422. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje predloga za začetek postopka prisilne likvidacije nad pravno osebo ni vročalo njegovemu edinemu družbeniku, temveč mu je vročilo šele sedaj izpodbijani sklep. Edini družbenik ima zato kot stranka postopka prisilne likvidacije možnost proti sklepa o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije (422. člen ZFPPIPP).

Pritožbene navedbe, da je poslovodstvo delovalo s tem, ko je angažiralo odvetnike za zastopanje v tem postopku, da je komuniciralo s sodiščem, sprejemalo sodne pošiljke in vložilo ugovor zoper predlog za prisilno likvidacijo, ne predstavljajo pravno zahtevanega dejanega stanja, da je poslovodstvo družbe v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka res delovalo. Argumentacija, ki se je poslužuje pritožnica, da je potrebno uporabiti zgolj jezikovno razlago zakona glede vsebine poslovanja gospodarske družbe, ne zdrži pritožbene presoje. Nedvomno je primarna jezikovna razlaga zakona, vendar pa je enako pomembna namenska razlaga zakona. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da je direktorica družbe izvajala aktivnosti v zvezi s prevzemanjem pošte, angažiranje odvetnikov itd. v zvezi s tem postopkom ne izkazujejo poslovanja poslovodstva v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka.

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.

Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP). Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

Pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen. Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

ZGD-1 v prvem odstavku 482. člena določa, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v register. Navedeno določilo, ki je kar zadeva pridobitev poslovnega deleža družbe specialno določilo, je povsem jasno. Kdor ni vpisan v register, se ne šteje za pridobitelja poslovnega deleža. Vpis pridobitve poslovnega deleža v register je glede na izrecno določilo prvega odstavka 482. člena ZGD-1 konstitutivne narave in ne deklaratorne narave, kot to zmotno navaja pritožnik. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek (prvi odstavek 422. člena ZFPPIPP). Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti vsaka stranka postopka, druge osebe pa le, če tako določa zakon (126. člen ZFPPIPP). Ker pritožnica ni vpisana v register, ne velja za pridobitelja poslovnega deleža dolžnika oziroma za njegovega družbenika. To bi postala le, če bi bila vpisana v register kot pridobiteljica poslovnega deleža. Zato ni podana njena procesna legitimacija za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije.

Zaključek o nedelovanju poslovodstva ne sme puščati dvomov.

Edini družbenik ima kot stranka postopka prisilne likvidacije možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Pravice do pravnega sredstva zoper to odločitev tudi ni mogoče odvzeti dolžniku, ki zatrjuje, da družba deluje. Osrednja predpostavka za izvedbo postopka likvidacije je, da je na razpolago dovolj likvidacijske mase (premoženja) za popolno poplačilo vseh upnikov oziroma njihovih terjatev. Če se torej ugotovi, da premoženje dolžnika ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti, vključno z vsemi pripadki, se likvidacijski postopek ne opravi, ampak mora družba prenehati v stečajnem postopku.

Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji. Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov. Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika. Domneva iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija.

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije se lahko pritoži stranka postopka. Stranke postopka prisilne likvidacije so po izrecni zakonski določbi le družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. Dolžnik ni stranka postopka prisilne likvidacije. V postopku prisilne likvidacije se namreč določbe Oddelka 3.3. ZPFFIPP, ki ureja status strank insolvenčnega postopka (kamor sodita tudi dolžnik in stečajni dolžnik), za prisilno likvidacijo ne uporabljajo. V postopku prisilne likvidacije tudi upniki niso stranke postopka in v tem postopku, v katerem uveljavljajo terjatve do dolžnika, niso upravičeni opravljati nobenih procesnih dejanj.

Šele novela ZFPPIPP– C je določbo desetega odstavka 442. člena spremenila tako, da se lahko omenjeni zahtevki uveljavijo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, kar pomeni, da je za uveljavljanje zahtevkov ponovno uvedla prekluzivni rok. Glede na navedeno ZFPPIPP, ki se je uporabljal v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, sicer ni več določal prekluzivnega roka za predlog za nadaljevanje postopka proti aktivnim družbenikom, je pa določal zastaralni rok. Osebna odgovornost družbenikov ne izvira iz pravnega nasledstva. Podana je tudi tedaj, ko družba še obstaja, a upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti. Nadaljevanja postopka z družbeniki izbrisane družbe z neomejeno odgovornostjo tako ni mogoče utemeljevati z osebno odgovornostjo družbenikov te družbe, določeno v 100. členu ZGD-1, temveč ta omogoča zgolj novo tožbo proti osebno odgovornim družbenikom.

Upoštevaje, da je vpis zastopnika v sodni register deklaratorne narave, samo dejstvo, da zakoniti zastopnik ni vpisan v sodni register, ne zadošča za zaključek, da poslovodstvo dolžnika ne deluje več kot 12 mesecev in je podan razlog za prisilno likvidacijo družbe zaradi prenehanja družbe.