvezo z obtožencem, a se je vendarle s to zvezo sprijaznila, saj je menila, da je tako bolje, kot pa da „izgubi hčerko“. Ne gre spregledati tudi okoliščine, ki sta jo izpostavili oškodovankina mati in sestra in sicer, da je bila družina že v preteklosti podvržena podobnemu vzorcu obnašanja kot je obtoženčev po oškodovankinem očetu. Samo dogajanje na dan podaje kazenske ovadbe 19. 1. 2018, kot ga je opisala priča I. I., prav tako ne potrjuje obrambne teze, da naj bi oškodovanka pod materinim vplivom podala krivo ovadbo. Iz izpovedb priče I. I. izhaja, da se ji je oškodovanka tega dne odprla in ji izpovedala o obtoženčevem nasilju, pretepanju, spolni zlorabi ter grožnji s pištolo, obenem pa navajala, da razmerja ne more prekiniti. Šele tega dne je bila tudi oškodovankina mati seznanja z dejansko težo in razsežnostjo obtoženčevega nasilja ter ogrožujočega ravnanja zoper oškodovanko, kar je posledično privedlo do predmetne kazenske ovadbe. Sodišče prve stopnje se je do izpostavljenih vprašanj ustrezno opredelilo pod točkami 29 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe in zato sodišče druge stopnje zavrača smiselni očitek pritožnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11V nadaljevanju pritožnik izraža začudenje, da oškodovankina mati, glede na lastne izkušnje iz preteklosti, ni takoj ukrepala, ko je na oškodovanki videla modrice. Iz te okoliščine izpelje zaključek, da so izjave oškodovanke sproducirane z namenom, da se znebi obtoženca. Obramba prav tako meni, da dogodki in SMS sporočila z dne 19. 1. 2018, ne potrjujejo, da bi bil na strani oškodovanke podan strah glede morebitne ugrabitve. Oškodovanka je obtoženca sama vabila, da se sestaneta, zatrjevala da obtoženca ljubi itd. Torej se ga očitno ni bala. Glede na trditve oškodovanke o povezani družini, je po mnenju obrambe čudno, da se je najprej zaupala sestrinemu fantu, čudno pa naj bi bilo tudi, da ta ni ukrepal.

12Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve, saj sta tako oškodovankina mati kot sestra prepričljivo pojasnili, da jima je oškodovanka glede modric navajala, da jih je zadobila na načine, ki niso bili v povezavi z obtožencem. Ker so vse razsežnosti obtoženčevega postopanja z oškodovanko na dan prišle šele 19. 1. 2018, torej na dan podaje kazenske ovadbe, ni nič neobičajnega, da mati proti oškodovankini volji ni ukrepala v smeri njene zaščite oziroma pridobivanja ustreznih zdravniških potrdil. Nenazadnje se je oškodovankina mati iz zgoraj navedenega razloga proti svoji volji sprijaznila z zvezo med obtožencem in oškodovanko in ukrepala šele, ko je izvedela, da naj bi obtoženec oškodovanko tudi pretepal in spolno zlorabljal. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema obrambne teze o tem, da so izjave oškodovanke sproducirane z namenom, da se obtoženca znebi. O tem na kakšen način je dojemala obtoženca, tudi še po podaji kazenske ovadbe, je oškodovanka prepričljivo pojasnila zaslišana kot priča in njene izpovedbe so skladne ugotovitvam obeh izvedencev o njenih osebnostnih lastnostih. Pri njej so bile diagnosticirane izrazita odvisnostna naravnanost, strah pred zapustitvijo, želja po ugajanju, kar vse je botrovalo tudi želji, da bi pozneje poravnala stvari in zmanjšala občutek, da je bila žrtev. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje komunikacija oškodovanke z obtožencem že po podaji kazenske ovadbe ter sama vsebine le-te, nikakor ne vplivajo na pravilnost dokazne ocene prvega sodišča o njeni verodostojnosti. Tudi ni nič čudnega v tem, da se je oškodovanka zaupala sestrinemu partnerju, saj je povsem logično, da je glede na prikrivanje vseh okoliščin zveze pred materjo in sestro v bojazni pred njuno reakcijo, vseeno iskala neko razbremenitev s tem, ko se je izpovedala pred tretjo osebo. O tem zakaj ta ni ukrepala pa ni mogoče ugibati, saj v predmetnem postopku ni bila zaslišana, kar pa za samo pravilnost dokazne presoje niti ni bistveno.

13Pritožnik dalje navaja, da se spolni odnosi med obtožencem in oškodovanko tudi po domnevnem posilstvu junija 2017 niso spremenili, kar naj bi kazalo na to, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za spolni odnos, ko oškodovanki ravno ni bilo do njega, kar pa se je tudi po njenih navedbah zgodilo večkrat, pa je na takšne spolne odnose vedno pristala. Spolni akt naj bi bil torej sporazumen. Pri tem se pritožnik sklicuje tudi na izpovedbo oškodovankine prijateljice G. G. o tem, da ji je oškodovanka večkrat omenila, da naj bi spolni odnos z obtoženim videti kot posilstvo. Do takšnega ravnanja naj bi prišlo vsaj dvakrat, sama oškodovanka pa je v svojem pričevanju navajala le en takšen dogodek. Zato se obrambi postavlja vprašanje skladnosti izjav oškodovanke ter ali je v obravnavanem primeru res šlo za prisilo pri spolnem odnosu.

14Po kazenskem zakoniku, ki se je uporabljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja posilstva (KZ-1B) je to dejanje storil, kdor je prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da je uporabil silo ali zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Kaznivo dejanje je torej sestavljeno iz prisiljenja in spolnega občevanja ali izenačenega spolnega ravnanja. Storilec mora ravnati naklepno, pri čemer se zaveda, da uporablja silo ali grožnjo zaradi prisiljenja drugega k spolnemu občevanju ali se tem izenačenemu spolnemu ravnanju, njegov namen pa je takšno spolno ravnanje. Opis predmetnega kaznivega dejanja obtožencu očita uporabo sile in grožnje zoper oškodovanko z neposrednim napadom na življenje iz telo. Slednja naj bi se manifestirala v tem, da je med uporabo sile zoper oškodovanko, ko ji je na silo vlekel hlače navzdol, čeprav se je ta temu upirala in povsem jasno zavračala spolni odnos, pri čemer je tudi jokala, oškodovanko močno udaril po obrazu in jo spomnil na pištolo, ki ji jo je pred tem dejanjem pokazal v avtomobilu. Sodišče prve stopnje je uresničitev vseh zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, skozi oškodovankino izpovedbo, ki jo je pravilno dokazno ocenilo kot verodostojno, preizkusilo ter pravilno utemeljilo pod točkami 23 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato sodišče druge stopnje zavrača stališče pritožnika, da naj bi bil predmetni spolni odnos sporazumen, brez uporabe sile in resne grožnje. Okoliščina, da je oškodovanka v svojih izpovedbah, kljub temu, da naj bi bila še večkrat žrtev podobnega obtoženčevega nasilja, izpostavila ravno obravnavani dogodek, pa ni mogoče šteti kot neskladje v njenih izpovedbah, kot to zatrjuje pritožnik. Kot je razvidno iz njenih izpovedb, je oškodovanko prav to obtoženčevo dejanje močno čustveno prizadelo, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo pod točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15Sodišče druge stopnje soglaša z oceno dokazne vrednosti prič J. J., K. K., L. L. in M. M. po prvem sodišču. Glede obtožencu očitanih kaznivih dejanj te priče niso znale povedati kaj bistvenega, za vse pa je značilno, da so precej olepševale obtoženčeve osebnostne lastnosti, v popolnem neskladju z ostalimi izvedenimi personalnimi dokazi, še zlasti pa v neskladju z ugotovitvami obeh izvedencev. Glede okoliščine, da je oškodovanka tudi po podani kazenski ovadbi skušala vzpostaviti kontakt z obtožencem in celo zatrjevala, da ni želela prijave, se je sodišče druge stopnje opredelilo že pod prejšnji točkami obrazložitve in zaključilo, da takšno oškodovankino ravnanje ne more vplivati na sicer pravilno oceno njene verodostojnosti, kar nenazadnje izhaja tudi iz obeh izvedenskih mnenj. Očitki obrambe prvostopenjskemu sodišču o dvojnih merilih pri ocenjevanju verodostojnih prič zato niso utemeljeni. Iz priglasitve premoženjskopravnega zahtevka, ne glede na njegovo višino, ki je pravica, ki jo oškodovancem v kazenskih postopku zagotavlja procesni zakon, upoštevajoč ostale okoliščine zadeve, nikakor ni mogoče oškodovanki pripisati premoženjsko motiviranost in s tem neverodostojnost.

16Glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva pritožnik v pritožbi ni konkretiziral morebitnih razlogov, ki bi se nanašali na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato se sodišče druge stopnje do dokazanosti tega kaznivega dejanja obtožencu ni posebej opredeljevalo.

17Kršitve kazenskega zakona pritožnik ni konkretno opredelil ter je zato ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje jo namreč na prepričanju, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kršilo kazenski zakon. V zvezi s tem ga velja poučiti, da je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

18Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavani kaznivi dejanji določilo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, to je taki, ki ustrezata teži kaznivih dejanj, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni ter tudi osebnosti obtoženca. V določenih kaznih dveh let in dveh mesecev zapora za kaznivo dejanje posilstva ter enega leta zapora za kaznivo dejanje nasilništva ter enotno izrečeni kazni treh let zapora, sta se dovolj odrazili tudi ugotovljeni olajševalni okoliščini, kot sta obtoženčeva dosedanja neobsojenost ter sedaj urejene življenjske razmere in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena enotna kazen zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

19. K pritožbi oškodovanke B. B. po pooblaščencu zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku:

20Pooblaščenec izraža prepričanje, da je oškodovanka zadostila zahtevi po določno oblikovanem premoženjskopravnem zahtevku. Če temu ne bi bilo tako, bi jo sodišče moralo pozvati k dopolnitvi v okviru procesnega vodstva. Ne gre spregledati, da je oškodovanka kot mladoletno dekle zanosila z obtožencem in splavila. Razlogi izpodbijane sodbe, da naj bi obtoženi premoženjskopravni zahtevek izpodbijal po temelju in višini so napačni, saj v tej smeri ni podal nikakršnih argumentirano podprtih ugovorov. Tudi če bi jih, po prepričanju pooblaščenca ne bi bili pravnorelevantni, ker je bil spoznan za krivega. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, zaslišalo dva izvedenca, ki sta lahko podala vsa mnenja glede posameznih vrst škod. Z nekaj dodatnega angažmaja bi kazensko sodišče lahko pridobilo vse ustrezne podatke. Ne drži, da bi se postopek zavlekel. Oškodovanki je bila z odločitvijo prvega sodišča kršena pravica do hitrega in poštenega sojenja brez nepotrebnega zavlačevanja in ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Določbe o premoženjskopravnih zahtevkih po prepričanju pooblaščenca ne morejo pomeniti le mrtve črke na papirju.

21Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete očitke oškodovankinega pooblaščenca. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP, sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Glede na zakonsko dikcijo „lahko“ ter v smislu jezikovne razlage citirane zakonske določbe, sodišče ni obligatorno zavezano k odločanju o vloženem premoženjskopravnem zahtevku, še zlasti pri uveljavljanju nepremoženjske škode, pač pa na podlagi diskrecijske pravice ob presoji dokaznega gradiva in vseh okoliščin primera oceni, ali je v podatkih, zbranih tekom dokaznega postopka, dovolj zanesljiva podlaga za odločanje o zahtevku. Če zanesljive dokazne podlage še ni, pa mora tudi presoditi, ali bi se zaradi nadaljnjega zbiranja relevantnih dokazov, kazenski postopek, ki ima vsekakor prednost pred adhezijskim postopkom, po nepotrebnem dodatno zavlekel. Takšno presojo je prvo sodišče opravilo pod točko 46 obrazložitve izpodbijane sodbe in upravičeno ugotovilo, da je v predmetni kazenski zadevi temelj za obtoženčevo odškodninsko odgovornost sicer podan, da pa bi bilo potrebno za popolno odmero pravične denarne odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti, prestanega primarnega in sekundarnega strahu ter pretrpljenih ter bodočih duševnih bolečin oškodovanke, izvajanje še dodatnih dokazov, ki pa bi zagotovo kazenski postopek po nepotrebnem zavlekli. Pri tem je potrebno vendarle upoštevati, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji storjeni leta 2017, torej pred petimi leti. Nenazadnje tudi sam pritožnik v pritožbi predlaga dodatno angažiranju obeh izvedencev iz predmetnega kazenskega postopka ter po potrebi izvajanje še drugih dokazov, ki pa jih v zahtevku niti ni konkretiziral.

22Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženčevega zagovornika in oškodovanke po pooblaščencu zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

23Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj bi plačilo le-te glede na njegove skromne dohodke lahko škodno vplivalo na vzdrževanje njega in njegove družine (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

24Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo oškodovanke po pooblaščencu je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov iz drugega odstavka 96. člena ZKP, ki zavezuje oškodovanca kot tožilca k plačilu sodne takse.