VSC Sklep III Cpg 7/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor sodne pristojnosti toženke z dne 22. 9. 2020.

2Zoper ta sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da iz predloženih listin tožnice izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovorili jurisdikcijo arbitražnega sodišča pri Gospodarski zbornici Češke in pri Kmetijski zbornici Češke, prav tako pa iz pogodbenih določil smiselno izhaja, da naj bi stranki dogovorili uporabo češkega prava. To pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v predmetnem postopku. Izpostavlja, da v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sodišče ne odloča o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le njegovo obrazloženost, posledično pa sodišče v tej fazi postopka tudi ne sprejme dokončne odločitve glede krajevne pristojnosti pravdnega sodišča. Vsled navedenega toženka meni, da je njen ugovor sodne pristojnosti, podan v vlogi z dne 22. 9. 2020, pravočasen in utemeljen. V konkretnem primeru gre tudi za spor z mednarodnim elementom, saj tožnica prihaja iz druge države EU. Pravočasnost ugovora nepristojnosti slovenskega sodišča se presoja po določilih ZPP, skladno s katerimi se določbe o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v tovrstnih sporih. Tako je potrebno uporabiti 22. člen ZPP. Določba drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) pa govori zgolj o krajevni pristojnosti, ne pa o sodni pristojnosti, zato toženka meni, da ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva. Četudi bi namreč toženka podala ugovor sodne pristojnosti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izvršilno sodišče ne bi moglo ravnati po določbi šestega odstavka 62. člena ZIZ in zadeve odstopiti arbitraži. Po mnenju toženke sam predlog za izvršbo ni izenačen s tožbo, saj je bil z ugovorom zoper sklep o izvršbi, razveljavljen celoten sklep o izvršbi in mora tožnica tako zahtevek znova postaviti, kar lahko postori z dopolnitvijo tožbe v nadaljevanju pravdnega postopka. Pri tem opozarja na sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani R 28/2019, ki bi jo bilo potrebno smiselno uporabiti tudi v tem primeru. V tej zadevi je sodišče sklenilo, da je ugovor krajevne nepristojnosti, ki ni podan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč šele tekom pravdnega postopka, načeloma prepozen. Vendar je po stališču sodne prakse pravočasen takrat, kadar se zaradi posebnosti podajanja navedb v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine pri razlagi omenjenih postopkovnih določb upošteva položaj, ko stranke niso dovolj zgodaj seznanjene z okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča. Glede na to, da verodostojne listine niso bile priložene k predlogu za izvršbo, toženka zaradi omejitve navedb in ne-predložitve listin k predlogu za izvršbo, ni bila seznanjena z vsemi okoliščinami, ki vplivajo na pristojnost sodišča in je svoje navedbe podala takoj, ko se je z okoliščinami, ki vplivajo na sodno pristojnost, seznanila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in nasprotuje pritožbenim navedbam, zato predlaga potrditev sklepa sodišča prve stopnje in zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju: ZArbit), se sodišče, pred katerim je vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti. V skladu z drugim odstavkom istega člena, mora tožena stranka takšen ugovor podati najpozneje v odgovoru na tožbo.¹ Navedeno pravno podlago je ustrezno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbo 22. člena ZPP, je neutemeljena že iz razloga, ker se nanaša na krajevno pristojnost.

6Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da se ob upoštevanju, da je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Takšno je tudi večinsko stališče sodne prakse,² na kar pravilno opozarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo.

7Pritrditi je sicer pritožbi v delu, ko se smiselno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani R 28/2019 z dne 13. 3. 2019, da bi lahko bil takšen ugovor pravočasen, v kolikor toženka ne bi bila dovolj zgodaj seznanjena z okoliščinami, ki vplivajo na pristojnost sodišča. Vendar v obravnavanem zadevi ne gre za takšen primer. Kot pravilno izpostavlja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, je slednja v predlogu za izvršbo ob računih F19-10544 z dne 28. 8. 2019 in F19-11229 z dne 12. 9. 2019 (t. j. verodostojni listini na podlagi katerih je vložila predlog za izvršbo), označila tudi, da sta bila računa izdana za dobavljene izdelke na podlagi dogovora med strankama in naročila Z19-07226 in Z19-09309. V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 27. 5. 2020 toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti tako, da bodo terjatve poravnane do konca leta 2020 in se sklicevala na ugovorni razlog po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Iz povzetega izhaja, da je toženka identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predmetni pritožbeni očitek je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je toženkin ugovor arbitražnega sporazuma, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020, prepozen in ga pravilno zavrglo.

8Pritožbene navedbe v zvezi z uporabo češkega (materialnega) prava, za odločanje o pritožbi niso pravno odločilne in o njih sodišče druge v okviru pritožbenega preizkusa izpodbijanega sklepa tudi ne more odločati, saj se nanašajo na nadaljnji kontradiktorni postopek pred sodiščem prve stopnje.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Predmetna določba se v skladu z drugim odstavkom 1. člena istega zakona uporablja tudi v primeru, ko je sedež arbitraže v tujini ali še ni določen.
² Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4507/2010 z dne 13. 4. 2011; sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3450/2013 z dne 24. 12. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 288/2014 z dne 13. 11. 2014.