289. člen ZDavP-2

O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka. V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in iz dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteris

Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.

Tožnik do predpisanega datuma napovedi za odmero dohodnine ni vložil, to je storil šele po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. Gre torej za institut samoprijave iz 63. člena ZDavP-2. Ob vložitvi samoprijave pa davčnih ugodnosti, kot je uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini, ni več mogoče uveljavljati.

Tožnica stroškov v zvezi z delom in davčne olajšave za čezmejne delovne migrante ni uveljavljala v rokih, določenih z zakonom. Zato prvostopenjski organ pri izdaji odmerne odločbe o dohodnini za leto 2012 teh davčnih ugodnosti ni mogel upoštevati.

Pravica uveljavljanja stroškov za delo v tujini predstavlja davčno ugodnost. Davčne ugodnosti pa mora davčni zavezanec uveljavljati v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Po prvem odstavku 271. člena ZDavP-2 je to mogoče storiti še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, če gre za vložitev napovedi v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku navedenega roka, torej uveljavljanje davčnih ugodnosti ni več mogoče, saj je uveljavljanje izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.

V 271. členu ZDavP-2 je posebej predpisano še, kako je z (naknadnim) uveljavljanjem olajšav, ko gre za vlaganje pravnih sredstev. Po prvem odstavku 271. člena zakona je to mogoče storiti tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, po poteku roka za vložitev napovedi oziroma najpozneje v roku za pritožbo pa le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 in torej za napoved, ki se vloži (do 31. julija tekočega leta) v primeru, če informativni izračun ni bil vročen v predpisanem roku. V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku navedenega roka, torej uveljavljanje posebne olajšave ni več mogoče, saj je uveljavljanje le-te izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.

Ob zaključku, da obravnavana izplačila pomenijo dohodke iz drugega pogodbenega (in ne iz delovnega) razmerja, je davčni organ kot osnovo za obdavčitev utemeljeno upošteval vsako posamezno izplačilo (ne glede na to, ali po vsebini zajema povračilo stroškov), zmanjšano za 10 % normiranih stroškov. Dejanske stroške lahko uveljavlja šele posamezni davčni zavezanec pri letnem obračunu dohodnine in ne že tožnica kot izplačevalka.

V skladu z določbo 4. odstavka 41. člena ZDoh-2 je davčna osnova od izvedenčeve nagrade in stroškov dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in za normirane stroške v višini 10 % dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče ob izračunu akontacije dohodnine uveljavljati le še dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, drugih materialnih stroškov pa ne.

V danem primeru se je dohodnina odmerjala na podlagi napovedi davčnega zavezanca, v kateri pa tožnik spornih stroškov ni uveljavljal. Tudi socialne prispevke je davčni organ pri izdaji odločbe upošteval v skladu z napovedjo, tožnik pa je njihovi višini ugovarjal šele v ponovni pritožbi zoper odmerno odločbo. Pri tem ga dejstvo, da je svojo napako opazil šele takrat, v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP ne opravičuje.