VSRS Sklep I Up 113/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog IV U 196/2017-21 z dne 8. 3. 2019, s katerim mu je naložilo plačilo sodne takse za tožbo po tarifni številki 6111 ZST-1 v znesku 148,00 EUR, in zoper plačilni nalog IV U 196/2017-22 z dne 8. 3. 2019, s katerim mu je naložilo plačilo sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe po tarifni številki 6141 ZST-1 v znesku 74,00 EUR.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je na podlagi ZST-1 obveznost plačila sodne takse za tožnika nastala za tožbo z dnem njene vložitve (8. 11. 2017), za zahtevo za izdajo začasne odredbe pa z dnem vročitve sklepa o začasni odredbi tožniku (21. 11. 2017). Dejstvo, da je sodišče tožniku plačilna naloga poslalo 8. 3. 2018 ne more vplivati na to, da sta obveznosti plačila sodnih taks za tožnika nastali, prav tako zamik ne vpliva na tožnikovo pravico, da bi lahko predlagal oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj se rok za vložitev navedenih predlogov veže na vročitev plačilnega naloga (prvi odstavek 35. člena ZST-1). Ugotovilo je, da je sodišče obe sodni taksi z izpodbijanima plačilnima nalogoma pravilno odmerilo, ob izdaji obeh plačilnih nalogov pa so bile izpolnjene vse predpostavke za njuno izdajo.

3Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje plačilna naloga IV U 196/2017-21 in IV U 196/2017-22, oba z dne 8. 3. 2019, poslalo šele, ko je že izdalo sklep IV U 196/2017-9 z dne 17. 11. 2017 in sodbo IV U 196/2017-19 z dne 21. 2. 2019. Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe in tožbe meni, da sta sklep z dne 17. 11. 2017 in sodba z dne 21. 2. 2019 nična. Sodišču očita, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku iz petega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in da je več kot tri krat preseglo zakonsko določen rok za sprejem odločitve, zato za takšno odločbo ne bi mogla veljati določila o nastanku taksne obveznosti z vročitvijo sklepa; plačilni nalog pa naj bi bil ničen tudi zato, ker je bil izdan v zadevi, v kateri je plačana sodna taksa procesna predpostavka za odločitev. Trdi, da plačilni nalog za plačilo takse za tožbo nima razlogov o odločilnih dejstvih in da ga ni moč preizkusiti. Po njegovem mnenju ni mogoče govoriti o zamiku plačila sodne takse, ki bi mu bil v korist, poleg tega je plačilo sodne takse procesna predpostavka za odločanje o tožbi. Če bi mu sodišče pred izdajo tožbe poslalo plačilni nalog in taksa ne bi bila plačana, bi zaradi neplačila nastopila presumpcija umika tožbe, zaradi procesne napake sodišča pa do tega ni prišlo. Sodišču očita kršitev 105.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni bilo pogojev za odločitev o začasni odredbi in o glavni stvari.

4Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, posledično razveljavi tudi plačilna naloga IV U 196/2017-21 in IV U 196/2017-22, oba z dne 8. 3. 2019, ter sodbo IV U 196/2017-19 z dne 21. 2. 2019 in sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe IV U 196/2017-9 z dne 17. 11. 2017, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporno, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno s tem, ko je 8. 3. 2019 izdalo dva plačilna naloga, in sicer je pritožniku naložilo plačilo sodne takse za tožbo v znesku 148,00 EUR in plačilo sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe v znesku 74,00 EUR.

7Pred sodišči Republike Slovenije, vključno torej z upravnim sodiščem, se takse plačujejo po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (prvi odstavek 1. člena ZST-1). Sodne takse so z zakonom predpisane obvezne dajatve, ki jih mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Če ni v ZST-1 ali taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Obveznost plačila takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa skladno s 6. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZUS-1 nastane z vročitvijo odločbe, s katero je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno, stranki.

8Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z vložitvijo tožbe za pritožnika nastala taksna obveznost za tožbo oziroma za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 148,00 EUR na podlagi zgoraj navedenih določb in taksne tarife, tarifne številke 6111. Ker ob vložitvi tožbe, ko je glede na določbo 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastala taksna obveznost za to procesno dejanje, pritožnik ni plačal sodne takse za tožbo, mu je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 34. člena ZST-1 utemeljeno izdalo plačilni nalog IV U 196/2017-21 z dne 8. 3. 2019 za to taksno obveznost.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitevpravilno in dovolj jasno obrazložilo ter je ustrezno odgovorilo na pritožnikove navedbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep glede plačilnega naloga za plačilo takse za tožbo sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, tudi sicer pa je ta pritožbeni ugovor pavšalen in nekonkretiziran.

10V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. V ZUS-1 vprašanje plačila sodnih taks ter posledic njihovega neplačila ni urejeno, zato se v upravnem sporu uporablja prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP, po katerem mora biti predpisana sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe, najkasneje pa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori tudi na posledice neplačila. Tretji odstavek istega člena določa, da se, če sodna taksa ni plačana v navedenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena.

11Skladno z zgoraj citiranimi določbami je bistveno, da je taksna obveznost za pritožnika nastala že z vložitvijo tožbe, sodišče pa v konkretnem primeru ni imelo nobenega razloga za to, da bi zaključilo, da je tožba umaknjena.¹ Vrhovno sodišče ob tem pojasnjuje, da 105.a člen ZPP ne ureja taksnih obveznosti in tudi v konkretnem primeru niti v zvezi z navedeno določbo niso podani razlogi, s katerimi bi pritožnik lahko uveljavljal nezakonitost plačilnega naloga. Odločanje sodišča pred izdajo plačilnega naloga namreč samo po sebi ne pomeni, da je taksna obveznost, ki je nastala z vložitvijo tožbe, prenehala. Dejstvo, da je bila izdana sodba, torej ni razlog, s katerim bi pritožnik lahko utemeljil nezakonitost plačilnega naloga.

12Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom IV U 196/2017-22 z dne 8. 3. 2019, s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče prve stopnje o tej zahtevi že odločilo, pritožnik pa ne zatrjuje, da mu sklep o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne bi bil vročen, je glede na 6. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZUS-1 taksna obveznost glede tega procesnega dejanja nastala, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo o nastanku te taksne obveznosti v višini 74,00 EUR na podlagi tarifne številke 6141 ZST-1.

13Pritožnik sicer pravilno navaja, da odloči sodišče skladno s petim odstavkom 32. člena ZUS-1 o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Vendar pa samo dejstvo, da sodišče o pritožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku, ne pomeni, da zaradi tega obveznost plačila takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe z vročitvijo odločbe pritožniku ni nastala. Obveznost plačila sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe namreč ni odvisna od tega, kdaj sodišče odloči o tej zahtevi oziroma ali odloči sodišče o zahtevi v zakonsko določenem instrukcijskem roku, temveč od okoliščine, kdaj je odločba sodišča (s katero je odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe) vročena stranki, saj s tem dnem skladno z zgoraj citiranimi določili nastane za stranko taksna obveznost glede te pritožnikove zahteve. Zato je neutemeljen ugovor pritožnika, da je plačilni nalog, ki se nanaša na sodno takso za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ničen, neutemeljen pa je tudi ugovor pritožnika, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe.

14Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je predmet presoje tega postopka zakonitost izpodbijanih plačilnih nalogov in ne zakonitost sodbe IV U 196/2017-19 z dne 21. 2. 2019 ter sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe IV U 196/2017-9 z dne 17. 11. 2017, ki sta lahko predmet presoje v postopkih odločanja o pravnih sredstvih, kolikor so bila vložena. Tosmerni pritožbeni ugovori so torej nerelevantni in se Vrhovno sodišče do njih niti ne opredeljuje.

15Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

¹ Poleg tega je sodišče prve stopnje pritožnika z vlogo z dne 21. 11. 2018 pozvalo, da sodišču sporoči, ali še vztraja pri vloženi tožbi, pritožnik pa je z vlogo z dne 3. 12. 2018 v celoti vztrajal pri vloženi tožbi in ob tem še dodatno utemeljil svoj pravni interes.