376. člen ZFPPIPP

Sodna praksa je že zavzela stališče, da mora sklep o končanju postopka osebnega stečaja tudi v postopkih, ki so se pričeli pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H v delu, s katerim sodišče naloži stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev, določiti tudi obresti, ki tečejo po začetku stečajnega postopka. Po prvem odstavku 256. člena ZFPPIPP se obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti, po kateri so se obrestovale terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, z začetkom stečajnega postopka spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.

Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik nasprotuje končanju postopka osebnega stečaja, ker želi doseči odpust obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sklepa sta posledica pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti in dejstva, da so bila vsa dejanja v postopku opravljena in unovčeno ter razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upravitelj 28. 5. 2025 sodišču predložil končno poročilo, ki vsebuje vse sestavine, predvidene v drugem odstavku 375. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno postopalo pravilno, v skladu z določbo 376. člena ZFPPIPP, ko je odločilo, da se stečajni postopek konča in upravitelja razreši.

Posebna značilnost postopka osebnega stečaja je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Zaradi tega uporaba nekaterih pravnih pravil, ki se uporabljajo v stečajnem postopku nad pravno osebno, ni primerna in je njihova uporaba izključena po drugem odstavku 383. člena ZFPPIPP. Tako se v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo določila o prenosu premoženja na druge osebe, ko upniki ne podajo soglasja za prevzem premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti ali je to povezano z nesorazmernimi stroški (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). V postopku osebnega stečaja torej premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti noben od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku, saj ta po končanem stečajnem postopku ne preneha obstajati.

Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če je med drugim v njem naveden tudi vrsta in obseg obveznosti. Obveznost po izvršilnem naslovu mora biti jasno določena. Izvršilno sodišče je namreč na izvršilni naslov vezano in ga mora izvršiti tako kot se glasi in v obsegu, kot se glasi. V konkretnem primeru pa iz izreka sklepa o končanju stečajnega postopka ne izhaja naložitev obveznosti dolžnika, zato sklep o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 ni primeren naslov. Pravnomočen postane izrek sklepa in ne obrazložitev. V izreku sklepa mora biti vsebovana dolžnikova obveznost do upnika, da je izvršilni naslov primeren. Obrazložitev sodne odločbe sodišče pojasni svojo odločitev in tako stranke seznani z razlogi za odločitev, s ciljem zagotavljanja pravice do izjave oziroma do pravnega sredstva.

Ker je bilo unovčeno in upnikom razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika so izpolnjeni pogoji za končanje stečajnega postopka.

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Stečajni dolžnik, proti kateremu je v teku postopek osebnega stečaja, glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne niti procesne sposobnosti.

Tudi sklep o končanju postopka osebnega stečaja, ki se je pričel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H mora določiti obrestovanje terjatev po začetku stečaja, skladno z 256. členom ZFPPIPP. Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je namreč izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev. Z novelo ZFPPIPP-H spremenjena določba 396. člena ZFPPIPP je to izrecno določila, vendar gre pri tem po oceni pritožbenega sodišča za redakcijsko spremembo, zaradi jasnosti. Za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H, pa je potrebno določbo 396. člena ZFPPIPP razlagati v povezavi z 256. členom ZFPPIPP in stečajnemu dolžniku naložiti tudi plačilo predpisanih obresti od neplačanih priznanih terjatev.

Pritožnik se osredotoča izključno na razloge, ki se nanašajo na odpust njegovih obveznosti. Sklep o tem je že pravnomočen.

Pritožnik (stečajni dolžnik) v pritožbi sicer predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, vendar ne navaja nobenih pritožbenih razlogov zoper navedeni sklep, temveč se sodišču le opravičuje za ravnanje in neodgovornost, ki jo je izkazal, ko ni poročal upravitelju. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da so bili vsi v pritožbi navedeni razlogi obravnavani v zvezi z izdajo sklepa o ugovoru upravitelja zoper odpust obveznosti, ki se je končal z izdajo sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, ki je postal pravnomočen z odločitvijo višjega sodišča Cst 102/2023 z dne 12.4.2023. Niti iz dolžnikovih pritožbenih trditev niti iz listin v spisu ne izhaja, da bi dolžnik vložil nov predlog za odpust obveznosti.

Glede na to, da je priznana upničina terjatev večja od vseh v pritožbi določno opredeljenih spornih terjatev stečajne dolžnice do upnice, nadaljnje uveljavljanje slednjih terjatev ne bi prispevalo k povečanju stečajne mase.

Odpust obveznosti učinkuje le za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, na vse druge terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, pa odpust obveznosti ne vpliva in dolžniku niso odpuščene. Prav tako ostanejo vpisane tudi hipoteke na premoženju, ki v postopku stečaja ni bilo prodano.

Sklep o končanju postopka osebnega stečaja je skupaj s seznamom neplačanih in priznanih terjatev izvršilni naslov, zato morajo biti terjatve v seznamu natančno ugotovljene. Za sestavo seznama neplačanih priznanih terjatev je relevantno stanje terjatev na dan sestave seznama.

Kupec ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji. Ker dolžnik ne more biti kupec, na javni dražbi tako ne more sodelovati kot predkupni upravičenec. Povsem pravilno mu sodišče prve stopnje tako ni vročilo odredbe o prodaji kot "predkupnemu upravičencu", saj to niti ni. Ker je z začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, je od odgovora na vprašanje ali je predmet postopka premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja opravlja samostojno.

Posodabljanje končnega seznama preizkušenih terjatev je namenjeno ažuriranju stanja terjatev ob izdelavi načrta razdelitve stečajne mase. Končnega seznama preizkušenih terjatev ni potrebno posodabljati takrat, ko ni razdelitve stečajne mase.

Tudi če bi višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, dolžnica s pritožbo ne bi dosegla česarkoli, kar bi spremenilo dejstvo, da so bile nepremičnine izročene predkupni upravičenki. Iz navedenega sledi, da dolžnica nima pravne koristi in s tem pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega pravnega položaja z njo ne more izboljšati oziroma spremeniti.

Kot izhaja iz 3. odstavka 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja ni izvršilni naslov za izterjavo prav vseh prijavljenih in neplačanih terjatev v postopku osebnega stečaja, temveč zgolj za izterjavo tistih prijavljenih in neplačanih terjatev upnika iz seznama neplačanih terjatev, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane. Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj zgolj na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka v povezavi s Seznamom neplačanih terjatev, še ni mogoče ugotoviti oziroma zaključiti, da je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je vsebovana v točki 27 tega seznama, v stečajnem postopku tudi priznana. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilnega dejstva, ali je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je bila, kar pritožbeno ni sporno, v stečajnem postopku sicer prijavljena in je neplačana, tudi priznana, sploh ni ugotavljalo oziroma pri ugotavljanju tega dejstva ni upoštevalo vseh v stečajnem postopku uradno objavljenih podatkov in procesnih dejanj stečajnega sodišča, je vsa

Sklep o končanju postopka osebnega stečaja je skupaj s seznamom neplačanih in priznanih terjatev izvršilni naslov, zato morajo biti terjatve v seznamu še posebej natančno ugotovljene.

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V pri