65. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje vloge pritožnika ni presojalo (ker je očitno glede na poimenovanje ni štelo kot ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev), niti je ni poslalo upraviteljici. Čeprav na podlagi poimenovanja vloge dejansko ni mogoče sklepati, da gre za ugovor, pa ni bistveno, kako pritožnik svojo vlogo poimenuje, pač pa je bistvena njena vsebina.

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.

Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je o napotitvi odločal kar upravitelj namesto sodišča. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZFPPIPP se mora upravitelj o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam. Po določilu tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev svoje odločitve oblikuje tako, da navede končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del tega sklepa. Sodišče mora v rokih iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP sprejeti sklep o preizkusu terjatev in o tem obvestiti upravitelja, upravitelj pa nato v treh delovnih dneh predloži končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s sklepom o preizkusu terjatev tako, da končni seznam postane sestavni del izreka tega sklepa. Če je terjatev oziroma ločitvena pravica prerekana v stečajnem postopku, o obstoju oziroma neobstoju slednjih odloča pravdno sodišče. Predmet preizkusa terjatev je zgolj odločitev o tem, kdo mora v

Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.

Z uporabo sklepanja po nasprotnem razlogovanju je mogoče skleniti, da je dovoljena prodaja premoženja dolžnika po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta upnika prijavila terjatev in ločitveno pravico na nepremičnini k. o. X, parcela ..., v deležu do celote, upravitelj pa jima je terjatev in ločitveno pravico priznal tako, kot je bila prijavljena. Upnika nista vložila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev niti ga nista vložila proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Zato njuna pritožba iz razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala v ugovoru zoper dopolnjeni oziroma osnovni seznam preizkušenih terjatev, ni dovoljena.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Upnik ali dolžnik mora v primeru nameravanega prerekanja terjatve (drugemu) upniku odreagirati pravočasno že v prvotni fazi postopka preizkusa terjatev z vložitvijo ugovora o prerekanju terjatev iz (dodatnega) osnovnega seznama preizkušenih terjatev in ne šele s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Upnik ali stečajni dolžnik, ki se ne posluži te svoje pravice že v prvostopenjskem postopku, torej nima pravice do prerekanja terjatev upnikov šele s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nihče od upnikov ni vložil ugovora proti dodatnemu seznamu preizkušenih terjatev (ki je bil po podatkih spisa objavljen na spletnih straneh AJPES 14. 7. 2016) iz 62. člena ZFPPIPP (da upnikove pravočasno prijavljene terjatve seznam ne vsebuje oziroma so podatki o njej nepravilni), niti ugovora o prerekanju terjatev drugih upnikov po 63. členu ZFPIPP, niti ni navedla, da je ugovor o prerekanju terjatev vložila sama, s katerimi bi izpodbijala pravilnost izdanega sklepa, zato je treba njeno pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev zgolj z njenim prerekanjem terjatev drugih upnikov kot nedovoljeno zavreči.

Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. To pa pomeni, da pogojno priznanje ločitvenih pravic v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev, v nasprotju z zatrjevanji pritožnice, ni pomenilo priznanja ločitvenih pravic v smislu prvega odstavka 61. člena ZFPPIPP.

Ker se pritožnik ni poslužil predpisanega postopka ugovora zoper dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev, tega ne more nadomestiti s pritožbo zoper dodatni sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

Končni seznam preizkušenih terjatev je glede prerekanja terjatev pomanjkljiv, vsebinsko pa tudi sam sabo v nasprotju glede navedb o upnikovih priznanih terjatvah in delno prerekanih terjatvah in o tem kdo mora vložiti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja upnikove prerekane terjatve, zato ga ni mogoče preizkusiti.

Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more več s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki bi jih moral izpodbijati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev. Določba prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP, ki ureja situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve, ki se sicer v skladu z določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP šteje za prijavljeno. Takšno pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.

Upravitelj bi moral potem, ko ga je sodišče opozorilo, naj ne vlaga nepotrebnih predlogov, slednje upoštevati in jih ne bi smel več ponovno vlagati, saj je s svojim ravnanjem po nepotrebnem obremenjeval sodišče in ni prispeval k hitrosti postopka.

Primerjava ugotovljenega stanja iz 1. točke sodne poravnave s končnim seznamom preizkušenih terjatev dejansko izkazuje na neskladje v 2. alineji 1. točke sodne poravnave, kjer je navedena višina priznane navadne terjatve pritožnika v višini 10.639,91 EUR. Ne glede na navedeno pa ta pomota v zapisu 1. točke sodne poravnave ni odločilna za presojo učinkov same sodne poravnave. V 2. točki sodne poravnave sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da iz naslova odprtih pravnih razmerij druga drugi ne dolgujeta ničesar. Takšne jasne določbe pa ni mogoče razumeti drugače, kot da se skleniteljici sodne poravnave odpovedujeta vsem medsebojnim zahtevkom iz medsebojnih pravnih razmerij in kar potrjujeta tudi izjavi obeh podpisnic sodne poravnave v 3. in 4. točke sodne poravnave.

Pritožba sme biti vložena le zoper odločitve, vsebovane v sklepu o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic. To pomeni, da upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev (še pred tem pa ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev), s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Ni mogoče, da bi preizkus terjatev vseboval kasneje prijavljeno terjatev in ločitveno pravico. Seveda tudi ni mogoče, da bi se po izdelavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev prijavljena terjatev in ločitvena pravica nato kar vnesla v končni seznam preizkušenih terjatev. Tako preskakovanje faz preizkusa ni mogoče.

ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese njegove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZFPPIPP.

Pritrdilni odgovor na predlagano vprašanje izhaja že iz določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na prijavo in preizkus terjatev, ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ravnalo po pravilih iz 68. člena ZFPPIPP, ki določajo, katere trditve in dokaze lahko ter katera dokazna pravila in domneve mora sodišče pri presoji upoštevati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ob (dokaj skopih) pojasnilih upravitelja o razlogih za neobstoj prerekani terjatev, upravitelju v primerih, ko je trdil, da je bila terjatev plačana, kot nevtralni osebi v tem postopku, verjelo. Upnika sta vložila prijavi po odvetniku, priložila sta dokazila o obstoju terjatev, vendar so ta dokazila pomanjkljiva (v tujem jeziku). Ker so bila dokazila predložena, vendar niso bila v slovenskem jeziku, ne izkazujejo dolžniško upniškega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da navedbe obeh upnikov v prijavi zadoščajo za podelitev verjetnosti terjatvam.

Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, enako pa velja tudi v primeru, da ni vložil ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev.