VSL Sodba I Cp 809/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, drugi toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 535,5 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta mu prvi toženec in druga toženka dolžna nerazdelno plačati odškodnino v višini 39.913,85 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožnik dolžan prvemu tožencu in drugi toženki povrniti njune pravdne stroške (II. točka izreka).

2Tožnik sodbo izpodbija iz vseh dopustnih razlogov skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustava RS) in Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) v bistvenem iz naslednjih razlogov. (1) Navaja, da mu noben sklep stečajnega sodišča ni bil vročen osebno in so mu bile s tem kršene ustavne in konvencijske pravice. Objava pisanj in sklepov na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) ni bila ustrezna in zadostna ter na ta način tožnik ni mogel ščititi svojih pravic, torej ni mogel uporabiti pravnih sredstev zoper sklepe v stečajnem postopku, kar mu sodišče prve stopnje neutemeljeno očita. (2) Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo cenitvenega poročila A. A., ki ga je tožnik predložil za potrebe tega pravdnega postopka, in je nepravilno zaključilo, da cenitvenih poročil družbe B. d. o. o. in A. A. ni mogoče primerjati zaradi različnih metodologij. Ker neutemeljeno ni upoštevalo bistvenega tožnikovega dokaza, je kršilo materialno pravo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil postopka. (3) Nepravilno in zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje glede komuniciranja tožnika s stečajnim upraviteljem. Ni res, da je bil tožnik stečajnemu upravitelju, najprej C. C. in potem prvemu tožencu, nedosegljiv. Ravno nasprotno, sam ni imel dostopa do prvega toženca. V postopku je dokazal, da je prvemu tožencu pisal, slednji pa se na njegov poziv ni odzval, zato je v tem delu sodba tudi v nasprotju z listinami v spisu. (4) Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pričanja tožnikove sestre D. D., saj je imela interes izpovedovati v njegovo škodo, glede na to, da je med njima potekal spor o obstoju oporoke. (5) Tožnik v pritožbi trdi, da je v celoti dokazal višino vtoževanega zahtevka, saj je stečajni upravitelj prejel njegova sredstva v višini 59.586,66 EUR, po zaključku stečajnega postopka pa mu je nakazal 27.400 EUR. Razlika znaša 32.186,66 EUR, pri čemer je tožnikov začetni dolg znašal 2.800 EUR in končni cca 11.000 EUR. S tem je dokazana višina glede stroškov stečajnega postopka. Vtoževano škodo glede prenizko prodanega stanovanja, ki ga je podedoval po materi, pa je dokazal s predložitvijo cenitvenega poročila A. A. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene sodbe.

3Prvi toženec odgovora na pritožbo ni podal. Druga toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bil po tožnikovem predlogu nad njim sprožen postopek osebnega stečaja pred Okrožnim sodiščem v Kranju St 000/2012, v katerem je bil najprej za stečajnega upravitelja imenovan C. C. (A4), v letu 2014 pa je bil prvotni stečajni upravitelj razrešen ter za novega imenovan prvi toženec (A6). Ni sporno, da je bil tožnikov predlog za odpust obveznosti v tem stečajnem postopku v letu 2013 zavrnjen (B147), sklep o končanju osebnega stečaja nad tožnikom pa je bil izdan 12. 7. 2018 (A24). Tudi ni sporno, da je med stečajnim postopkom tekel zapuščinski postopek po tožnikovi materi ter pravdni postopek v zvezi oporoko in stanovanjem tožnikove matere, katerega sta podedovala tožnik in njegova sestra D. D. vsak do polovice, ter ni sporno, da je bila tožnikova polovica stanovanja prodana v postopku osebnega stečaja na podlagi cenitvenega poročila družbe B. d. o. o. iz ... (B1).

6V tem postopku je tožnik vložil tožbo proti prvemu tožencu kot stečajnemu upravitelju zaradi protipravnega ravnanja v postopku osebnega stečaja in zoper drugo toženko zaradi protipravnega ravnanja sodišča, ki je ta postopek vodilo. Zatrjeval je, da je nerazumno, nesorazmerno, neresnično in nezakonito, da so stroški stečajnega postopka znašali 29.643,92 EUR, kot izhaja iz končnega poročila upravitelja s predlogom za končanje stečajnega postopka z dne 2. 7. 2018 (A23, B102). Zatrjeval je tudi, da bi stroški morali znašali 8.349,40 EUR ter je bil iz tega naslova prikrajšan za 12.513,71 EUR. Poleg tega sta prvi toženec in druga toženka polovico njegovega stanovanja in garaže prodala pod tržno ceno, kar je dokazoval s cenitvenim poročilom A. A., in mu je iz tega naslova nastala škoda v višini 18.400,14 EUR, skupaj je vtoževal 30.913,85 EUR odškodnine.

7Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek proti prvemu tožencu in drugi toženki v celoti zavrnilo. V delu zatrjevanih previsokih stroškov stečajnega postopka iz razloga, ker tožnik zoper sklepe stečajnega sodišča o stroških postopka ni vložil pravnih sredstev in je njegovo uveljavljanje te škode v tem postopku prepozno, poleg tega je ugotovilo, da je njegova terjatev ostala nedoločena in nekonkretizirana tudi po višini. V delu prodaje stanovanja je tožnikov zahtevek prav tako zavrnilo kot prepoznega, saj v stečajnem postopku zoper cenitev in ostale sklepe o prodaji ni uveljavljal pravnih sredstev. Poleg tega je ugotovilo, da iz obeh cenitvenih poročil izhajata različni metodologiji ter je bil namen cenitev drugačen. Cenitev v stečajnem postopku je bila narejena za potrebe stečajnega postopka, cenitev A. A. pa za potrebe tega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je obširno izreklo glede tožnikovih trditev o nepravilnem vročanju in v zvezi s tem o zatrjevanih kršitvah njegovih ustavnih in konvencijskih pravic ter tudi glede pravilne uporabe 122. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ugotovilo je tudi, da tožnik v postopku od leta 2013 dalje, ko je bil zavrnjen njegov predlog za odpust obveznosti, stečajnima upraviteljema in stečajnemu sodišču ni bil dosegljiv in v stečajnem postopku ni bil aktiven.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, da je dokazna ocena temeljita, jasna, prepričljiva, konsistentna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP, sodba pa je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V nadaljevanju se izreka do pritožbenih navedb.

Vročanje

9Tožnik v pritožbi na več mestih obširno izpostavlja, da mu v stečajnem postopku ni bil osebno vročen noben sklep, zato mu sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni poslužil pravnih sredstev ter so mu bile kršene ustavne in konvencijske pravice. Zatrjuje, da je neizpodbojna domneva po 122. členu ZFPPIPP neustavna. Izpostavlja pa tudi razliko med upnikom in dolžnikom ter med pravno in fizično osebo v stečajnem postopku. Pritožbeni ugovori v smeri vročanja listin, pisanj in sklepov v stečajnem postopku niso utemeljeni. Navedeno je tožniku obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje in zgolj ponavljanje trditev v pritožbi ne more spremeniti pravilne odločitve tega sodišča.

10122. člen ZFPPIPP v četrtem odstavku določa, da velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja, kar je vezano na prvi odstavek tega člena, kjer je uzakonjena objava na spletnih straneh za objave v postopkih insolventnosti.¹ V postopkih zaradi insolventnosti, torej tudi v postopku osebnega stečaja, vročanje z objavo na spletnih straneh določa zakonska norma, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za neizpodbojno domnevo. Takšno domnevo določa zakon, ki ga je sodišče dolžno upoštevati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedena določba ni neustavna ter da ne nasprotuje EKČP. Že sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na sklep VSL Cst 168/2019, tožniku obrazložilo, da je bila navedena določba obravnavana pred Ustavnim sodiščem RS.

11Ustavno sodišče je v zadevi U-386/2015, U-I-179/2015 z dne 12. 5. 2016 (14. točka) določilo četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP presojalo in ocenilo, da ni protiustavno, temveč da vročanje na podlagi tega določila temelji na ustavno dopustnem cilju. Po tem se je opredelilo tudi do dveh sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)² ter ugotovilo, da tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da objava na sodni deski in v uradnem glasilu zasleduje legitimni cilj zagotoviti hiter in učinkovit stečajni postopek. Obrazložilo je še, da je takšna ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Po vpogledu v navedeno odločbo pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je šlo tam za nekoliko drugačno situacijo, ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP neustavna, v kolikor se nanaša na družbo z omejeno odgovornostjo in kadar predlaga stečajni postopek upnik (ali več njih). Takrat bi se lahko postavilo vprašanje ustrezne seznanjenosti dolžnika s pričetkom stečajnega postopka. A navedeno v tu obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj ni sporno, da je tožnik sam predlagal postopek osebnega stečaja, torej je bil s pričetkom stečajnega postopka nedvomno seznanjen oziroma bi ob ustrezni skrbnosti, ki se zahteva od stečajnega dolžnika, moral in mogel biti. Ustavno sodišče je v zvezi s 122. členom ZFPPIPP v zadevah U-I-16/13 in Up-54/13 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, saj je ugotovilo, da ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) s sklepoma II Dor 348/2012 in II Dor 174/2021 ni dopustilo presoje navedenega določila, kar bi nedvomno dopustilo, če bi bilo pri uporabi tega določila karkoli spornega glede pravic strank v stečajnem postopku. S tem je odgovorjeno na pritožbene navedbe glede neizpodbojne domneve po 122. členu ZFPPIPP ter v zvezi s tem o kršitvah tožnikovih ustavnih in konvencijskih pravic.

12Utemeljeno tudi ni pritožbeno zatrjevanje, da bi tožniku morala biti pisanja vročena osebno, ker je fizična oseba, saj četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP ne loči med fizičnimi in pravnimi osebami, ampak zgolj opredeljuje stranko postopka. Pritožbeno sodišče tožniku dodatno pojasnjuje, kar mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bil seznanjen s pričetkom postopka osebnega stečaja nad njim, kar v tem postopku ni bilo prerekano, ter je bila njegova, ne samo pravica, ampak prvenstveno dolžnost, v tem stečajnem postopku aktivno sodelovati.

13Tožnik v pritožbi navaja, da ni imel osebnega računalnika in dostopa do interneta, zato ni mogel spremljati poteka stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče tožniku verjame, da je bil v slabem premoženjskem stanju, glede na to, da je sam predlagal postopek osebnega stečaja, vendar mu je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je imel možnost biti seznanjen s potekom stečajnega postopka tudi brez osebnega računalnika in dostopa do interneta. Tožnik je imel v začetku postopka dve odvetnici, kar pomeni, da je imel možnost komunicirati z njima. Poleg tega mu ni bil preprečen vpogled v stečajni sodni spis, samo v času uradnih ur bi se moral zglasiti na sodišču in bi bil z vsemi listinami, tudi sklepi, v sodnem spisu seznanjen. Če je bil tožnik v slabem premoženjskem stanju, je imel možnost predlagati pristojnemu sodišču odobritev brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da bi dobil pravnega zastopnika, ki bi ga seznanjal s potekom stečajnega postopka, poleg tega pa bi se lahko kadarkoli oglasil pri stečajnem upravitelju, ki bi mu potek postopka ustrezno obrazložil.

14Ob povedanem so vse obširne pritožbene navedbe glede neustreznega vročanja listin, tudi sklepov, v stečajnem postopku, neutemeljene, torej so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da tožnik ni imel možnosti vložiti pravnih sredstev. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da ker se tožnik v stečajnem postopku ni poslužil pravnih sredstev in ni vložil pritožb zoper sklepe o odobritvi stroškov postopka ter zoper sklepe o cenitvi in prodaji polovice stanovanja in garaže, ni dokazal vzročne zveze med ravnanji prvega toženca (kot stečajnega upravitelja) in druge toženke (za sodišče, ki je vodilo postopek osebnega stečaja nad tožnikom) ter zatrjevano škodo. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da se v tem postopku v pravnomočne odločitve stečajnega sodišča ni mogoče več spuščati, če tožnik predhodno ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago. Tožnikov zahtevek je bil pravilno zavrnjen že iz navedenih razlogov.

Cenitveno poročilo

15Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje cenitveno poročilo A. A. iz januarja 2020 (A25) pravilno upoštevalo kot tožnikovo trditveno podlago glede vrednosti stanovanja in garaže,³ saj ni sporno, da je bilo navedeno poročilo izdelano po tožnikovemu naročilu za potrebe tega pravdnega postopka. Pravilno je nadalje to trditveno podlago preizkusilo z dokazilom, to je s cenitvenim poročilom, ki je bilo narejeno za potrebe stečajnega postopka (B1), ki pa tožnikove trditvene podlage (cenilnega poročila A. A.) ni potrdilo. Ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje cenitvenega poročila A. A. neutemeljeno ni upoštevalo. Upoštevalo ga je, vendar s tem poročilom tožnik ni izpodbil cenitvenega poročila, ki je bilo izdelano v stečajnem postopku. Pritožbe zoper zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke v tem postopku pa ni bilo podane.

Komuniciranje

16Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve podalo celovito dokazno oceno, zakaj šteje, da je bil tožnik tisti, ki ni sodeloval s prvim tožencem, niti s stečajnim sodiščem. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki stečajnega upravitelja ni obvestil, da je razpisana zapuščinska obravnava. Prvi toženec je izpovedal, da s tožnikom nikakor ni mogel stopiti v kontakt, kar je potrdila tudi zaslišana priča D. D. Da navedeno drži, izhaja iz izpovedbe prvega toženca ob zaslišanju in iz elektronskega sporočila v prilogi B142, iz katerega izhaja, da je prvi toženec tožniku poslal poziv očitno na napačen elektronski naslov. Pri tem je tožnik na naroku sicer navedel, da s tem elektronskim naslovom ni nikoli razpolagal in da ima drugega, vendar pa navedeno kaže, da je povsem opustil obveznost o svojih podatkih in kontaktih seznaniti prvega toženca kot stečajnega upravitelja. Ni namreč bilo na prvem tožencu, da pridobiva tožnikove podatke, ampak je bilo na tožniku, da v postopku osebnega stečaja aktivno sodeluje, kar je obrazloženo že zgoraj. Zgolj dopis tožnika prvemu tožencu z dne 5. 5. 2017 (A16), torej eno leto pred zaključkom stečajnega postopka, pa tožnikovega sodelovanja v tem postopku ne izkazuje, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

Pričanje D. D.

17Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo pisni izjavi tožnikove sestre D. D. (list. št. 44), kot tudi njeni izpovedbi, ko je bila zaslišana kot priča. Glede tožnikove neodzivnosti je opravilo celovito dokazno oceno tudi z drugimi dokaznimi listinami⁴ ter svoje ugotovitve ni oprlo zgolj na pričanje tožnikove sestre. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova sestra s tožnikom v sporu glede obstoja oporoke v pravdnem postopku, medtem ko v postopku osebnega stečaja nad tožnikom po oceni pritožbenega sodišča ni imela posebnega interesa neresnično izpovedovati v njegovo škodo. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s pričanjem priče D. D. so tako neutemeljene.

Višina vtoževane terjatve

18Tudi če sodišče prve stopnje ne bi imelo razlogov za zavrnitev tožnikovega zahtevka po temelju, kar vse je obrazložilo v sodbi in je pritožbeno sodišče potrdilo zgoraj, je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek tudi iz razloga, ker ni dokazal višine vtoževane terjatve. Tožnik je v tožbi ter vseskozi tekom postopka nedoločno in pavšalno zatrjeval, da bi stroški stečajnega upravitelja lahko po tarifi oziroma predlogu znašali največ 8.349,40 EUR. Predloga predračuna stroškov z dne 25. 2. 2014, ki naj bi predvideval 5.019,10 EUR stroškov, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj je bil podan ob začetku stečajnega postopka, pri tem pa je jasno, da se šele tekom in na koncu stečajnega postopka izkaže, koliko so stroški dejansko znašali. Katere tarifne postavke bi prvi toženec in stečajno sodišče morala upoštevati, da bi stroški znašali največ 8.349,40 EUR, tožnik ni v postopku nikoli pojasnil, čeprav je bil s strani prvega toženca in druge toženke večkrat pozvan, da višino vtoževane določno opredeli. Zgolj pavšalna zatrjevanja, da je prvi toženec razpolagal z zneskom 59.586,66 EUR,⁵ da so upniške terjatve znašale največ 11.000 EUR, da je tožnik od stečajnega upravitelja prejel 27.400 EUR in da razlika znaša 32.000 EUR, pa v ničemer ne dokazujejo, kakšni stroški so v stečajnem postopku nastali in po katerih tarifnih postavkah bi lahko znašali največ 8.349,40 EUR. Kot že zgoraj večkrat pojasnjeno, tožnik v stečajnem postopku tudi zoper končno poročilo upravitelja s predlogom za končanje stečajnega postopka (A23, B102) ni podal ugovorov, niti se ni pritožil zoper posamezne sklepe stečajnega sodišča, s katerimi je priznavalo stroške. Glede prodaje stanovanja je zgoraj obrazloženo, da tožnik svojih trditev (v obliki cenitvenega poročila A. A.) v tem postopku ni uspel dokazati, v stečajnem postopku se zoper ugotovljene vrednosti ni pritožil, v postopku na prvi stopnji pa ni vztrajal pri postavitvi izvedenca gradbene stroke oziroma s pritožbo ne izpodbija zavrnitve tega dokaznega predloga, zato tudi v tem delu višine vtoževane terjatve ni dokazal.

19Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

20Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, drugi toženki pa mora povrniti pritožbene stroške v višini 535,5 EUR, kar predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 875 točk, kar znaša 525 EUR, 2 % materialni stroški pa 10,5 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Po splošno znanem dejstvu pritožbenemu sodišču in kar med pravdnima strankama ni sporno, se tovrstne objave vršijo na spletnih straneh AJPES.
² Sodba ESČP v zadevi De Geouffre de la Pradelle proti Franciji z dne 16. 12.1992, 32. točka. Sodba ESČP v zadevi Zavodnik proti Sloveniji z dne 21. 5. 2015, 76. točka.
³ Prim. 24. točko obrazložitve.
⁴ 31. točka obrazložitve.
⁵ Kar sicer ne drži, saj iz končnega poročila upravitelja (A 23, B102) izhaja, da je bilo stanje vnovčene stečajne mase 63.691,57 EUR.