359. člen ZFPPIPP

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zav

Ali je terjatev prednostna ali navadna, tako ali tako ni predmet izjave upravitelja v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (primerjaj četrti odstavek 61. člena ZFPPIPP), temveč se to lahko preizkuša šele ob delitvi razdelitvene mase, ko se tudi ugotavlja vrstni red plačila nezavarovanih terjatev. V sklepu o preizkusu terjatev stečajno sodišče o obstoju terjatev ne odloča, odloči le, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

Vendar se po presoji pritožbenega sodišča tako postavljen zahtevek glede vprašanja, ali gre za navadno ali prednostno terjatev, ne preizkuša v postopku preizkusa terjatev, ker so predmet preizkusa le terjatve (četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP) ter ločitvene in izločitve pravice (303. člen ZFPPIPP). Ali ima določena terjatev pravno naravo prednostne terjatve, je materialnopravno vprašanje, na katerega bo stečajno sodišče moralo odgovoriti ob razdelitvi splošne stečajne mase.

Zloraba pravice je uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem. Pri tem gre za zlorabo pravic, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna. Upraviteljica je tedaj razumno pojasnila svojo odločitev in svoje ravnanje, zakaj ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, upniški odbor se je s tem strinjal, zato ji tega, da ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, ni mogoče očitati kot ignoriranje jasnih zakonskih določb in s tem zlorabo procesnih pravic. Če je upraviteljica pooblastila odvetnika kot strokovno kvalificirano osebo za zastopanje stečajnega dolžnika, je pooblaščenec kot strokovnjak dolžan storiti vse potrebno za varovanje koristi stečajnega dolžnika. Stroški, ki nastanejo s takim zastopanjem predstavljajo tekoče stroške stečajnega postopka. Pritožnik neutemeljeno zahteva, da naj izda sodišče navodilo v obliki sklepa, saj za kaj takega ni pravne podlage, pa čeprav ima sicer prav, da zoper navodilo upnik nima pravnega sredstva. Gre za to, da upnik nima niti aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega

Določba drugega odstavka 364. člena ZFPPIPP je uvrščena v zakonski pododdelek 5.9.3: Razdelitev splošne razdelitvene mase in kot taka in v tem smislu razlikuje med dvema položajema, ki se razlikujeta glede na naravo terjatve, ki bo v razdelitvi plačana. Tako ureja položaj upnikov prednostnih terjatev v tem smislu, da imajo ti upniki pred drugimi upniki določeno prednost, ki se kaže v tem, da se poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred drugimi upniki do celotne višine svojih (prednostnih) terjatev, če to višina splošne razdelitvene mase omogoča, s čimer se jim zagotovi prvi vrstni red pri poplačevanju terjatev iz splošne razdelitvene mase (prvi in drugi odstavek 359. člena ZFPPIPP). In prav v tem so prednostne terjatve smiselno podobne terjatvam ločitvenih upnikov, saj se te poplačujejo pred drugimi upniki iz točno določenega premoženja, ki je predmet ločitvene pravice oziroma denarnega dobroimetja, doseženega z unovčenjem tega premoženja, do celotne višine svojih terjatev, če to višina posebne razdelitvene mase omogoča (peti odstavek 371. člena ZFPPIPP). Primerljivost položajev upnikov prednostnih terjatev in ločitvenih upnikov narekuje hitrejšo izvedbo postopka in s tem kraj

Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je t

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V pri

Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana. Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podla

Stečajni postopek, ki se začne nad pravno osebo, se lahko konča na dva načina in sicer: z razdelitvijo stečajne mase upnikom ali brez razdelitve stečajne mase. V konkretnem primeru se je končal z razdelitvijo stečajne mase upnikom s prednostnimi terjatvami. Dokler razdelitvena masa ne zadošča za celotno plačilo terjatev predhodnega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi, ni dovoljeno začeti plačevati terjatev poznejšega vrstnega reda. Pritožnik z nekonkretiziranimi pritožbenimi trditvami, da „vsi vemo, da določeni ima premoženje“, ni uspel ovreči pravilnosti izjave stečajnega upravitelja, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku v zvezi s tem zakonom, na kateri temelji odločitev o končanju stečajnega postopka in razrešitvi upravitelja.

Pritožnik pravilno poudarja, da so predmet prijave in preizkusa terjatev glavnica in kapitalizirani znesek obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti, ne pa tudi obresti od dneva začetka stečajnega postopka dalje. Zato tudi sodišče s sodbo, izdano na podlagi tožbe po prvem odstavku 300. člena ZFPPIPP, ugotovi obstoj terjatve na dan začetka stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka in v delu VI. točke izreka, kolikor se nanaša na nepremičnino ID znak 000-2269/2-0, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobene od pravno relevantnih trditev, ki jih je podal stranski intervenient. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrglo (352. člen ZPP), saj z odločitvijo sodišča prve stopnje v preostalem delu, zlasti z odločitvijo o ločitvenih pravicah na nepremičninah, ki niso pred

Pravilo iz tretje alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP je izjema, še posebej glede na določilo 128. člena SPZ, ki jo je zato treba ozko razlagati. V obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da bi bila splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Res je manjša, kot pa so stroški, ki izhajajo iz predračuna stroškov stečajnega postopka. To pa še ne pomeni, da bi bila že zato neznatna, je le premajhna. Delež vrednosti posebne stečajne mase v skupni stečajni masi pa ni in ne more biti merilo neznatnosti splošne stečajne mase. Ni pa dopustno, da bi se posebno stečajno maso obremenjevalo z vsemi stroški stečajnega postopka, hkrati pa bi se opravila tudi delitev splošne stečajne mase, delitev splošne stečajne mase ne more biti opravljena na račun poplačila ločitvenega upnika. Stečajna masa ni neznatna, v prvi vrsti pa je treba prav to splošno stečajno maso porabiti najprej za poplačilo stroškov postopka, ki praviloma ne bremenijo posebne stečajne mase. Ker splošna stečajna masa ni neznatne vrednosti, iz nje pa je mogoče plačati tudi vse stroške arhiviranja, ta strošek posebne stečajne mase ne more obremenjevati. V obravnavani zadevi je verjetno, da vsi stroški, ki posebne steč

Ali je terjatev navadna ali prednostna, je pomembno šele ob razdelitvi stečajne mase. O delitvi in vseh vprašanjih v zvezi z njo, pa ne odloča pravdno sodišče, temveč je to izključno stvar stečajnega postopka, torej o njej odloča stečajno sodišče. Upravitelj se ob preizkusu terjatev niti ni dolžan opredeliti do tega, ali bo terjatev obravnaval kot prednostno ali ne, saj to po 61. členu ZFPPIPP ni del osnovnega seznama preizkušenih terjatev.

Z osebnim stečajem je upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oziroma prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije, saj dolg obstaja že od prej.

Pogodbeni stranki sta pred začetkom stečajnega postopka izvršili zavezovalni in razpolagalni pravni posel v zvezi z obravnavanimi nepremičninami in je imela tožeča stranka izpolnjene vse pogoje za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiški knjigi (drugi odstavek 37. člena ZZK-1 in 49. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad prodajalcem C.d.d. 23. 10. 2012 tako ne bi bil ovira za vpis lastninske pravice na tožečo stranko (1. alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1), zaradi izvršenega razpolagalnega pravnega posla pred začetkom stečajnega postopka, saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja, torej na tožečo stranko. Ker pa tožeča stranka izločitvene pravice v stečajnem postopku ni pravočasno priglasila, stečajni upravitelj pa je prodal premoženje, ki bi bilo predmet izločitvene pravice, je tožeča stranka skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izgubila izločitveno pravico. Pridobila pa je pravico do denarnega nadomestila v višini kupnine zmanjšane za stroške prodaje.

Načelo čim večjega poplačila upnikov ne pomeni, da so nad vsako pravno osebo, ki je v stečaju, avtomatično podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse (ali odloga plačila oziroma obročnega plačila). Ključnega pomena za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo za pravno osebo v stečaju pa je, da pravna oseba v stečaju tega plačila glede na razpoložljivo stečajno maso ne zmore (niti ga ne bo zmogla kasneje po unovčenju stečajne mase), oziroma ga zmore, vendar pa bi to plačilo praktično onemogočilo izvedbo stečajnega postopka v smeri unovčevanja stečajne mase zaradi poplačila upnikov stečajnega postopka.

Ali je terjatev navadna ali prednostna, je stvar odločanja v stečajnem postopku, in to v času, ko se odloča o razdelitvi (navadne) stečajne mase. Zato je stečajno sodišče tisto, ki mora (v primeru ugovorov) odločiti o tem, katere terjatve so prednostne ter zakaj so prednostne in ali se sporna terjatev plača v okviru prednostne razdelitve ali bo prišla na vrsto šele v okviru splošne razdelitve. Tega ne more črpati iz sodbe, s katero je bilo odločeno o obstoju te terjatve, ker se pravdno sodišče s tem ne ukvarja.

V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvi odstavek 14. člena ZPDRES še vedno velja in ga je torej potrebno uporabiti v tej zadevi. Javni interes za ekološko sanacijo je bil očitno že ob sprejetju ZPDRES tako močan, da je terjatvi tožeče stranke v primeru stečaja podelil posebno ugoden položaj prav z določbo iz 1. stavka prvega odstavka 14. člena ZPDRES. Pravnega položaja, ki je povezan s terjatvami tožeče stranke, pa ZFPPIPP ne ureja posebej. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče presodilo, da 1. stavek prvega odstavka 14. člena ZPDRES še vedno velja, in da ima terjatev tožeče stranke položaj prednostne terjatve.

Če upnik uveljavlja terjatev kot prednostno, mora prijava terjatev vsebovati tudi zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Tako postavljen zahtevek pa se ne preizkuša v postopku preizkusa terjatev, ker so predmet preizkusa le terjatve ter ločitvene in izločitve pravice. Ali ima določena terjatev pravno naravo prednostne terjatve, je le materialnopravno vprašanje, ki ga sodišče presoja v stečajnem, in ne v drugem postopku.

Eden izmed razlogov za ugovor zoper odpust obveznosti je tudi neodplačno razpolaganje, odpoved dediščini po 256. členu OZ pa je prav to.

Subrogacija na podlagi določil ZJSRS nima nobenega vpliva na vrstni red plačil, ki je določen v ZFPPIPP.