VSL sklep I Cp 2483/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Radovljici zavrglo tožbo tožnika, s katero je zoper toženko uveljavljal ničnost pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, št. POS-13/9-93 z dne 13. 9. 1993, in potrdilo Upravne enote Radovljica, št. 362-2/96-7/17 z dne 16. 2. 1996.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ne drži argument sodišča prve stopnje, da je bilo v podobni zadevi že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 700/2005. Zadevi nista identični ne po vsebini ne po materialnopravnih določbah, niti v procesnem smislu. V zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kranju, je bil napačno postavljen tožbeni zahtevek, sicer bi bila odločitev verjetno drugačna. Postopki v zvezi z ugotavljanjem ničnosti obligacijskopravnih poslov so civilnopravni postopki, ki so po materialno-civilnopravnih predpisih v sodni pristojnosti. Sodna pristojnost je določena tudi v sami pogodbi o upravljanju stanovanjske hiše. Sklenitev dveh obligacijskopravnih poslov isti dan predstavlja šikaniranje stanovalcev stanovanjskih hiš, s katerimi je toženka sklenila sporni pogodbi. Takšni pravni posli nasprotujejo dobrim poslovnim običajem ter moralnim načelom. Toženka za sklenitev pogodb ni imela zakonske večine stanovalcev oziroma lastnikov stanovanjske stavbe. Ves čas je pobirala plačila od stanovalcev, od tožnika celo dvakrat, ker je bil zaveden, drugič pa še v izvršilnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Radovljici. Teh sredstev mu toženka ni nikoli vrnila, čeprav je imelo izvršilno sodišče dokaze o plačilu.

Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Po določi 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Pri presoji pravnomočno razsojene stvari mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi I P 700/2005 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, in zahtevkom v obravnavani zadevi, ni podane objektivne identitete. Pred Okrožnim sodiščem v Kranju je tožnik vložil tožbo na razveljavitev potrdila Upravne enote Radovljica z dne 16. 2. 1996 in pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše z dne 13. 9. 1993. V obravnavani zadevi pa uveljavlja ničnost prej navedenih listin. Ker ne obstoji objektivna identiteta tožbenega zahtevka, ni moč govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi. Ničnost predstavlja hujšo obliko neveljavnosti od izpodbojnosti. Pri ničnosti gre za absolutno neveljaven posel, relativna neveljavnost pa se imenuje tudi izpodbojnost. Ta kot milejša oblika neveljavnosti je sankcija za manj intenzivne napake, nastopi pa tedaj, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika(2).

Vendar pa je kljub temu pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe. V izpodbijanem sklepu je bilo pravilno izpostavljeno, da ni podana stvarna pristojnost za odločanje o ničnosti potrdila Upravne enote Radovljica, št. 362-2/196-7/17 z dne 16. 2. 1996, ker sodišče splošne pristojnosti ne more odločati o pravilnosti in zakonitosti aktov upravnih organov. Portrdilo z dne 16. 2. 96 je izdala Upravna enota Radovljica, zato za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, ki je tožbo v tem delu zavrglo (18. člen ZPP).

Pravilno pa je bila zavržena tožba tudi v delu, ki se nanaša na uveljavljeno ničnost pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše z dne 13. 9. 1993. V izpodbijanem sklepu je bilo izpostavljeno, da ni podana sodna pristojnost iz razloga, ker je bilo s prej citirano pogodbo dogovorjeno, da bodo stranke vse morebitne spore iz pogodbe reševale sporazumno ali preko arbitraže. V primeru, če je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, se sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo (prvi odstavek 11. člena Zakona o arbitraži, v nadaljevanju ZArbit)(3). Toženka je v odgovoru na tožbo podala ugovor sklenjene arbitražne klavzule, zato je v skladu s prej citiranim 11. členom ZArbit odločitev o zavrženju tožbe pravilna tudi v delu, ki se nanaša na ničnost pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše z dne 13. 9. 1993. Pritožbena zatrjevanja v zvezi s pogodbo o upravljanju stanovanjske hiše, ki je bila sklenjena istega dne kot pogodba o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, pa so za predmetni postopek povsem irelevantna. Toženka ni bila pogodbena stranka in podpisnica pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše, sklicevanje na to pogodbo v obravnavani zadevi pa je zato brezpredmetno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Polajnar, Pavčnik, A. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.

(3) Uradni list RS, št. 45/2008.