VSL sklep Cst 627/2015, Cst 628/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (proc. dej. 45 (21), Cst 627 (Cst 628)) ustavilo postopek prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom N. d. o. o. (točka 1. izreka) ter odločilo da upravitelj A. A. nadaljuje z delom kot stečajni upravitelj (točka 2. izreka), ki opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki A. A. – odvetnik (točka 3. izreka).

2Dolžnik s pritožbo (proc. dej. 49 (22), Cst 627 (Cst 628)) sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ga odpravi in zavrne predlog za uvedbo stečajnega postopka, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje, upnika pa obveže na povračilo dolžnikovih pravdnih stroškov v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Na pritožbo je odgovoril predlagatelj stečajnega postopka (upnik F. d. d.).

4Pritožba ni utemeljena.

5Dolžnik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo številne kršitve, kot sledi:

- spregledalo je, da postopek prisilne poravnave nad dolžnikom (opr. št. St 3114/2015) še ni končan, saj sta bila po izdaji izpodbijanega sklepa v tem postopku dolžniku vročena še dva sklepa dne 18. 10. 2015,

- da je izdalo izpodbijani sklep še predno so bile dolžniku vročene pripravljalne vloge upnika – predlagatelja stečajnega postopka (proc. dej. št. 36 in 38 v spisu St 1297/2015), katerih vsebino je upoštevalo pri svoji odločitvi, dolžnik pa ni imel možnosti, da bi se z njimi ustrezno seznanil in nanje odgovoril,

- da dolžnikovega umika predloga za pričetek postopka prisilne poravnave z dne 14. 7. 2015 ni vročalo v izjavo upniku v skladu z določili ZFPPIPP,

- da postopek prisilne poravnave dejansko ni bil nikoli uveden, zato sodišče postopka ni moglo ustaviti,

- da je zoper sklep o prekinitvi predhodnega stečajnega postopka z dne 16. 6. 2015 dolžnik vložil pritožbo, o kateri še ni pravnomočno odločeno, zato je sklep o prekinitvi predhodnega postopka še vedno v veljavi in bi moralo sodišče prve stopnje pred razpisom naroka sprejeti sklep o nadaljevanju postopka,

- da so bila pooblaščencu dolžnika vabila na narok dne 19. 8. 2015 zanj in za zakonita zastopnika dolžnika vročena le dva dni pred narokom, čeprav bi moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru pustiti pooblaščencu in strankam vsaj 8 dni za pripravo na narok in zakonita zastopnika vabiti osebno,

- zavrnilo je dokazne predloge za zaslišanje strank in postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil vrednost premoženja družbe T. d. o. o. in svoje odločitve o tem ni obrazložilo,

- zaradi opustitve izvedbe dokaza z izvedencem in z zaslišanjem zakonitih zastopnikov dolžnika je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovitev dejstva kolikšno premoženje je upnik pridobil z unovčitvijo zavarovanja oziroma prodajo poslovnega deleža družbe T. d. o. o., bistveno za odločitev v obravnavani zadevi,

- sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo ustavno pravico dolžnika do izjave, ker se ni opredelilo do navedb dolžnika in ni odločalo o pravno odločilnih dejstvih:

- da je upnik terjatev, na kateri temelji predlog za stečaj, dobil v celoti plačano, saj je na javni dražbi dne 16. 3. 2015 prodal 89,09% delež dolžnika v družbi T. d. o. o., za izklicno ceno 3.216.600,00 EUR, družbi P. d. o. o., ki je v 100% lasti upnika. Ker se šteje, da premoženje upnika obsega tudi premoženje povezanih oseb, je s prevzemom poslovnega deleža T. d. o. o., ki je vreden najmanj 45.000.000,00 EUR, upnik na ta način dobil svojo terjatev do dolžnika v celoti plačano,

- da je pogodba o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 z dne 17. 5. 2010 nična, ker je bil kredit najet namensko za izgradnjo optičnega omrežja v Republiki Srbiji, katerega investitor je bila družba T. d. o. o. Dolžnik je sredstva kredita posodil družbi T. d. o. o., ki je bila končni prejemnik financiranja. Ker navedena družba ni večinski lastnik dolžnika, pa ni moglo priti do evidentiranja kreditnega posla pri Narodni banki Srbije, kar predstavlja kršitev srbske zakonodaje, zato je kreditna pogodba nična,

- kreditne pogodbe so nične tudi zato, ker gre za navidezne pravne posle. Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 v resnici prikriva posojilno pogodbo med upnikom, kot posojilodajalcem in družbo N. N., d. o. o., kot posojilojemalcem. To izhaja iz 1. člena sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 7036/10, kjer je navedeno, da banka s kreditno pogodbo zagotavlja kreditojemalcu finančna sredstva izključno za namen dokončanja opisane investicije na način, da bo kreditojemalec sočasno s to kreditno pogodbo sklenil z družbo B. d. o. o. posojilno pogodbo, na podlagi katere bo posojilojemalec prejemal finančna sredstva tako, kot jih bo kreditojemalec črpal po tej pogodbi, B. d. o. o. pa bo na dan sklenitve te kreditne pogodbe in navedene posojilne pogodbe, sklenila še pogodbo z N. I. d. o. o., ki bo na njeni podlagi kot investitor končni prejemnik finančnih sredstev,

- ker iz bilančnih podatkov dolžnika izhaja, da je predmetna družba v letu 2010 ustvarila zgolj 22.755,00 EUR čistega dobička, bi se upnik ob zadostni skrbnosti moral zavedati, da kredit za dolžnika predstavlja škodljiv pravni posel, zlasti ob dejstvu, da je od dolžnika terjal, da sam posodi ta sredstva družbi N. I. d. o. o. Če bi upnik ravnal v skladu s standardom dobrega strokovnjaka bančno finančne stroke, kredita ne bi smel odobriti. Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 je zato sklenjena v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, načelom prepovedi povzročanja škode in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter s pravili poslovno finančne stroke, zato je nična,

- dolžnik sploh ni insolventen, saj ima do upnika terjatev v višini 45.000,00 EUR. Dolžnik je 9. 2. 2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 392/2015 vložil tožbo zoper upnika, ker je nezakonito in brez pravega razloga odstopil od pogajanj za prodajo mreže hitrih internetnih povezav, zaradi česar je dolžniku nastala premoženjska škoda v navedenem znesku.

6V obravnavanem primeru je upnik dne 5. 3. 2015 predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (proc. dej. št. 1, St 1297/2015). Dolžnik je upnikovemu predlogu ugovarjal in navajal, da ni insolventen, potem pa se je tekom predhodnega stečajnega postopka premislil in predlagal začetek postopka prisilne poravnave. S tem je dolžnik priznal, da je insolventen. Da bi se izognil insolvenčnemu postopku, bi moral dolžnik hkrati z umikom predloga za prisilno poravnavo dokazati, da ni več insolventen, kar določa tretji odstavek 149. člena ZFPPIPP. Naloga sodišča prve stopnje je bila, da ugotovi ali je to dolžniku uspelo.

7Insolventnost je mogoče odpraviti na več načinov. Najbolj učinkovit način za odpravo insolventnosti je finančno (in korporacijsko) prestrukturiranje dolžnika na podlagi svežih denarnih prilivov, običajni so še ukrepi z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. V obravnavanem primeru je dolžnik v izjavi o umiku predloga za prisilno poravnavo z dne 14. 7. 2015 navajal, da je zunaj postopka prisilne poravnave odpravil vzroke za insolventnost tako, da je „vzpostavil terjatev“ zoper predlagatelja stečajnega postopka, ker je vložil tožbo v pravdnem postopku VII Pg 4663/2014 v višini 45.000.000,00 EUR. Navajal je še, da upnik nima več terjatve do dolžnika, ker je unovčil zavarovanje in iz tega prejel poplačilo kredita v celoti. V dokaz odprave vzrokov insolventnosti je dolžnik predlagal zaslišanje njegovih zakonitih zastopnikov in vpogled v sodni spis opr. št. VII Pg 4663/2014 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

8Utemeljevanje odprave vzrokov insolventnosti na podlagi vzpostavitve terjatve s tožbo, ki je bila vložena 9. 2. 2015 (predlog za prisilno poravnavo pa 16.6.2015) in nekonkretiziranega zatrjevanja, da je upnik unovčil zavarovanje in iz tega prejel poplačilo kredita v celoti, že na prvi pogled niti s stopnjo verjetnosti ne kaže na sklep, da bi dolžnik odpravil insolventnost. Vzpostavitev terjatve do upnika na osnovi vložitve odškodninske tožbe (še pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo) nima lastnosti ukrepa finančnega prestrukturiranja. Dokazna predloga za vpogled v spis in zaslišanje zakonitih zastopnikov dolžnika pa sta povsem nekonkretizirana. Da je bila tožba vložena, je razvidno že iz priloženega izvoda tožbe, kaj naj bi v zvezi z odpravo vzrokov insolventnosti povedala zakonita zastopnika dolžnika, pa dolžnik v izjavi ni navedel.

9Za presojo dolžnikove insolventnosti je odločilno dolžnikovo stanje ob podaji izjave o umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave. V skladu z določili 1. točke četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 239. člena ZFPPIPP sodišče na naroku za začetek stečajnega postopka izvede dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in odloči o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na podlagi izida dokaznega postopka. O svojem stanju na dan vložitve izjave o umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave pa dolžnik v izjavi ni povedal ničesar.

10Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru izvedlo narok in predpisan dokazni postopek ter svojo odločitev obširno obrazložilo.

11Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik (nepopoln) predlog za začetek prisilne poravnave v zvezi s predlaganim stečajnim postopkom vložil kar trikrat in sicer dne 13. 5. 2015, 3. 6. 2015 in nazadnje 16. 6. 2015, vse tri predloge pa je še pred dopolnitvijo umaknil. Po prejemu tretjega predloga za prisilno poravnavo je sodišče prve stopnje prekinilo odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave nad dolžnikom v postopku opr. št. St 3114/2015. Nato je dolžnik predlog za začetek postopka prisilne poravnave umaknil, sodišče prve stopnje pa je o ustavitvi postopka odločilo z izpodbijanim sklepom. Ugotovilo je, da je podana upnikova procesna legitimacija za vložitev predloga, ker ima upnik več terjatev do dolžnika, na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 in pogodb o kratkoročnih kreditih, v skupni višini več kot 25.000.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je dolžnik insolventen, ker več kot dva meseca zamuja s plačilom navedenih obveznosti, ima blokiran transakcijski račun, njegova sredstva pa ne zadoščajo za poplačilo obveznosti. Ocenilo je, da dolžnik svojimi nesubtanciranimi navedbami in dokaznimi predlogi ni dokazal, da bi odpravil insolventnost in tudi ne, da upnikova terjatev več ne obstoji. Kot sklepno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik z vlaganjem množice različnih procesnih predlogov in pritožb zgolj zavlačeval postopek, brez resnega namena, da bi odpravil insolventnost.

12Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb dolžnika v zvezi s poplačilom upnikove terjatve na podlagi prodaje lastniškega deleža v družbi T. d. o. o., ničnostjo in navideznostjo kreditne pogodbe in posojilnih pogodb sklenjenih z družbama B. d. o. o. in N. I. d. o. o. ter odpravo insolventnosti dolžnika v zvezi z vzpostavitvijo terjatve do upnika v znesku 45.000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je do dolžnikovih navedb izčrpno opredelilo in zavzelo pravilna materialno pravna stališča (stran 10 – 15 obrazložitve izpodbijnega sklepa). Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje o navedenih dejstvih v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Upoštevaje, da je trditveno in dokazno breme glede odprave vzrokov insolventnosti v obravnavanem postopku na dolžniku, je glede na nekonkretizirane trditve dolžnika o odpravi vzrokov insolventnosti v izjavi o umiku predloga za prisilno poravnavo, sodišče prve stopnje svojo odločitev več kot ustrezno utemeljilo in temu ni več kaj dodati.

13Prav tako so neutemeljeni vsi dolžnikovi pritožbeni očitki glede kršitev pravil postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da postopek prisilne poravnave nad dolžnikom še ni končan, ker je sodišče dolžniku po izdaji izpodbijanega sklepa vročilo še dva sklepa. Navedena sklepa (proc. dej. št. 17 in št. 18) se nanašata na plačilo sodne takse in ne na odločitev o glavni stvari, zato na tek glavnega postopka nimata nobenega vpliva.

15Postopek prisilne poravnave je bil uveden z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave dne 16. 6. 2015 (proc. dej. št. 1), zato ga je bilo treba tudi ustaviti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, saj dveh insolvenčnih postopkov nad dolžnikom ni dopustno voditi.

16Odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka z dne 16. 6. 2015 (proc. dej. 24) je postala dokončna. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 498/2015 z dne 26. avgusta 2015 zavrnilo pritožbo dolžnika proti sklepu s katerim je sodišče prve stopnje štelo pritožbo dolžnika zoper sklep o prekinitvi postopka za umaknjeno, ker dolžnik ni plačal takse za pritožbo (proc. dej. 44, St 1297/2015).

17Sodišče prve stopnje je sklep o nadaljevanju postopka sprejelo na naroku dne 19. 8. 2015 in svojo odločitev v z zvezi z nadaljevanjem postopka obrazložilo v izpodbijanem sklepu (tretji odstavek stran 7 obrazložitve). Dolžnikova izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo ima konstitutivni učinek. Skladno z določili 1. točke četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu izjave o umiku predloga za prisilno poravnavo predlagatelju stečajnega postopka vročiti izjavo in v enem mesecu od prejema izjave razpisati narok za začetek stečajnega postopka. ZFPPIPP v zvezi z izdajo sklepa o nadaljevanju postopka nima posebnih določil. Sodišče prve stopnje je sklep o nadaljevanju postopka sprejelo na naroku, še preden je nadaljevalo z odločanjem o predlogu za začetek stečaja in ga obrazložilo, dolžnik pa ga je imel možnost izpodbijati hkrati z odločitvijo o glavni stvari, s tem je bilo dolžnikovo procesno varstvo zagotovljeno.

18Tudi pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave zaradi nepravilnega vabljenja pooblaščenca in zakonitih zastopnikov ter nevročitve pripravljalnih vlog upnika št. 34 in 36 so neutemeljene. Pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, se v insolvenčnih postopkih uporabljajo smiselno. Ker je imel dolžnik v postopku pooblaščenca, je sodišče zakonita zastopnika na narok pravilno vabilo po pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Glede na specialno določeno obveznost sodišča, da narok za začetek stečajnega postopka razpiše v roku enega meseca od prejema izjave o umiku predloga za prisilno poravnavo, so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi splošnih procesnih pravil zagotovitve daljšega časa za pripravo na narok. Pritožba je v tem delu neutemeljena tudi zato, ker gre v tem primeru za relativno procesno kršitev, dolžnik pa v pritožbi ni navedel konkretnih očitkov, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da so bile dolžnikove procesne pravice kršene, ker mu nista bili pravočasno vročeni upnikovi pripravljalni vlogi. Glede na nekonkretizirane pritožbene trditve, dolžnik ni izkazal zatrjevane kršitve pravice do izjave.

19Pritožbene navedbe, da sodišče dolžnikove izjave o umiku predloga za prisilno poravnavo ni vročalo upniku so neresnične, saj je upnik 4. 8. 2015 na vlogo odgovoril (proc. dej. št. 36 (12), Cst 627 (Cst 628)).

20Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je dolžnikove nekonkretizirane dokazne predloge za zaslišanje in postavitev izvedenca zavrnilo, svojo odločitev o tem je tudi izčrpno obrazložilo (stran 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugotavljanje vrednosti premoženja družbe T. d. o. o. za odločitev o predlogu ni pomembno, ker je bilo to premoženje že prodano na dražbi tretjemu in ne spada v premoženje dolžnika, prav tako pa kapitalska povezava med kupcem in upnikom ne pomeni, da je navedeno premoženje v lasti upnika. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno obrazložilo, zakaj je štelo, da zakonita zastopnika dolžnika neudeležbe na naroku dne 19. 8. 2015 nista opravičila. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi v tem delu je zato odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

21Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo, saj za odločitev niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

23Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.