64. člen ZFPPIPP

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima glede na ustaljeno in enotno sodno prakso enak učinek kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi, o terjatvi je na ta način odločeno z učinkom pravnomočnosti. Dejstvo, da je v stečaju terjatev priznal stečajni upravitelj in ne osebno tožnica, ne pomeni odločilnega razlikovalnega elementa, saj je bil stečajni upravitelj zakoniti zastopnik tožnice kot stečajne dolžnice in je vsa dejanja opravljal v njenem imenu in za njen račun, kot da bi jih opravila sama (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica v stečajnem postopku ni imela vpliva na priznanje spornih terjatev, da o svojih možnostih ni bila poučena in da je bila zavedena, da je to v pristojnosti stečajnega upravitelja. Tožnica je bila namreč kot stečajna dolžnica stranka stečajnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZFPPIPP) in je v tej vlogi imela na voljo ustrezne mehanizme in pravna sredstva, predvsem možnost prerekanja prijavljene sporne terjatve, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZFPPIPP, in možnost vložitve pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. V tem oziru njena procesna sposobnost v stečajnem

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.

Dolžnik mora v ugovoru konkretno navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, med drugim tudi iz razloga iz 8. točke, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Za navedeni ugovorni razlog velja prekluzija ugovornih navedb, kar pomeni, da dolžnik določenega pravno pomembna dejstva (npr. plačila terjatve) od določene faze postopka naprej ne more več uspešno uveljavljati (npr. od trenutka, ko bi to lahko in moral uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov).

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Stečajni dolžnik lahko samostojno nastopa v pravdi zaradi ugotovitve neobstoja terjatve, na katero je bil napoten s sklepom o preizkusu terjatev po tem, ko je skladno s prvim odstavkom 64. člena ZFPPIPP vložil ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve. Med dolžnikove stroške, ki jih ne krije stečajna masa, je treba šteti tudi stroške pravdnega postopka, ki nastajajo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v pravdi, v primeru, da je kot stranka postopka nastopal stečajni dolžnik sam.

Stečajni dolžnik lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov, logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tem, da se brani v pravdnem postopku, ki poteka zoper njega zaradi uveljavitve terjatve, s tem namenom pa lahko pooblasti tudi pooblaščenca (v tem obsegu mu je priznana procesna sposobnost). Stečajni upravitelj v danem primeru ne more biti zastopnik toženca (sedaj dedičev), saj je bilo njegovo dejanje v stečajnem postopku (priznanje terjatve) diametralno nasprotno dejanju stečajnega dolžnika (ki je terjatev prerekal). Če bi bil pri vlaganju pravnih sredstev stečajni dolžnik vezan na stališče stečajnega upravitelja, bi to varstvo njegovih pravic izvotlilo.

Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je o napotitvi odločal kar upravitelj namesto sodišča. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZFPPIPP se mora upravitelj o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam. Po določilu tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev svoje odločitve oblikuje tako, da navede končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del tega sklepa. Sodišče mora v rokih iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP sprejeti sklep o preizkusu terjatev in o tem obvestiti upravitelja, upravitelj pa nato v treh delovnih dneh predloži končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s sklepom o preizkusu terjatev tako, da končni seznam postane sestavni del izreka tega sklepa. Če je terjatev oziroma ločitvena pravica prerekana v stečajnem postopku, o obstoju oziroma neobstoju slednjih odloča pravdno sodišče. Predmet preizkusa terjatev je zgolj odločitev o tem, kdo mora v

Glede na določbe četrtega odstavka 63. člena ZFPPIPP po poteku roka za vložitev ugovora o prerekanju terjatve upnik (v konkretnem primeru osebna dolžnica, ki ima položaj stranke) pravočasno prijavljene terjatve upnikov ne more več prerekati.

Z uporabo sklepanja po nasprotnem razlogovanju je mogoče skleniti, da je dovoljena prodaja premoženja dolžnika po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka

Po vsebini gre za dolžnikov ugovor zoper prijavljeno in priznano terjatev, za kar je določeno pravno sredstvo ugovor v roku enega meseca po objavi seznama preizkušenih terjatev in ne pritožba (63. člen ZFPPIPP). Dolžnik je z vsebinskim ugovorom zoper terjatev prepozen, zato v pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev teh ugovornih navedb ne more več uveljavljati.

Po presoji višjega sodišča je tožnikova pritožba, čeprav ni vložena po stečajnem upravitelju oziroma z njegovo odobritvijo, dovoljena. Po določbi 385. člena ZFPPIPP je stranka (glavnega postopka) osebnega stečaja tudi insolventni dolžnik. Ta lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov, logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve. Če bi bil pri vlaganju nadaljnjih pravnih sredstev glede stanja terjatev vezan izključno na stališče stečajnega upravitelja, zoper čigar stališče o terjatvi se stečajni dolžnik pravzaprav upira, bi to varstvo njegovih pravic izvotlilo. Ni pravne podlage za stališče, da je odvzem premoženjske koristi mogoče odrediti samo v primeru, ko oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka sploh ne priglasi. Priglasitev premoženjskopravnega zahtevka nedvomno še ne vzpostavlja pravnih posledic, temveč te nastopijo šele s (pravnomočno) sodno odločbo o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku.

Dolžnik preizkusa priznanih terjatev po poteku zakonskega roka za preizkus terjatev ne more več doseči.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik vložil dva ugovora, v katerih je navedel, da ju vlaga zaradi prerekanja terjatev zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev. Taka izjava vsebuje tako ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev iz 62. člena ZFPPIPP in ugovor o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP. Gre za različna pravna sredstva. Na tak način ju je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Obe vlogi dolžnika je sicer zavrnilo, vendar le glede pravnega sredstva ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. O ugovoru o prerekanju terjatev v izreku sklepa (pravilno) ni ničesar odločilo. Zmotno je dolžnikovo stališče, da bi moralo že sodišče, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom, na podlagi izjave dolžnika o prerekanju terjatev odločiti, da je upravitelj neutemeljeno priznal terjatve upnikov. Sodišče prve stopnje bi mu moralo le odgovoriti, da bo na podlagi njegovega ugovora o prerekanju prijavljenih terjatev odločilo le o tem, koga bo napotilo, da vloži ustrezno tožbo, ali dolžnika, ki je terjatev določenega upnika prerekal, na ugotovitev, da terjatev (in ločitvena pravica) ne obstoji, ali pa upnika, ki je terjatev prijavil, na ugotovitev, da t

Insolventni dolžnik, ki je fizična oseba in se zoper njega vodi postopek osebnega stečaja, ima v postopku zaradi insolventnosti položaj stranke in lahko prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika v tem postopku. Za insolventnega osebnega dolžnika se glede prerekanja terjatve smiselno uporabljajo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) o ugovoru upnika o prerekanju terjatev (64. člen ZFPPIPP).

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka. Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost. Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik. Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlas

S sklepom o končanju postopka osebnega stečaja je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve, ki jo upnik uveljavlja v tem izvršilnem postopku. Kot imetnik terjatve je v seznamu neplačanih priznanih terjatev, ki je sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, označen prav upnik tega postopka. Da upnik ni upravičenec iz obligacijskega razmerja oziroma da dolžnik ni zavezanec za plačilo terjatve, bi moral pritožnik uspešno uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, tj. z ugovorom insolventnega dolžnika o prerekanju terjatev.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil v tej zadevi izveden postopek preizkusa terjatev (izdanih je bilo več sklepov o preizkusu terjatev, ki so vsi postali pravnomočni). Upravitelj je tako imel podlago za izdelavo Seznama neplačanih in priznanih terjatev (v nadaljevanju: Seznam). Dolžnik je imel možnost, da v postopku preizkusa terjatev prereka pravočasno prijavljene terjatve upnikov, če je ocenil, da ne obstajajo (prvi odstavek 64. člena ZFPPIPP). Vendar višje sodišče ugotavlja, da te svoje možnosti ni izkoristil. V tej fazi postopka pa je dolžnik s svojimi navedbami prepozen. O obstoju vseh prijavljenih terjatev je bilo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa utemeljeno sledilo Seznamu (drugi in tretji odstavek 396. člena ZFPPIPP).

Ker ima dolžnik položaj stranke postopka osebnega stečaja, bi lahko tudi on prerekal pravočasno prijavljene terjatve upnikov. Ker se za prerekanje prijavljenih terjatev uporabljajo smiselno določbe tega zakona o ugovoru upnika o prerekanju terjatev pomeni, da tudi za dolžnika veljajo enaki roki kot za upnika. Ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje njegovo vlogo o prerekanju terjatev štelo kot pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev, ne pa kot izjavo o prerekanju terjatev, pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrženju ne more uspeti, saj je tudi izjavo o prerekanju terjatev vložil prepozno.

Skladno z določilom 1. točke 385. člena ZFPPIPP je stečajni dolžnik stranka glavnega postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP pa lahko insolventni dolžnik, kadar ima položaj stranke postopka, prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika. Dolžnik ne navaja, da bi vložil ugovor proti prijavljeni terjatvi upnika S. M., iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi to terjatev prerekal kakšen drug upnik. Zato je na podlagi sklepa o preizkus terjatve in ločitvene pravice pridobila značaj pravnomočne razsojene zadeve. Ker v pravnomočno odločitev ni mogoče posegati, se pritožbeno sodišče z vprašanjem ali bi bil dolžnik uspešen, če bi z istimi navedbami, ki jih je uveljavljal v pritožbi proti izpodbijanemu sklepu, uspel z ugovorom zoper zoper dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev, ni ukvarjalo.