270. člen ZDavP-2

Sodišče meni, da v določbah 271. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje drugostopenjski organ v svoji odločbi, ni ovire, da bi v konkretnem primeru davčni organ pri odmeri dohodnine za leto 2016 upošteval vlogo tožnice z dne 9. 1. 2017, ki se nanaša na uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane. Navedena vloga je bila davčnemu organu poslana v roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-21 in vsebuje podatke, ki omogočajo tako identifikacijo tožnice kot davčne zavezanke kot tudi podatke, ki omogočajo identifikacijo (njenega) vzdrževanega družinskega člana. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ocenjuje, da vloga tožnice z dne 9. 1. 2017 ni bila vložena v smislu uveljavljanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu dohodnine za leto 2016, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in v tožbi, pač pa gre za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije dohodnine za leto 2017. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da bi, če bi glede na opisane okoliščine konkretnega primera, davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe postopal po drugem odstavku 7. člena ZDavP-22, oziroma če bi tožnici pred izdajo odločbe dal možnost, da se izjasni o u

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeni davčni olajšavi uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu.

Tožnik na obrazcu desno zgoraj v okvirčku ni s številko jasno označil ali gre 1. za vložitev po izteku roka ali za 2. samoprijavo ali za 3. popravljanje do izdaje odločbe. Vendar je nesporno dejstvo, da do dne 6. 7. 2015, ko je bila vložena tožnikova vloga, davčni organ ni izdal odmerne odločbe, ni začel davčnega inšpekcijskega nadzora in ni začel postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Davčni zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja.

Davčni zavezanec lahko na podlagi drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. To je možno le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo je davčni zavezanec vložil v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, torej v primeru, če informativni izračun davčnemu zavezancu ni bil vročen v predpisanem roku.

Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati, kar pa lahko stori le na način in v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Ta v 271. členu ureja, kdaj najkasneje lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, pri tem pa po presoji sodišča ne izključuje možnosti predhodnega uveljavljanja te posebne olajšave.

Tožnik do 31. julija 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2013, je pa posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljal z vlogo z dne 29. 1. 2014, to je v zakonskem roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 (t. j. za odmerno leto 2013 do 5. 2. 2014), torej je prvostopenjski davčni organ razpolagal s podatkom o tožnikovem uveljavljanju navedene olajšave, ki pa je neutemeljeno ni upošteval iz razloga, ker tožnik do 31. 7. 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine.

Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uvelja

Roki in prekluzije, ki jih določa ZDavP-2 (v 267., 270., 271. in 288. členu), niso materialnopravne določbe, ki bi urejale materialnopravna pravila odmere dohodnine (kar ureja ZDoh-2), temveč urejajo zgolj procesne možnosti in omejitve, ki se nanašajo prav na primere pravočasnega uveljavljanja davčnih obveznosti. Zato te določbe v primeru odločanja o obveznosti plačila dohodnine na podlagi vložene davčne napovedi - samoprijave - skladno s 63. členom ZDavP-2 ni mogoče uporabiti.

Roki in prekluzije, ki jih določa ZDavP-2 v 267., 270., 271. in 288. členu niso materialnopravne odločbe, ki bi urejale materialnopravna pravila odmere dohodnine (kar ureja ZDoh-2), temveč urejajo zgolj procesne možnosti in omejitve, ki se nanašajo prav na primere pravočasnega uveljavljanja davčnih obveznosti. Zato teh določb v primeru odločanja o obveznosti plačila dohodnine na podlagi vložene davčne napovedi na podlagi samoprijave skladno s 63. členom ZDavP-2 ni mogoče uporabiti.

V zadevi je sporno, ali je toženka v zakonskem roku začela obnovo postopka odmere dohodnine tožniku za leto 2010 ali ne. V tej zvezi je sporno še nadaljnje vprašanje, ali je tožnikova žena pravočasno in pravilno uveljavljala posebno olajšavo za svojega moža za potrebe odmere njene dohodnine. Glede na zbrane podatke tožnikovi ženi ni mogoče očitati, da ne bi storila vsega, kar ji zakon nalaga za uveljavljanje posebne olajšave za tožnika. Zato tudi po mnenju sodišča rok za obnovo postopka iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 ne more teči šele od dneva, ko je tožnikova žena podala ugovor zoper informativni izračun dohodnine in torej drugič pravilno uveljavljala olajšavo za tožnika, pač pa od takrat, ko je posebno olajšavo za tožnika uveljavljala prvič.

Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane s posebno vlogo, vloženo na podlagi drugega odstavka 270. člena ZDavP-2, ali v ugovoru zoper informativni izračun, če bodisi ni vložil posebne vloge na podlagi drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 ali pa je želel, da se posebna olajšava za vzdrževane družinske člane uveljavlja drugače, kot je to navedel v vlogi.

Tožeča stranka je posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala šele v napovedi, ki jo je vložila kot samoprijavo po poteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDoh-2. To pomeni, da je olajšavo uveljavljala prepozno in je zato davčni organ pri ponovni odmeri dohodnine upravičeno ni upošteval.