169. člen KZ-1

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Protipravnost je namreč izključena takrat, kadar storilec dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil in raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Tako imenovani dokaz dobre vere bo uspešen le, če bodo za prepričanje storilca o resničnosti trditev podani prepričljivi razlogi. Če storilec ne zaupa viru informacije oziroma gre za nezanesljiv vir, storilec ne more biti v dobri veri in takih trditev ne sme raznašati.

Neutemeljeno in šikanozno odvzemanje možnosti tožnici (operni pevki), da nastopa v vlogah, ki so glasovno zanjo primerne, pomeni kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, zlasti zato, ker je tožena stranka tožnici možnost nastopanja odrekala kot sankcijo zaradi zavrnitve vloge. Pri odvzemu vloge je šlo za reakcijo direktorja tožene stranke na tožničino zavrnitev vloge. Takšno izvrševanje sicer legitimnih pooblastil za odločanje o zasedbi vlog pa pomeni protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk civilnega delikta, zato je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (do osebnega dostojanstva in varnosti).

Če oškodovanec vtožuje odškodnino za več različnih vrst nepremoženjske škode, se mu v izreku sicer dosodi enoten znesek odškodnine, v obrazložitvi sodbe pa je treba navesti, koliko znaša pravična odškodnina za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode. V kolikor sodba te obrazložitve ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.