VSL Sklep I Cpg 300/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožene stranke z dne 24. 12. 2019 za oprostitev plačila sodne takse, podredno predlog za odlog plačila sodne takse ter podredno predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek zavrne.

2Zoper citirani sklep v celoti je tožena stranka vložila pritožbo, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse oziroma plačilni nalog I Pg 938/2017 z dne 27. 11. 2019 razveljavi in izda nov plačilni nalog, s katerim ji bo - v skladu s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) - določena sodna taksa v višini 44,00 EUR. Podredno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse (s kumulativnim predlogom za odlog plačila do izdaje pravnomočne odločbe sodišča v predmetni zadevi oziroma s predlogom za plačilo znižanega zneska sodne takse v 24 enakih mesečnih obrokih), še podredno pa da pritožbeno sodišče ugodi njenemu predlogu za odlog plačila sodne takse do izdaje pravnomočne odločbe sodišča v predmetni zadevi oziroma njenemu predlogu za obročno plačilo sodne takse v 24 enakih mesečnih obrokih. Kot zadnje je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi 11. člena ZST-1 lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12b. člena ZST-1).

5Sodišče ugotavlja položaj predlagatelja na podlagi predloženih in pridobljenih podatkov. Presoja utemeljenosti predloga je predvsem odvisna od trditev predlagatelja. V postopku odločanja o plačilu sodne takse se namreč smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke (tretji odstavek 1. člena ZST-1), torej v primeru pravdnega postopka oziroma gospodarskega spora ZPP.

6Smiselna uporaba 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze v oporo svojim zahtevkom pomeni, da bi morala tožena stranka v tem primeru že med postopkom pred sodiščem prve stopnje podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog za taksno oprostitev. Glede na dikcijo tretjega odstavka 11. člena ZST-1 bi torej morala konkretno zatrjevati in dokazati dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnost. Ker gre v tem okviru tudi za negativna dejstva¹, pritožnica s pritožbeno trditvijo, da ne more zatrjevati in dokazovati nečesa, česar ni, tj. da „z drugim premoženjem ali premoženjskimi pravicami ne razpolaga“, zato ne more uspeti. Naloga stranke v postopku odločanja o taksni oprostitvi je ravno v izkazu odsotnosti sredstev, ki bi stranki omogočala plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti.

7Prav tako pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri svoji odločitvi, ki jo je sprejelo dne 4. 3. 2020, upoštevalo stanje, kakršno je bilo na dan 31. 12. 2017, ter poudarja, da kratkoročnih posojil v višini 333.000,00 EUR, kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 111.368,50 EUR ter denarnih sredstev v višini 2.309,16 EUR ni več. Upoštevani podatki so stari vsaj tri leta, zato po njenem stališču ne morejo biti podlaga za pravilno in zakonito določitev sodišča prve stopnje.

8Tožena stranka je predlog za taksno olajšavo obrazložila s trditvami, da se ji je finančno stanje, ki že leta 2017 ni bilo rožnato, od dne 31. 12. 2017 dalje močno poslabšalo. Opredmetena osnovna sredstva so se vidno zmanjšala, in sicer so iz zneska 1.349.884,06 EUR (v letu 2016) padla zgolj na znesek 329,78 EUR (v letu 2017). Tožena stranka že v letu 2017 ni imela nobenih zalog več. Prihodki od prodaje so v letu 2017 padli na 332.921,45 EUR, v letu 2018 in kasneje v letu 2019 pa so prihodki od prodaje padli na 0,00 EUR. Po navedbah predlagateljice je bil razlog za upad prihodkov od prodaje odvzem pooblastil za opravljanje tehničnih pregledov in registracij vozil v PE A. in v PE V. Z dnem 11. 5. 2017 tožena stranka namreč svoje dejavnosti ni mogla več opravljati, njen zadnji in edini račun pa je bil zaprt 4. 6. 2019. Izpolnjene ima vse pogoje za morebitno vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad pravno osebo. S plačilom sodne takse v znesku 6.525,00 EUR bo po njenih trditvah nedvomno ogroženo njeno poslovanje.

9Pri tem je tožena stranka izrecno navedla tudi, da naslovnemu sodišču predlaga, da po potrebi vse ostale podatke letnega poročila za leto 2017, kateri izkazujejo slabo finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje tožene stranke, šteje kot del trditvene podlage tega predloga in kot del trditvenih navedb tožene stranke.

10Ob takšni trditveni in dokazni podlagi tožene stranke v zvezi z njenim predlogom z dne 24. 12. 2019 pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri svoji odločitvi, ki ji je sprejelo na dan 4. 3. 2020, upoštevalo stanje na dan 31. 12. 2017. Ker se je tožena stranka sama sklicevala na letno poročilo za leto 2017 in podatke, ki so iz njega razvidni, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke v predmetnem postopku pravilno vpogledalo (tudi) v bilanco stanja na dan 31. 12. 2017 ter ugotovilo, da ima tožena stranka kratkoročna posojila v višini 333.000,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve v višini 111.368,50 EUR in denarna sredstva v višini 2.309,16 EUR (prim. 6. točko obrazložitve)². Ugotovilo je torej, da tožena stranka premoženje ima (tožena stranka je v predlogu sicer zatrjevala, da podatki iz letnega poročila za leto 2017 ne izkazujejo današnjega stanja tožene stranke, vendar drugih podatkov o svojem trenutnem premoženjskem stanju v nadaljevanju ni ponudila - v nadaljevanju predloga se je (nasprotno!) sklicevala ravno na letno poročilo iz leta 2017 in podatke primerjala s podatki iz leta 2016). Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12b. člena ZST-1, namreč lahko sestavljajo tudi terjatve. Kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).

11Glede na obstoj sredstev v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev lahko sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse le, če slednja izkaže, da sredstev ne more zagotoviti (npr. terjatev ne more izterjati) oziroma jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožeča stranka v predlogu z dne 24. 12. 2019 ni podala nobenih trditev o kratkoročnih sredstvih niti ni pojasnila, ali je kratkoročne poslovne terjatve v višini 111.368,50 EUR (z izjemo odpisanih) izterjala, kaj je s prejetimi sredstvi storila oziroma ali jih je porabila in zakaj teh sredstev ne more nameniti za poplačilo sodne takse³. Navedla je le, da bi bilo s plačilom sodne takse (ker že v letu 2017 ni imela nobenih zalog več, prihodki od prodaje pa so v letih 2018 in 2019 padli na 0,00 EUR) ogroženo njeno poslovanje, kar pa po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča niti ne more biti res, saj se vprašanje ogrožanja dejavnosti pri toženi stranki sploh ne more presojati, ker tožena stranka (po njenih lastnih trditvah) od 11. 5. 2017 dejansko več ne posluje. Navedbe v pritožbi, da kratkoročnih posojil v višini 333.000,00 EUR, kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 111.368,50 EUR ter denarnih sredstev v višini 2.309,16 EUR ni več, pa predstavljajo pritožbeno novoto (enako tudi navedba, da ima porabljen znesek 6.946,00 EUR, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je tožena stranka v letu 2017 še vedno imela, in sicer v obliki čistega dobička). Pritožbeno sodišče dejstev, ki jih tožena stranka ni navedla že pred sodiščem prve stopnje, pač pa šele v pritožbi, pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izključno podatke iz leta 2017, pa tudi ni resnična. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo in se z vpogledom v javno dostopen register transakcijskih računov na spletnem portalu AJPES tudi prepričalo, da tožena stranka nima odprtega nobenega transakcijskega računa, saj je bil zadnji TRR pri NOVA KBM d. d. zaprt dne 4. 6. 2019. Prav tako je upoštevalo zatrjevani dejstvi, da tožena stranka od leta 2017 dalje zaradi odvzema pooblastil za opravljanje tehničnih pregledov in registracij vozil v PE A. in PE V. svoje dejavnosti ne more več opravljati in da ima izpolnjene vse pogoje za morebitno vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad pravno osebo (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Je pa res, da jima ni pripisalo pomena, kot jima ga pripisuje tožena stranka.

13Tudi če tožena stranka svoje dejavnosti ne more več opravljati, to ne pomeni nujno, da nima ustreznih sredstev za vodenje postopkov oziroma za plačilo sodne takse. Ne pomeni avtomatično, da sodne takse⁴ ni zmožna plačati oziroma da je ne more plačati takoj in v celoti. Enako velja tudi za primer insolventnosti. Postopek insolventnosti sam po sebi ne more pomeniti, da je stranka, ki je v takem postopku (tožena stranka sicer ni, navaja pa, da ima izpolnjene vse pogoje za morebitno vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad pravno osebo), že zaradi tega dejstva oproščena plačila sodne takse oziroma da je njen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse že samo iz tega razloga utemeljen. Postopek insolventnosti in obveznost plačila sodne takse se ne izključujeta. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno pojasnilo, da ima po podatkih sodnega registra le enega družbenika, ki je hkrati njen poslovodja, in ima dolžnost, da po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju zagotovi kapitalsko ustreznost družbe (prim. zlasti 31. in 32. člen ZFPPIPP).⁵ Gospodarska družba si mora, še toliko bolj kot fizična oseba, saj je vendarle ustanovljena z namenom opravljanja dejavnosti in v tem okviru ustvarjanja prihodkov, prizadevati denarna sredstva za plačilo sodne takse dobiti. Institut oprostitve plačila sodnih taks in drugih ustreznih olajšav je namenjen tistim strankam, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev, ne pa tistim strankam, ki plačilo glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo (prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018, razlogi v 29. točki obrazložitve).⁶ Tudi upravitelj mora tako v primeru npr. stečaja, če želi vlagati pravna sredstva, za to zagotoviti ustrezna sredstva, in to ne le za plačilo pooblaščencem, ki bodo opravljali posamezna procesna dejanja pred sodiščem, temveč tudi za vse druge stroške, ki bodo zaradi tega nastali do pravnomočne odločitve, torej tudi za sodne takse.

14Sodišče prve stopnje je o toženkinem predlogu torej pravilno odločilo. Pri tem je pravilno upoštevalo vse relevantne navedbe iz toženkinega predloga z dne 24. 12. 2019 in podatke iz priloženih računovodskih izkazov ter na njihovi podlagi tudi pravilno presodilo, da toženka do oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse v tem primeru ni upravičena. Tudi če ji je namreč mogoče pritrditi v navedbah, da ima določene likvidnostne težave (ki se kažejo predvsem v dejstvu, da nima odprtega nobenega transakcijskega računa - pri čemer je poudariti, da to velja za račune v Sloveniji in da v svojem predlogu ni navedla, da računov nima odprtih morda v tujini), pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka premoženje v obliki kratkoročnih sredstev v višini več kot 400.000,00 EUR, ki ji omogoča takojšnje plačilo sodne takse v celotni višini in v enkratnem znesku. Tožena stranka v svojem predlogu namreč ni pojasnila, zakaj kratkoročnih sredstev ni mogoče unovčiti in nameniti za plačilo dolžne sodne takse (prim. 9. točko obrazložitve). Na kakšen način bo tožena stranka iz omenjenih sredstev poravnala sodno takso, pa je na njej. Sodne takse se plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi (prim. prvi odstavek 6. člena ZST-1). Okoliščina, da ima pravna oseba zaprt račun, za plačilo sodne takse ni nepremagljiva ovira. Nenazadnje lahko račun ponovno odpre.

15Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

¹ Npr. da iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila izhaja, da nima denarnih sredstev oziroma da ta znašajo 0,00 EUR, da nima kratkoročnih poslovnih terjatev, katere bi lahko unovčila.
² Iz pojasnila k izkazom pod točko 08. sicer izhaja, da je družba v letu 2017 odpisala za 5.572,00 EUR terjatev.
³ Če je predlagatelj v svojih izkazih ovrednotil določena sredstva kot kratkoročna, mora to sodišču izkazati (dokazno podpreti), da pravzaprav ne gre za taka sredstva in da jih ni mogoče unovčiti v tem času.
⁴ Ki v tem primeru znaša 3.225,00 EUR in ne 6.525,00 EUR kot napačno navaja tožena stranka.
⁵ Sklep VSL I Cpg 167/2019 z dne 28. 5. 2019.
⁶ Ibid.