UPRS Sodba I U 43/2022-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se zoper tožnika iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenija opravi davčna izvršba dolgovanega zneska po odločbi o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija (izvršilnem naslovu), št. 21152683-02880185-01 z dne 6. 5. 2021, izvršljivi dne 9. 6. 2021, izdani na tožnika, pri čemer skupni dolg za plačilo po stanju na dan izdaje tega sklepa znaša 39,13 EUR (glavnica: 25,50 EUR, zamudne obresti od zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa: 3,63 EUR, stroški davčne izvršbe: 10,00 EUR) (1. točka izreka), nadalje, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih prejemkov, ki jih prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu na v nadaljevanju določen način (2., 3. in 4. točka izreka), odločil še o stroških davčne izvršbe in izvršitvi tega sklepa (5., 6. in 7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku z navedeno odločbo naložil plačilo dolgovanega zneska iz naslova neplačanega RTV prispevka. Iz knjigovodske evidence organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti po navedeni odločbi, zato je prvostopenjski organ v skladu s 393. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Seznam neplačanih RTV prispevkov po izvršilnem naslovu na dan 31. 8. 2021 pod zaporedno številko 01 vsebuje glavnico 12,75 EUR za mesec januar 2020 z zapadlostjo 15. 1. 2020 in, št. odločbe 21152683-02880185-01, pod zaporedno številko 02 pa vsebuje glavnico 12,75 EUR za mesec februar 2020 z zapadlostjo 17. 2. 2020 in, št. odločbe 21152683-02880185-01. Po 96. členu ZDavP-2 se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo zamudne obresti, tožnik kot dolžnik pa je dolžan plačati tudi vse stroške davčne izvršbe (152. člen ZDavP-2).

3Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo in zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Drugostopenjski organ je še dodal, da se v postopku davčne izvršbe preveri le, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2, ter se nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe (sedmi odstavek 152. člena ZdavP-2), ne presoja pa se izvršilni naslov. V primeru dolg, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ni bil plačan in so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji po ZDavP-2 za davčno izvršbo. Organ je še obrazložil zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka (113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

4Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je bil prispevek za januar in februar 2020 v celoti plačan dne 9. 3. 2020, skupaj s prispevkom za marec 2020. Terjani RTV prispevek je tako plačal pred iztekom 15 - dnevnega roka za plačilo po izvršilnem naslovu. Ne izpodbija izvršilnega naslova, temveč uveljavlja, da je terjani prispevek plačan, kar je po 1. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 razlog za ustavitev davčne izvršbe. Zamudne obresti in stroške davčne izvršbe je dolžan plačati prvostopenjski organ. Toženka pa bi morala tožniku priznati tudi priglašene stroške v pritožbi. Prvostopenjski organ je neupravičeno obogaten, ker je dobil terjano plačano dvakrat. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijan sklep, razveljavi vsa izvršilna dejanja in davčno izvršbo ustavi, toženki pa naloži vrnitev zarubljenih sredstev in povrnitev stroškov v zvezi s pritožbo, ter stroškov tega upravnega spora.

5Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na utemeljitve in razloge iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. Sodišču je predlagala, da tožbo v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Poslala je tudi upravni spis.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ocenjuje, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi z dne 1. 9. 2021.Tožnik kot poglavitno ugovarja, da je bil RTV prispevek za januar in februar 2020 v celoti plačan že dne 9. 3. 2020, zaradi česar bi moral po njegovem mnenju organ davčno izvršbo ustaviti.

9V skladu s 393. členom ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi. Po drugem odstavku 143. člena ZDavP-2 se izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, opravi pa se na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2).

10Glede na zakonsko ureditev po ZDavP-2 je za odločitev v obravnavanem primeru (in enako tudi v pritožbenem postopku) relevantno dejansko in pravno stanje ob izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 1. 9. 2021. Sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je odločba prvostopenjskega organa, št. 21152683-02880185-01 z dne 6. 5. 2021, na dan izdaje izpodbijanega sklepa veljala in bila izvršljiva. To pa pomeni, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjeni predpisani pogoji za začetek davčne izvršbe, saj je izvršilni naslov obstajal in je bil tudi izvršljiv.

11S tem, ko tožnik trdi, da ga organ neupravičeno terja, dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, to je odločbe prvostopenjskega organa, št. 21152683-02880185-01 z dne 6. 5. 2021. Sodišče pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj presoja sklepa o izvršbi, zoper katerega, enako kot s pritožbo (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in v nadaljevanju s tožbo) uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva. Da s pritožbo in posledično tudi s tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse¹. Izvršilni naslov je bil izdan v okviru drugega postopka in zanj zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka je (le) izvršba z izvršilnim naslovom ugotovljene obveznosti. Sodišče torej v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova.

12Ugovora, da je obveznost iz izvršilnega naslova že bila poravnana, v postopku presoje utemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi, sodišče zato ne sme upoštevati, saj skladno z zakonom to v tej fazi postopka ni več dopustno. V tej zvezi je morda potrebno poudariti še, da zaradi takšne omejitve tožnik ne ostaja brez pravnega varstva, saj je imel pred začetkom izvršbe možnost, da uporabi pravna sredstva zoper izvršilni naslov (pritožba v upravnem postopku in tožba v upravnem sporu), v katerih bi lahko uveljavljal ugovor že izpolnjene obveznosti, in se zato v tem pogledu ne poraja dvom v ustavnost zakonske ureditve sklepa o izvršbi ter pravnih sredstev zoper ta sklep.

13Kot je opozoril tudi tožnik, se izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, lahko upošteva v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (1. točka 155. člena ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Ustavitev davčne izvršbe se opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo davčnega dolžnika. Vendar pa to niso okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi².

14Tožnik v tožbi uveljavlja še, da bi mu morala toženka z drugostopenjsko odločbo priznati priglašene stroške, specificirane v pritožbi.

15Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški , ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V skladu z drugim odstavkom tega člena pa v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.

16Sodišče v skladu z navedenim pritrjuje tudi odločitvi toženke, da se tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov zavrne, saj se je pritožbeni postopek zanj končal neugodno (toženka je njegovo pritožbo zavrnila), in gredo zato stroški v njegovo breme.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (odločba o obveznosti plačila izdana 6. 5. 2021, zoper to odločbo ni bilo vloženega pravnega sredstva, izpodbijani sklep izdan 1. 9. 2021, tožnik je obveznost plačal 9. 3. 2020), med tožnikom in toženko ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Prim. UPRS, Sodba I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, in UPRS, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023.
² Prim. 157. člen ZDavP-2;