UPRS Sodba II U 253/2022-35

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je bila zoper tožnika dovoljena davčna izvršba na njegove premičnine za glavnico v višini 9.159,57 EUR, zamudne obresti v znesku 4.910,69 EUR in stroške davčne izvršbe 50,00 EUR, torej skupaj v višini 14.120,26 EUR. Tožnikove obveznosti temeljijo na v 2. točki izreka navedenih izvršilnih naslovih in jih v pretežni meri sestavljajo odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, razen tega pa je izvršilni naslov še odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 8. 11. 2019. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na njegovem naslovu. Rubež zajema vse tožnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bila zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu z določbo 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne plačajo od neplačanih zamudnih obresti, denarnih kazni, glob ter stroškov pobiranja davka.

3Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da v zadevi ni sporno, da je bil nad tožnikom dne 21. 9. 2017 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan dne 3. 7. 2021. V tem postopku je Okrožno sodišče v Mariboru dne 20. 5. 2020 izdalo sklep o odpustu obveznosti, v katerem je odločilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 21. 9. 2017, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Izjeme od odpusta obveznosti so določene v 408. členu v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena in prvim odstavkom 390. člena, kar pomeni, da med terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, štejejo tudi terjani prispevki za socialno varnost. Razen tega drugostopni organ še pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem postopku, v katerem zaslišanje stranke ni nujno, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, zato toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pravil postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za odločitev je bistveno, da obstaja izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz njega, še ni bila poravnana. Pri tem poudarja, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato tožnik v postopku s pritožbo z navedbami, da so predmetni izvršilni naslovi nepravilni, ne more uspeti. S pritožbo zoper sklep o izvršbi je mogoče ugovarjati le vsebini sklepa, ki se presoja glede na dejansko in pravno stanje stvari v času njegove izdaje.

4Glede pravice do zasebne lastnine pa se tožniku pojasnjuje, da človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS varuje tudi terjatve fizičnih in pravnih oseb. Po ustaljeni ustavnosodni praksi se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave RS človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javnih koristi. Po določbi 144. člena ZDavP-2 pa je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.

5Pritožbeni organ še dodaja, da morebitno slabo finančno stanje tožnika ne predstavlja ovire za vodenje postopka, pri izvrševanju sklepa o izvršbi pa je treba upoštevati omejitve, ki jih določa zakon. V predmetni zadevi iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 30. 3. 2022 izhaja, da do rubeža premičnin ni prišlo, saj pritožnik ne poseduje rubljivega premičnega premoženja.

6Tožnik se v vloženi tožbi sklicuje na določbe Ustave RS, Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sklicuje pa se tudi na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločitev v nasprotju z navedenimi akti. Postopki Finančne uprave RS niso zakoniti, saj ni bil izveden postopek v skladu z ZUP, v katerem bi bila izvedena neposredna ustna obravnava in bi bil zaslišan. Davčni dolg izhaja iz naslova podjetja A., d.o.o., zoper katerega je bil uveden stečajni postopek. Tožnik je invalid zaradi posledic bolezni in prejema pokojnino v višini 480,00 EUR. Bil je v osebnem stečaju, ki se je končal v letu 2021.

7Navaja, da ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču ter možnosti priprave obrambe in zagovora, kot določa 24. člen Ustave RS. Zatrjuje poseg v zasebno lastnino, kar je mogoče le s sodbo sodišča, razen tega je po njegovem mnenju nepravilna tudi navedba, da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in naj se upošteva, da Finančna uprava RS ni izvedla postopka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ustavo RS ter Evropsko konvencijo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upošteva naj se, da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti, mora pa upoštevati vse sodbe ESČP in 46. člen EKČP. Upošteva naj se tudi, da ni imel možnosti zaslišanja in ni bilo izpeljane neposredne ustne obravnave.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Pri svojih stališčih sta stranki vztrajali tudi v vložnih pripravljalnih vlogah.

10Tožba ni utemeljena.

11Sodišče je dne 19. 9. 2024 v prisotnosti obeh strank opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega spisa in odločilo, da tožba ni utemeljena.

12Predmet presoje v tej zadevi je sklep tožene stranke, s katerim je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na tožnikove premičnine.

13Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so med ostalim tudi: izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

14Izpodbijani sklep o izvršbi je bil pravilno izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili iz razlogov, ki so pravilno navedeni v prvostopnem sklepu, pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ponavlja v tožbi, pa so bile iz razlogov, s katerimi se strinja tudi sodišče, v odločbi drugostopnega organa pravilno zavrnjene. Ker sodišče sledi obrazložitvi drugostopnega organa, le to v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1¹).

15Glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja, da tožnik svojih obveznosti, o katerih je bilo odločeno z v sklepu navedenimi izvršljivimi izvršilnimi naslovi, ni poravnal (kar med strankama ni sporno), zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kolikor njeni ugovori merijo na nezakonitost izvršilnih naslovov (s tem, ko navaja, da tožnik ni dolžan plačati dolga, ki izvira iz podjetja A., d.o.o., in zatrjuje, da so odločbe, ki predstavljajo izvršilni naslov in se nanašajo na odmero prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, nezakonite), jih v postopku izvršbe ni mogoče upoštevati, saj s pritožbo zoper sklep o izvršbi in posledično tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

16Tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 določa, da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete izvršbe, zato so nasprotne tožbene navedbe neutemeljene.

17Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopni organ, kar sodišče povzema, na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi (upoštevajoč določbe 408., prvega in drugega odstavka 21. in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP), odpust ne učinkuje.

18Predmetni postopek je pravilno tekel po določbah tretjega poglavja ZDavP-2, ki ureja davčno izvršbo. Glede izvršbe je pojasniti, da je to pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo akta oziroma upravne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov². S tem aktom, ki se ga izda na podlagi dejstev, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku, se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Do izvršilnega postopka pride, kadar stranka, obveznosti naložene z upravno oziroma davčno odločbo, ne izvrši. Izvršilni postopek je tako po eni strani nadaljevanje upravnega postopka (oziroma postopka odmere davčne obveznosti), v katerem je njegova zadnja in zaključna stopnja, čeprav je sam po sebi izvršilni postopek povsem ločen in samostojen. Glede na to v fazi izvršbe ne govorimo o skrajšanem postopku (144. člen ZUP) - na kar se sklicuje tožena stranka - ali posebnem ugotovitvenem postopku (145. in 146. člen ZUP), saj gre za poseben postopek s svojimi lastnimi postopkovnimi in materialnopravnimi določbami, kjer se pravila splošnega upravnega postopka uporabljajo le, kolikor prvih ni.

19Predmetni sklep o izvršbi je bil torej v skladu s 143. členom ZDavP-2 izdan, ker dolg ni bil plačan, v postopku, ki je tudi v nadaljevanju tekel po določbah ZDavP-2, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na nepravilnost in nezakonitost postopka, na kršitev določb Ustave RS in ostalih mednarodnih pravnih aktov oziroma na neutemeljen poseg v lastninsko pravico, kar je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ v svoji odločbi in sodišče povzema.

20Glede tožbene navedbe o zahtevi za javno sojenje, ki jo je razumeti kot zahtevo za opravo glavne obravnave, je pojasniti, da je sodišče glavno obravnavo opravilo 19. 9. 2024. Tožnik je na narok pristopil in v njem sodeloval, glede izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem pa je izrecno izjavil, da ne želi biti zaslišan kot stranka, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo.

21Na naroku je tožena stranka navajala še okoliščine v zvezi s pretrganjem zastaranja. Tožeča stranka se ne v postopku pred upravnim organom ne v tožbi na zastaranje ni sklicevala, v vlogi z dne 21. 4. 2023 pa se je pavšalno zatrjevala absolutno zastaranje. To je nedopustna tožbena novota, saj lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1), sicer pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). K navedenemu sodišče dodaja, da kolikor tožnik meni, da je zastaranje nastopilo po izdaji izpodbijanega sklepa, lahko to uveljavlja pri davčnem organu.

22Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ, tožnikove premoženjske razmere same po sebi ne vplivajo na vodenje postopka, pri izvrševanju sklepa o izvršbi pa je treba upoštevati omejitve, ki jih določa zakon. Ko gre za izvršbo na dolžnikove premičnine, so oprostitve in in omejitve glede predmeta davčne izvršbe določene v prvem odstavku 177. člena ZDavP-2³. Ker tožnik ne poseduje rubljivega premičnega premoženja, tudi v konkretni zadevi do rubeža ni prišlo.

23Tožnik tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešen, saj v ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev. Glede na to, da tožnik svojega dolga ni poravnal (in tega niti ne zatrjuje), je prvostopni organ pravilno izdal sklep o davčni izvršbi.

24Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
² Glej tudi Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 475 in 476.
³ Predmeti, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, so: 1. obleka, obutev, perilo, posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari ter drugi predmeti za osebno rabo, če so nujni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva; 2. hrana in kurjava, če so nujni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev; 3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu oziroma kmetici nujni za opravljanje kmetijske dejavnosti, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece; 4. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov; 5. medicinsko-tehnični pripomočki, ki so dolžniku potrebni za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo in so opredeljeni v pravilih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje; 6. gasilska zaščitna in reševalna oprema ter druga sredstva za zaščito, reševanje in pomoč.