33. člen ZST-1

Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi, ki jih je pooblaščenec navedel kot razlog zamude, opravičljivi in utemeljeni. Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da je pooblaščenec 16. 9. 2024 zaprosil za preložitev naroka in napovedal vložitev obsežnejše pripravljalne vloge, ki pa je zaradi nepričakovanih osebnih in zdravstvenih okoliščin ni mogel vložiti v obljubljenem roku. Če teh okoliščin ne bi bilo, bi bila vloga po vsej verjetnosti vložena že naslednji dan, torej na dan razpisanega naroka 17. 9. 2024. Predloženi dokazi jasno potrjujejo, da je bila vložitev pripravljalne vloge šele 22. 10. 2024 posledica opravičljivih razlogov in ne namernega zavlačevanja postopka ali zlorabe procesnih pravic. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni po tretjem odstavku 11. člena ZPP, saj se sankcija lahko izreče le, če je ravnanje stranke ali njenega pooblaščenca zavestno in namenjeno oviranju postopka. V obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni mogoče ugotoviti. Ravnanje pooblaščenca je bila posledica nepredvidenih okoliščin, ne pa namerne opustitve ali zlorabe procesnih pravic. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izha

Pritožnica v pritožbi navaja, da je v vmesnem času tudi tožnik vložil pripravljalno vlogo, katero je sodišče prejelo 5. 11. 2019, odpremilo 7. 11. 2019 in jo je pritožnica po lastnih navedbah prejela 12. 11. 2019. Nanjo prej kot v (pretečenih) trinajstih dneh ni mogla odgovoriti. To za izrek kaznovalnega ukrepa ni relevantno. Dejstvo je namreč, da je bila pritožnica pravočasno (in sočasno s tožnikom) opozorjena na možnost izreka sankcije (več kot mesec dni pred narokom). Tako je imela tudi sama možnost, da bi pravočasno vložila pripravljalno vlogo (ki bi bila lahko nadalje pravočasno vročena v seznanitev tožniku).

Neuspešnost postopka poravnavanja, h kateremu sta pravdni stranki dejansko pristopili, ne pomeni zavlačevanja postopka, zaradi česar bi za stranki nastala taksna obveznost.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi. Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.

Sodišče je tožničini pooblaščenki utemeljeno izreklo sodno takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov. Ravnanje tožničine pooblaščenke (vložitev obsežne pripravljalne vloge dva dni pred narokom za glavno obravnavo) je namreč povzročilo, da se je postopek zavlekel.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je občina prepustila tožeči stranki prostor le na podlagi najemne pogodbe, da sta obe stranki vlagali v obnovo objekta, ni mogoče govoriti o pridobitvi pravice uporabe na objektu in s tem za položaj iz 271. člena SPZ. Ker je šlo za razpis prvega naroka z dne 10. 1. 2022, tožba pa je bila vložena 1. 7. 2020, je imela tožeča stranka po svojem pooblaščencu dovolj časa, da bi vložila pripravljalno vlogo in dokaze. Pri tem je treba opozoriti tožečo stranko, da predstavlja določba 286.a člena ZPP pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa sankcijo povezano z določbo 33. člena ZST-1. Po določbi 33. člena ZST-1 sodišče lahko izreče oziroma naloži takso stranki ali pooblaščencu. Sodišče se je odločilo, da gre za ravnanje pooblaščenca, ki je dobil vabilo za narok pravočasno in bi lahko pred tem vložil pripravljalno vlogo. Odvetnik ni pojasnil, da je šlo za tak primer, ko bi od stranke dobil prepozno listine.

Določba 286.a člena ZPP predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa sankcijo povezano z določbo 33. člena ZST-1. Zmotna je zato pritožbena teza, da sankcija po 33. členu ZST-1 ni dopustna, ker bi pooblaščenka tožnice lahko navajala dejstva in predložila dokaze tudi na prvem naroku, ki je bil razpisan 10. 2. 2022.

Pritožnik ima prav v delu, da sodišče prve stopnje v vabilu na narok ni omejilo pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286.a členom ZPP, vendar navedeni člen predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa za izrečeno sankcijo. Sodišče prve stopnje je v vabilu opozorilo pritožnika na možnost naložitve plačila sodne takse za zavlačevanje postopka, če bo narok preložen zaradi prepozno vloženih vlog. Ta sankcija ima podlago v ZST-1, in ne v določbah ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu pooblaščencu zaradi krivdnega zavlačevanja postopka v skladu s 33. členom ZST-1 v plačilo naložilo znesek 409,00 EUR. ZST-1 v 33. členu za izrek obravnavanega ukrepa ne predvideva nobene (dodatne) škode. Presoja le-te oziroma sam čas preložitve naroka sta lahko pomembna zgolj pri določitvi višine naloženega plačila/takse. Edina v tem oziru relevantna „škoda“, ki je nastala tudi v konkretnem primeru, je okoliščina, da pride do preložitve glavne obravnave (oziroma da se postopek zavleče/podaljša). Sodišče prve stopnje, ki je uporabilo besedilo 33. člena ZST-1, govori o krivdnem zavlačevanju postopka. Oblika krivde je tudi malomarnost, elemente katere je moč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razbrati. Zato je zmotno pritožnikovo naziranje, da zaradi neobstoja naklepa ni osnovne predpostavke za sankcioniranje po 33. členu ZST-1.

Stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena), je ob odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno prenizka ali previsoka, mogoče razumeti le na en način: kot napotek za uporabo začasne tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP. Drugačno stališče, ko bi se vsakič znova iskala primerna tarifa na podlagi variabilnih zneskov postavk, bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev. Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je kaznovalni ukrep za discipliniranje udeležencev postopka, kadar s procesnimi dejanji neupravičeno zavlečejo postopek. To sankcijo lahko izreče sodišče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega pooblaščenca preložiti glavno obravnavo ali če se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej. Ravnanje pooblaščenke toženke, ki je pripravljalno vlogo vložila

Da je lahko darilo preklicljivo, mora imeti specifično, neobičajno obarvano kavzo, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena. Preklic tako ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo.

Navajanje novih dejstev in dokazov je eden od materialnopravnih pogojev za uporabo sankcije iz prvega odstavka 33. člena ZST-1. Nova dejstva in novi dokazi v nadomestitvenem postopku ne smejo uveljavljati povsem nove dejanske podlage za odločanje, ki spreminja identiteto zahtevka, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo. Če novosti spreminjajo identiteto spora (kar v obravnavanem primeru velja za preteklo izgubo mesečnega dohodka, nadaljnjo mesečno izgubo dohodka v času nadomestitvenega postopka, kapitalizirane obresti in regres), tožnik lahko sproži nov postopek. Predmet obravnave v nadomestitvenem postopku se namreč ravna po zahtevku, kakor je bil prvotno postavljen in po ugovorih, kot so bili postavljeni v prejšnjem postopku. Tema nadomestitvenega postopka po obnovi postopka zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe je omejena. Prejšnji postopek se dopolnjuje in spreminja le v tistem delu, na katerega se je nanašal razlog za obnovo postopka. O glavni stvari se razpravlja le toliko, kolikor so prejšnji razpravni podatki izgubili veljavo zaradi restitucijskega razloga. V ostalem ostanejo podatki prejšnje obravnave nedotaknjeni in jih je treba kot take sprejeti v

Določilo, po katerem je zoper sklep o plačilu takse zaradi zavlačevanja sodnih postopkov dovoljena posebna pritožba samo, če vrednost izpodbijanega dela presega 150 evrov, je dejansko uporabno le za primere, ko sodišče naloži plačilo takse stranki ali stranskemu intervenientu, ki se pozneje lahko pritožita zoper končno odločbo. Drugi udeleženci namreč takšne pritožbe zoper končno odločbo, ki jo sodišče izda v posameznem postopku, v svojem imenu ne morejo vložiti, kar pomeni, da pritožbe zoper sklep v resnici sploh nimajo. Za takšno neenako obravnavanje taksnih zavezancev ni nobenega tehtnega razloga.

Zavezanec za plačilo sodnih taks v postopku za dovolitev sodnega depozita kot predlagalnem postopku je nedvomno predlagatelj, ki je predlagal uvedbo postopka. Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec ni taksni zavezanec za plačilo takse za depozit.

Pravno sredstvo, ki ga ima tretji, da se brani pred neupravičeno izvršbo, je ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru tretjega. Namen takih izločitvenih tožb pa je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Iz zapisnika izhaja, da sta tako tožnica kot njen pooblaščenec zamudila na poravnalni narok oz. na prvi narok za glavno obravnavo, vendar le za 4 oz. 5 minut po pričetku. Taka minimalna zamuda ne upravičuje izdaje sodbe na podlagi odpovedi, saj sodišče še sploh ni začelo z obravnavanjem tožbenega zahtevka. Zaradi zahteve po izločitvi je res prišlo do preložitve naroka za nedoločen čas, vendar pa kljub temu, da je predsednik sodišča zahtevo kot neutemeljeno zavrnil, ni mogoče pravice stranke oz. njenega pooblaščenca, da v primeru, ko oceni, da zaradi konkretnih ravnanj sodnika obstaja sum v njegovo pristranskost, opredeliti kot zavlačevanje sodnega postopka.