380. člen ZFPPIPP

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

Zgolj dejstvo, da se je tožnik šele po končanem stečajnem postopku odločil vložiti predmetno tožbo, ne omogoča zaključka, da gre zaradi tega za pozneje najdeno premoženje stečajnega dolžnika.

Hipotekarnemu upniku, ki ga je upravitelj na podlagi 298.a člena ZFPPIPP dolžan vključiti v dodatni seznam preizkušenih terjatev, ni mogoče odreči procesne legitimacije upnika, saj njegova hipoteka in terjatev, zavarovana z njo, veljata za pravočasno prijavljeni že po samem zakonu.

V stečajnem postopku nad pozneje najdenim premoženjem se terjatve upnikov ne prijavijo znova, temveč se pri razdelitvi razdelitvene mase, dosežene z unovčenjem pozneje najdenega premoženja, upoštevajo samo terjatve, ki so bile priznane v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom. Ker zamudne obresti delijo usodo glavne denarne obveznosti, ki z dnem izbrisa iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ni prenehala, to posledično pomeni, da tudi niso prenehale teči zamudne obresti, kot akcesorna, na obstoj te obveznosti vezana pravica upnika.

Če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice, ta sicer res ne preneha, vendar slednje ne pomeni, da ima upnik, ki trdi, da ima izločitveno pravico kljub temu, da slednje v stečajnem postopku ni prijavil, upravičenje za podajanje predloga za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da je bila prvo tožena stranka že izbrisana iz sodnega registra, ugotovilo, da ni podana njena pasivna procesna legitimacija in da niso izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranke s pravnim učinkom v tej pravdi (76. člen ZPP). Če sodišče sposobnosti biti stranka ne prizna, o tem sicer lahko izda ločen sklep, ni pa nujno. Zato sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko, iz katerega je konkludentno razvidna njegova odločitev, da prvo toženi stranki sposobnosti biti stranka ni priznalo, tožeče stranke ni bilo dolžno seznanjati s svojimi stališči glede izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 76. člena ZPP oziroma ji dati možnost izjave.

Iz podatkov spisa izhaja, da predstavljata stečajno maso, ki je predmet izpodbijane delitve po končanem postopku osebnega stečaja, dve zarubljeni dolžnikovi pokojnini. V primeru, če je stečajni dolžnik pridobil premoženje do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, se to premoženje v istem končanem postopku osebnega stečaja ne more več deliti po postopku, ki je predpisan v ZFPPIPP za razdelitev splošne oziroma posebne stečajne mase. Razlog je v tem, da je postopek končan, upravitelj kot organ postopka in zakoniti zastopnik dolžnika pa razrešen.

Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na konkretno nastalo situacijo glede pokojnin, ki so zapadle do sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, mogoče uporabiti 3. točko šestega odstavka 380. člena ZFPPIPP.

Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudiciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišča preveriti sklepčnost trditev.

Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pri tem spregledalo, da je skladno z dikcijo zgoraj citiranih členov postavitev skrbnika za poseben primer predvidena zgolj v slučaju prenehanja pravne (enako tudi fizične) osebe kot udeleženca postopka na način, ki bi privedel do pravnega nasledstva. Skladno z določbo 80. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporabi na podlagi 37. člena ZNP, mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka oziroma udeleženec, lahko pravdna stranka oziroma udeleženec postopka. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa vsebuje posebne določbe (380. člen ZFPPIPP), po katerih se nad pozneje najdenim premoženjem, to je premoženjem, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku, pa se je našlo po tem, ko je sodišče izdalo sklep o končanju stečajnega postopka, izvede stečajni postopek.

Pravnomočnost sklepa o ustavitvi neuspešne izvršbe na določen predmet (nepremičnino) preprečuje, da bi se v enakih okoliščinah, ki so utemeljevale ustavitev, izvršba na isti predmet ponovno izvajala v istem ali v novem postopku. S takšno razlago se tudi preprečuje, da bi upnik zaobšel zakonsko omejitev poskusov prodaje s takojšnjo sprožitvijo novega izvršilnega postopka. Kar pa ne pomeni, da je upnik dokončno izčrpal svojo pravico do izvršbe. Izvršbo na isti predmet lahko upnik ponovno zahteva (v obstoječem ali novem postopku), ko nastopijo spremenjene okoliščine, iz katerih je s stopnjo verjetnosti mogoče sklepati na uspešnost nove prodaje nepremičnine. Zatrjevanje spremenjenih okoliščin sicer v prvi vrsti bremeni upnika, ki zahteva ponovno izvršbo na isto nepremičnino. Sodišče pa na procesno predpostavko pravnomočnosti pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri presoji obstoja navedene procesne ovire sodišče lahko sámo upošteva tudi okoliščine, ki so javno znane. Javne podatke o razmerah na trgu nepremičnin redno objavlja Geodetska uprava RS.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo niti, kaj predstavlja naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika, niti ni navedlo dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre res za premoženje, navedeno v 1. točki sedmega odstavka 383. člena ZFPPIPP. Pritožnikovi očitki, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, so zato utemeljeni. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. V postopku osebnega stečaja se za pozneje najdeno premoženje šteje premoženje, ki ga je stečajni dolžnik pridobil: prvič, če je bil znotraj postopka osebnega stečaja izveden postopek odpusta obveznosti, do pravnomočnosti sklepa odpusta obveznosti in drugič, v drugih primerih, do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je dopustna vložitev tožbe na podlagi 42. člena ZFPPIPP tudi po zaključku stečajnega postopka, - ali gre pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP v okoliščinah konkretnega primera za pozneje najdeno premoženje.

Ker namerava upravitelj eventualni preostanek osnovnih sredstev in presežek DDV-ja prenesti na družbenike, je po oceni sodišča druge stopnje treba družbeniku (smiselno kot upniku) priznati procesno upravičenje za vložitev pritožbe zoper sklep o končanju stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-C so bila določena posebna pravila za položaj, v katerem stečajni dolžnik pridobi na podlagi obračuna DDV terjatev do države, država pa mu vrne preveč plačan davek po njegovem izbrisu iz sodnega registra. V takšnih primerih pridobi stečajni dolžnik s potekom roka za vračilo davka terjatev do države, ki bi morala biti del stečajne mase. Nakazilo vračila preveč plačanega davka je mogoče samo v dobro računa sodišča za sodne depozite.

Izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, njegova pristojnost je le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL v vsakem konkretnem primeru in s tem pomagati sodišču pri njegovi končni odločitvi. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in, upoštevajoč celoten uspeh postopka, samo določi, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi. Ker parcele, določene kot pripadajoče zemljišče, v času gradnje niso bile namenjene javni oz. splošni rabi, ni utemeljen pritožbeni očitek tretje udeleženke, da naj bi sama postala lastnica predmetnih nepremičnin z lastninjenjem po ZGJS in ne glede na napačne deklaratorne vpise v zemljiški knjigi. Samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, zato je po zakonu takšno razpolaganje nično.

V obravnavanem primeru se je postopek osebnega stečaja začel nad dolžnikom s statusom samostojnega podjetnika. Ker je bil ob nakupu nepremičnine odbit DDV, mora upraviteljica predlagati v zvezi z nepremičnino, ki predstavlja stečajno maso, obračun davka na dodano vrednost v skladu s petim odstavkom 383. člena v zvezi s četrtim odstavkom 290. člena ZFPPIPP. Na vprašanje, ali naj v konkretnem primeru ločitveni upnik nosi tudi stroške, ki nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi s plačilom davčnih obveznosti na podlagi poračuna preveč odbitega DDV, ki je posledica prenosa nepremičnine v postopku osebnega stečaja v obdobju krajšem od 20 let od nakupa nepremičnine, pritožbeno sodišče daje pritrdilen odgovor. Navedeni strošek je v smislu 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP davek, ki ga je treba plačati zaradi prodaje nepremičnine na podlagi obračuna DDV. Če se navedeni strošek nanaša izključno na nepremičnino, ki se prenese na ločitvenega upnika zaradi poplačila njegove zavarovane terjatve, se ta strošek ne plača iz splošne stečajne mase, pač pa ta strošek naloži sodišče v plačilo temu ločitvenemu upniku.

Ker je pravni osebi priznana pravna subjektiviteta, je pravna oseba ločena od njenih ustanoviteljev, članov. Pravna oseba nastopa v pravnem prometu neodvisno od svojih članov in ima tudi zahtevke, ki pripadajo njej in ne članom. Pravice in obveznosti pravne osebe niso obenem pravice in obveznosti njenih ustanoviteljev, članov. Ker družbeniki iz sodnega registra izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo niso njeni univerzalni pravni nasledniki, njenih terjatev tudi po njenem prenehanju niso upravičeni uveljavljati.

V taki procesni situaciji, ko je nad prvotoženo stranko zaključen stečajni postopek, ta nima pravnega naslednika, zato bi bilo potrebno tožbo zoper njo zavreči. Ne obstajajo pogoji za stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem stečajnega dolžnika prvotoženo stranko, saj tožeča stranka v stečajnem postopku nad stranko ni priglasila svojih terjatev in torej ni imela statusa upnika stečajnega dolžnika, prav tako pa ni bila družbenica te pravne osebe. Tihi družbenik nosilca tihe družbe, nima položaja družbenika nosilca tihe družbe in nima korporacijskih pravic v korporacijskem razmerju nosilca tihe družbe ter izročitev predmeta premoženjskega vložka nima pomena vplačila vložka v podjetje nosilca tihe družbe. Tožeča stranka nima upravičenja predlagati stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem stečajne dolžnice prve tožene stranke, pritožbeni uspeh ne more izboljšati njenega položaja v postopku.

V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. Določba 4. alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, ki prestavlja temelj za spregled pravne osebnosti in ne temelj za obveznosti družbe – torej tudi ne za odškodninsko odgovornost družbenika le v okvirih povzročene škode, - je povsem jasna; zaradi v tem členu naštetih fraudoloznih ravnanj družbenik odgovarja namesto družbe za celotno terjatev upnika. Tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je sam storil oziroma povzročil škodo. Ni pomembno, da morebiti tožnik v stečajnem postopku zoper gospodarsko družbo ne bi mogel izterjati višjega zneska. Kljub prenehanju gospodarske družbe ostaja „njen“ dolg do, v zvezi s spregledom pravne osebnosti oškodovanih upnikov, enak, nepodvržen posledicam stečajnega postopka. Izidi stečajnih postopkov kot tudi njihova morebitna nadaljevanja torej n