311. člen ZFPPIPP

Prijava izločitvene pravice je ovira za prodajo premoženja, dokler zahtevek izločitvenega upnika iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP ni pravnomočno zavrnjen ali če izločitveni upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne ravna v skladu s prvim odstavkom 310. oziroma drugim odstavkom 311. člena ZFPPIPP do izteka tega roka (tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP).

V skladu z drugim odstavkom 137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 102-2972/2023 – ZFPPIPP-H) se spremenjeni 330. člen uporablja tudi v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona. Njegova uporaba za postopek osebnega stečaja ni izvzeta. Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Odločitev Ustavnega sodišča, da se prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe lahko začne po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, pomeni tudi ustavno skladno razlago tretjega odstavka 330. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, kot sta veljala za postopek osebnega stečaja pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H.

Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Pasivnemu izločitvenemu upniku, ki ne vloži tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ni mogoče nuditi varstva njegove izločitvene pravice v nedogled. Položaja izločitvenih upnikov v stečajnem postopku nad pravno osebo in v postopku osebnega stečaja sta z odločbo Ustavnega sodišča postala povsem primerljiva. Ustavno sodišče je presodilo, da izločitvena pravica kot posledica opustitve vložitve tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ni mogla prenehati v nobenem primeru. Ker pa je Ustavno sodišče določilo, da se odločba izvrši tako, da se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, je po presoji pritožbenega sodišča takšna tudi ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 330. člena v z

Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.

Postopek osebnega stečaja se je po smrti dolžnika nadaljeval kot postopek stečaja zapuščine, v katerem mora sodišče, glede na okoliščine konkretnega primera, najprej določiti delež dolžnika na skupnem premoženju.

Neutemeljeno pritožba zahteva podajo soglasja s strani same fizične osebe kot lastnika preostalega solastniškega deleža. Nad njim je v teku postopek osebnega stečaja, v katerem ta s svojim premoženjem ne more sam razpolagati, v njegovem imenu namreč nastopa stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik. Stečajna upraviteljica je bila tako tista, ki je bila upravičena stečajnemu sodišču predlagati skupno prodajo v okviru tega izvršilnega sodišča, čemur je le to s sklepom z dne 11. 12. 2019 tudi sledilo in podalo soglasje.

Pritožnik pravilno navaja, da sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2018 ni odločilo o upnikovi izločitveni pravici, temelječi na določbi tretjega odstavka 22. člena ZFPPIPP, temveč le o tem, da je ta prerekana in koga se napoti na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice. Z izpodbijanim sklepom pa je ugotovilo, da sta prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 in 10. 10. 2017 vsebinsko enaki ter da je bilo o prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 že odločeno, vendar v tem smislu (ko je navedlo, da gre za res iudicato), da je bila ta že preizkušena ter da zato ponovno odločanje oziroma njeno preizkušanje ni možno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Upnik je namreč prijavo izločitvene pravice z dne 10. 10. 2017 temeljil na povsem isti dejanski in pravni podlagi kot prijavo z dne 12. 11. 2018.

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga upnik poda pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, torej preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, je preuranjen. Preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen. Prav tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega. Sodišče mora namreč odločiti o vsakem predlogu. Njegova usoda je zato odvisna od postopanja sodišča. Če sodišče tak predlog obravnava, preden preneha zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, ga bo kot preuranjenega zavrnilo (po presoji revizijskega sodišča določba drugega odstavka 207. člena ZPP, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, ne velja za odločitev o predlogu stranke, ki se nanaša ravno na vprašanje nadaljevanja prekinjenega postopka). Če pa takega predloga pred tem ne obravnava, mora o njem odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka. Če se izkaže, da je upnikov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova terjatev v stečajnem postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje postopek ta

Iz določbe 8. člena SPZ izhaja, da vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Premičnine so del nepremičnine, če so z njo trajno spojene ali so nujne na njeno funkcionalno delovanje. V konkretnem primeru gre zgolj za premičnine, ki so namenjene bivanju v nepremičnini in niso trajno spojene z njo. Njihova funkcionalnost v povezavi z uporabo nepremičnine prav tako ni podana, saj je nepremičnina uporabna tudi, če se našteti predmeti (spalno pohištvo, posteljnina, stenske ure in tako dalje) odstranijo v primeru potrditve izločitvene pravice.

Razlog za prekinitev postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Pred tem se postopek ne more nadaljevati, saj se ne ve, katere terjatve bodo priznane in katere bodo prerekane. Predlog za nadaljevanje postopka, ki je podan pred tem, ne more biti utemeljen, ker še niso nastopili pogoji, da se sploh lahko nadaljuje.

S prodajo predmetov, na katerih je prijavljena izločitvena pravica, bo dovoljeno začeti šele, če bodo izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP, to je, če bo izločitvena pravica prenehala zaradi neaktivnosti upnika ali če bo sodišče pravnomočno zavrnilo upnikov tožbeni zahtevek za uveljavitev izločitvene pravice oziroma bo ugodeno zahtevku na ugotovitev, da izločitvena pravica ne obstaja.

Upnica, ki je prijavila izločitveno pravico, v predvidenem roku ni vložila tožbe zaradi uveljavitve prerekane izločitvene pravice v pravdi, kot ji to nalaga 310. člen ZFPPIPP. Glede na navedeno ni več ovir za prodajo predmetne nepremičnine. ZFPPIPP je pravila o osebni vročitvi pisanj strankam v večini primerov nadomestil s pravili o javnem objavljanju na spletnem portalu zaradi prilagoditve posebnim značilnostim postopka zaradi insolventnosti, v katerem običajno nastopa večje število upnikov in ne le ena (oziroma manjše število oseb) na strani tožeče in tožene stranke. Zato se šteje, da je bila upnica z dnem objave na spletnem portalu seznanjena z zgoraj navedenimi sodnimi pisanji, pričakovanja glede osebne vročitve sklepa o preizkusu terjatev pa niso utemeljena.

Uporaba 157. člena ZPP je glede na okoliščine konkretnega primera zmotna. Tožena stranka je izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka podala, predno je prejela vlogo tožeče stranke z razširitvijo tožbenega zahtevka še z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Uporabiti je potrebno splošna pravila iz 154. člena ZPP.

Ker premoženje družbe ni prešlo na aktivne družbenike, temveč se je nad premoženjem začel stečajni postopek, pravila o odgovornosti aktivnih družbenikov ne pridejo v pošev. Tožeča stranka je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico (lastninsko pravico na nepremičnini, vpisani v korist stečajnega dolžnika), ki je bila prerekana, zato mora sodišče v predmetnem pravdnem postopku, ki se je začel že pred uvedbo stečajnega postopka, o takšnem zahtevku meritorno odločiti.