85. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali prvi odstavek 85. člena ZDavP-2, ki določa, da je vročitev praviloma opravljena 15. dan od dneva odpreme, v situaciji, ko gre za vročanje v tujino, davčnemu zavezancu zagotavlja pravice do sodelovanja v davčnem postopku, do izjave in do pravnega sredstva?

1. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je PN, ki ga FURS kot prekrškovni organ izda v zvezi s prekrški, ki se ne nanašajo na davčne obveznosti, pravilno vročen, če je vročen skladno z določbo 85.a člena ZDavP-2. Tudi pritožbeno izpostavljen 58. člen ZP-11 napotuje na uporabo ZUP, saj kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem, zato pritožba nepravilno zaključuje, da je ZDavP-2 drug zakon, ki ga je v tem primeru glede na dikcijo določbe prvega odstavka 58. člena ZP-1 potrebno uporabiti v konkretnem primeru. 2. Lahko pa bi vročanje preko informacijskega sistema e-davki bilo skladno z določbami o vročanju ZUP, saj vročanje preko informacijskega sistema v varen elektronski predal ter vročanje po pooblaščencu za vročitve urejajo tudi določbe 86., 86.a in 89. člena ZUP. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja zgolj, da je vročanje nepravilno že zato, ker je bilo vročeno preko sistema e-davki, o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz relevantne pravne podlage ZUP, izpodbijana sodba nima razlogov. 3. Zgolj dejstvo, da je prekrškovni organ odločbo o prekršku vročal preko sistema

Za vročitev pisanj v tujino ni predpisana nobena izjema in je torej izpodbijana odločitev pravilno utemeljena na določbah 85. člena ZDavP-2, ki kot specialne z ozirom na ZUP, urejajo vročanje pisanj v davčnem postopku. Pravilno toženka tudi pojasni, da skupna dolžina roka - od odpreme pošiljke pa do poteka roka za vložitev pritožbe - ni nerazumna, saj znaša skupaj kar 30 dni.

Preložitev naroka mora biti izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same. Dolžnik, ki roka za podajo odgovora na vlogo ni izkoristil ter na narok ni pristopil skupaj s pooblaščencem, se zato neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje narok preložiti. Po presojo pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso podani. Dolžnik tudi s pritožbenimi navedbami, da mu predizpolnjeni obračun prispevkov za socialno varnost ni bil vročen, ne more uspeti, saj se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem, ko je davčni organ le-tega odložil v portal eDavki.

Po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo z navadno vročitvijo, vročitev pa se šteje za opravljeno 15. dan od dneva odpreme. Omenjena zakonska določba se uporablja za vročanje odločb in sklepov, izdanih v davčnem postopku in ne velja za vročanje odločb, s katerimi je bilo odločeno o upravičenosti do oprostitve prispevka za radijsko in televizijsko dejavnost. ZDavP-2 namreč v tretjem odstavku 3. člena ne določa, da bi določbe, ki se nanašajo na davek (vključno z določbo 85. člena ZDvaP-2), veljale tudi za prispevke za radijsko in televizijsko dejavnost, kot je to izrecno določeno za nekatere druge javne dajatve. Ker napačno postopanje upravnega organa pri vročitvi upravne odločbe ne sme biti v škodo stranke, še posebej, če se kasneje v postopku postavi vprašanje pravočasnosti vloženega pravnega sredstva, je treba pritožbo tožeče stranke šteti za pravočasno.

Pri spornem vročanju sklepa o izvršbi niso bile spoštovane ne določbe tretjega odstavka 87. člena ZUP o obveznih navedbah na samem dokumentu, ki se vroča, in ne tiste iz četrtega odstavka, ki se nanašajo na posredovanje dokumenta tožnici po preteku roka za prevzem in ki v bistvu predstavljajo, poleg puščenega sporočila v hišnem predalčniku, ki se zahteva po tretjem odstavku, dodatno varovalo za to, da je naslovnik, ki mu dokumenta ni bilo mogoče izročiti osebno, še pravočasno, to je še pred potekom roka za pravno sredstvo, seznanjen s tem, da je bila in kdaj se šteje, da je bila opravljena vročitev. Zato izročitev dokumenta naslovniku po preteku roka za njegov prevzem oziroma način izročitve ni nepomemben, temveč mora biti opravljena na predpisan način, saj je sicer šteti, da vsi zakonski pogoji za to, da osebna vročitev velja za opravljeno, niso izpolnjeni.

Tožena stranka je postopek obnovila, pri čemer je z izpodbijano odločbo prvo izdano odločbo odpravila, kar pomeni, da navedena odločba v trenutku izdaje nove odločbe več ni obstajala in je tako šteti, da je tožena stranka odmerno odločbo izdala 8. 3. 2017, kar pa je po tem, ko je tožnik dne 12. 1. 2017 podal samoprijavo. V sled navedenega je tako tudi pravočasno uveljavljanje stroškov za prehrano in potne stroške.

Pravni pouk in dejstvo, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, sta tudi po presoji sodišča pri tožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ne glede na navedbo v obrazložitvi, da če je odločba vročena osebno, se šteje za vročena skladno s 87. členom ZUP.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika že v vlogi z dne 31. 3. 2017 navedla, da sta preko sistema eDavki pripravila ugovor zoper informativni izračun in ga tudi oddala. Zakaj toženka tem navedbam tožnikov ne sledi, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka zgolj navaja, da sta tožnika dne 3. 4. 2017 sicer pripravila ugovor zoper informativni obračun, kar je razvidno iz informacijskega sistema, nista pa odposlala. Pri tem pa ne pojasni niti, na katerih ugotovitvah navedena ugotovitev temelji niti zakaj šteje navedbo tožnikov, da sta ugovor preko sistema eDavki tudi oddala, za neresnično.

V upravnem spisu se nahaja e-sporočilo, da je bil predmetni izvršilni naslov odložen v osebno mapo tožnika v sistemu eDavki, s katerim se tožnika obvešča, da je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen dokument, ki ga je potrebno tožniku osebno elektronsko vročiti. Iz njega je razvidno tudi opozorilo tožniku, dano v skladu z določbo 85.a členu ZDavP-2, da se vročitev po e poti opravi tako, da se dokument odloži v portal eDavki, naslovniku pa se posreduje informativno sporočilo v portal eDavki ter na njegov e naslov, če ga je posredoval davčnemu organu, da mora dokument prevzeti v 15 dneh. Tožnik je bil z e-sporočilom v portalu eDavki 23. 9. 2017 ponovno opozorjen, da mu je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen naveden dokument. Dne 30. 9. 2017 je bil tožnik tudi seznanjen, da je prišlo do fikcije vročitve dokumenta, zato se v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 vročitev šteje za opravljeno, dokument pa si lahko tožnik ogleda z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila.

V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih. Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in je zato v inšpiciranem obdobju izkazal prenizko osnovo za odmero dohodnine iz naslova opravljanja dejavnosti. Tožnikove vknjižbe ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah, kot to določajo Slovenski računovodski standardi,

Za vročanje odločb v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, se uporablja ZUP, ki v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. V primeru osebnega vročanja s fikcijo vročitve dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišni predalčnik, ni pravno odločilen, saj ZUP veže pravne posledice na potek 15 dnevnega roka od prvega poskusa vročitve.

Določba 85. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bila opravljena vročitev je v razmerju do določb ZUP, ki urejajo vročitev, lex specialis. Pravilna je tudi v primeru, če se dokument vroča v tujino, saj za takšen primer ni predvidena nobena izjema.

Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Pritožnik ima možnost oz. dolžnost priložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, poleg tega ima možnost popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila odločba o zavrnitvi zahteve za obročno plačilo davčnega dolga tožniku vročena na podlagi določbe 85. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi se šteje, da je odločba vročena v roku 15 dni od dneva odpreme odločbe, pri čemer je datum odpreme odločbe odtisnjen na kuverti. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti več kot dve leti po vročitvi odločbe, zato je tudi po ugotovitvi sodišča odločitev prvostopnega organa, ki jo je potrdila tožena stranka, da je bila pritožba vložena prepozno, pravilna in zakonita.

Pravni pouk, v katerem je upravni organ druge stopnje navedel, da rok za vložitev tožbe začne teči po prejemu drugostopenjske odločbe ob pojasnilu, da se odločba šteje za vročeno v določenem roku od odpreme, katere datum je odtisnjen na vročilnici in dejstvu, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, pa sta tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri pritožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. V obravnavanih okoliščinah je zato za presojo pravočasnosti tožbe bistveno le, ali je stranka ravnala v okviru nejasnega (napačnega) pravnega pouka.

V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena oziroma prvega odstavka 271. člena ZDavP-2, torej uveljavljanje (katerihkoli) davčnih ugodnosti ni več mogoče, saj je uveljavljanje izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.

Podatke, razvidne iz obrazcev, bi tožnica lahko uveljavljala v postopku odmere dohodnine za leto 2013. Uveljavljala bi jih lahko v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine z dne 31. 3. 2014 (prim. tretji do peti odstavek 267. člena ZDavP-2), ki pa ga ni vložila. Če ji informativni izračun dohodnine za leto 2013 do 15. junija 2014 ni bil vročen, pa bi morala tožnica, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, do 31. julija 2014 sama vložiti napoved dohodnine in s tem tudi izpodbijati domnevo vročitve iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2.

Za vložitev zahteve v elektronski obliki je predpisan način vložitve take zahteve (to je preko portala), ni pa iz zakonskih določb ZDDV-1 razvidno, da bi bilo predpisano na kakšen način organ v elektronski obliki pozove vlagatelja na dopolnitev vloge. Davčni organ bi moral v primeru, če iz specialnih določb, ki so relevantne v konkretnem postopku, ne izhaja, na kakšen način naj se opravi poziv po elektronski poti, glede vročanja po elektronski poti upoštevati določbe ZUP (varni elektronski naslov), oziroma v primeru, če vročitev na tak način ni mogoča, zahtevo za dopolnitev vloge tožniku vročiti z osebno vročitvijo.

Tožnik je bil s poukom o pravnem sredstvu pravilno poučen o možnosti vložitve ugovora zoper informativni izračun, načinu in roku njegove vložitve, zato upravni organ druge stopnje ni mogel upoštevati njegovega pritožbenih navedb, da bi moral biti o možnosti vložitve ugovora obveščen, ko je iskal informacije na pristojnem davčnem uradu.