267. člen ZDavP-2

Tožnik je dokazila o tem, da gre za stroške službenih poti, prvič navajal šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom ter v postopku upravnega spora, pred tem zoper odločbo o odmeri dohodnine ni vložil nobenega pravnega sredstva. Tožnik torej stroškov, ki bi se naj nanašali na stroške službenih poti na Nizozemskem, v postopku odmere dohodnine sploh ni uveljavljal, zanje pa tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato jih davčni organ kot takšne ni mogel upoštevati. Davčni organ je v skladu s svojimi dolžnostmi ustrezno raziskal dejansko stanje, dokazno breme glede znižanja davčne osnove pa je bilo na tožniku kot davčnemu zavezancu, na kar je davčni organ tožnika tudi ustrezno opozoril pred izdajo odločbe.

Stališču tožnika, da bi davčni organ, glede na to, da je glede vseh dohodkov razpolagal z ustreznimi podatki (virom dohodka, višino, njihovo naravo), ob pravilni uporabi materialnega prava, moral ob izračunu davčne osnove za odmero dohodnine upoštevati znesek prispevkov za socialno varnost, plačanih v tujini, znesek regresa, znesek davka, plačanega v tujini, ter posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, kljub temu da tožnik tega ni izrecno uveljavljal, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi.

Informativni izračun dohodnine ima pravno naravo davčne napovedi, vložen ugovor zoper informativni izračun dohodnine pa smiselno predstavlja dopolnitev same napovedi. Po skupni presoji obeh bo davčni organ izdal odločbo o dohodnini po sedmem odstavku 267. člena ZDavP-2 ter z njo zaključil postopek na prvi stopnji. V primerih vložitve ugovora zoper informativni izračun se povrnitev stroškov primarno presoja po določbi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, razen ob obstoju izjem. Pri uveljavljanju v tujini plačanega davka zakonska določba 273. člena ZDavP-2 izključuje pravno fikcijo o odpovedi pravici do pritožbe v primeru nevložitve ugovora zoper informativni izračun. Posledično se ugovor v tujini plačanega davka po vsebini v celoti izenačuje s pravnim sredstvom (pritožbo), kar pomeni tudi glede povrnitve stroškov nastalih v zvezi z njegovo vložitvijo. Ugovore po 273. členu ZDavP-2 je treba, zaradi možnosti vložitve pritožbe tudi ob nevložitvi ugovora, obravnavati kot izjemo od splošnega pravila o razdelitvi stroškov postopka iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 in jih glede povrnitve stroškov obravnavati enako kot pravna sredstva (tretji odstavek 79. člena ZDa

Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved. Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.

Sodišče meni, da v določbah 271. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje drugostopenjski organ v svoji odločbi, ni ovire, da bi v konkretnem primeru davčni organ pri odmeri dohodnine za leto 2016 upošteval vlogo tožnice z dne 9. 1. 2017, ki se nanaša na uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane. Navedena vloga je bila davčnemu organu poslana v roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-21 in vsebuje podatke, ki omogočajo tako identifikacijo tožnice kot davčne zavezanke kot tudi podatke, ki omogočajo identifikacijo (njenega) vzdrževanega družinskega člana. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ocenjuje, da vloga tožnice z dne 9. 1. 2017 ni bila vložena v smislu uveljavljanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu dohodnine za leto 2016, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in v tožbi, pač pa gre za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije dohodnine za leto 2017. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da bi, če bi glede na opisane okoliščine konkretnega primera, davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe postopal po drugem odstavku 7. člena ZDavP-22, oziroma če bi tožnici pred izdajo odločbe dal možnost, da se izjasni o u

Razlog, zaradi katerega se je sodišče odločilo za odpravo izpodbijane odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2018, je v dejstvu, da je FURS v informativnem izračunu dohodnine upoštevala tožnikovega sina kot vzdrževanega družinskega člana za prva dva meseca v letu 2018, ni pa tega upoštevala v izpodbijani odločbi. Zakaj te olajšave, ki jo je upoštevala v informativnem izračunu, ni upoštevala v izpodbijani odločbi, pa ni primerno pojasnila.

Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.

S Sporazumom se je toženka zavezala plačati morebitno razliko v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E., ki se nanašajo na obdobje tožnikove napotitve. Toženka je plačilo te razlike v dohodnini izvršila s plačilom 99.917,72 EUR, ki je predstavljalo plačilo razlike davka po odmernih odločbah FURS za leti 2015 in 2016, torej za leti, ki se nanašata na obdobje tožnikove napotitve v tujino. Tožnik v letu 2017 s strani E. ni prejel izplačil dohodkov, ki bi se nanašala na obdobje napotitve v tujino, zato razlika davka v višini 19.951,27 EUR po informativnem izračunu dohodnine za leto 2017 ne predstavlja razlike v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E. in zato tudi ne obveznosti toženke iz citiranega določila Sporazuma.

Tožena stranka je v svoji prvi odločbi, s katero je odpravila prvo odmerno odločbo z dne 24. 11. 2015, ugotovila kršitev tožničine pravice do izjave, saj se v prvem postopku tožnica ni imela možnosti opredeliti do spornega dohodka iz tujine. Če pa tožnica te možnosti ni imela, tudi ni imela možnosti uveljavljati spornih stroškov. Stališče tožene stranke, da je bila kršitev v ponovljenem postopku ustrezno odpravljena že s tem, ko je bil upoštevan ugovor v zvezi z vrsto dohodka, ni pravilno. Ob dejstvu, da se tožnica ni imela možnosti se izjaviti glede spornega dohodka pred izdajo odmerne odločbe, prav ta okoliščina predstavlja utemeljen razlog za navajanje novih dejstev in dokazov že v pritožbi, kot to določa tretji odstavek 238. člena ZDavP-2, vsekakor pa tudi v ponovljenem postopku odmere dohodnine.

V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 je določeno, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno svetovanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. ZDavP-2 torej ne govori o napaki davčnega organa, pač pa o ugodno zaključenem postopku za davčnega zavezanca. Da se je v konkretnem primeru zaradi ugovora tožnika zoper informativni izračun dohodnine zanj postopek zaključil ugodno, pa med strankama ni sporno.

Ni ovire, da bi v obravnavanem primeru davčni organ, kolikor je od tožnikovega delodajalca kot izplačevalca dohodkov delovnega razmerja in plačnika davka, poleg podatkov o dohodkih prejel tudi podatke o tem, da je tožnik že med letom uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane (in za katere družinske člane), to upošteval pri določitvi davčne osnove za dohodnino, v katero so bili vključeni navedeni dohodki.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeni davčni olajšavi uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu.

Tožena stranka je postopek obnovila, pri čemer je z izpodbijano odločbo prvo izdano odločbo odpravila, kar pomeni, da navedena odločba v trenutku izdaje nove odločbe več ni obstajala in je tako šteti, da je tožena stranka odmerno odločbo izdala 8. 3. 2017, kar pa je po tem, ko je tožnik dne 12. 1. 2017 podal samoprijavo. V sled navedenega je tako tudi pravočasno uveljavljanje stroškov za prehrano in potne stroške.

Iz obvestila o prejetih dohodkih izhaja, da ima tožnica tri vzdrževane družinske člane. Ker so to podatki, s katerimi razpolaga državni organ, bi moral ta v konkretnem primeru, če je od tožničinega delodajalca kot izplačevalca dohodkov iz delovnega razmerja in plačnika davka prejel podatke o tem, da je tožnica že med letom uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, to upoštevati pri odmeri dohodnine od navedenih dohodkov.

Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča. Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva,

Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati, kar pa lahko stori le na način in v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Ta v 271. členu ureja, kdaj najkasneje lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, pri tem pa po presoji sodišča ne izključuje možnosti predhodnega uveljavljanja te posebne olajšave.

V danem primeru ni šlo za napako direktorja delodajalca (tožnika), kot to trdi tožnik v pritožbi in tudi v tožbi, marveč je šlo za njegovo zavestno ravnanje in tako v danem primeru po presoji sodišča ne gre za napako. Za obstoj napake je bistveno, da davčni zavezanec, ko dejanje stori, meni da je pravilno. Dejstvo, da je tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake, ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2012 sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.

V konkretnem primeru ni ovire, da bi davčni organ, če je od tožnikovega delodajalca kot izplačevalca dohodkov iz delovnega razmerja in plačnika davka prejel tudi podatke o tem, da je tožnik že med letom uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane in za katere, to upošteval pri odmeri dohodnine.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ informativni izračun dohodnine za leto 2015 povsem pravilno skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 štel za dokončno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. V skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 po poteku roka za vložitev ugovora in če davčni zavezanec rezident nanj ne ugovarja, velja informativni izračun dohodnine za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru velja, da se je zavezanec odpovedal pritožbi. Davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje od izdaje odmerne odločbe, kot to določa 64. člen ZDavP-2. Tožnik je vlogo – ugovor, v kateri je napovedal dohodke iz tujine in uveljavljal stroške v zvezi z delom, vložil po tem, ko mu je bila že izdana odmerna odločba in tako tožnikove vloge – ugovora zoper informativni izračun dohodnine za leto 2015 tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za napoved na podlagi samoprijave po prvem odstavku 63. člena ZDavP-2, kot to napačno meni tožnik.