12. člen ZDDPO-2

Davčni organ ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 za davčno nepriznanje odhodkov, torej da so bili knjiženi dohodki nepotrebni oziroma niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tega ni ugotavljala niti toženka v drugostopenjski odločbi, čeprav se sklicuje tudi na 29. člen ZDDPO-2. Davčni organ sicer na več mestih podvomi, ali so bile zaračunane storitve res opravljene, vendar odločitve ne utemelji na tem stališču (torej da odhodki sploh niso nastali), ampak na stališču, da tožnica ni zagotovila ustreznih listin o odhodkih, katerih obstoj ni sporen. Čim je temu tako, lahko ostaja odprto zgolj vprašanje višine nastalih odhodkov in njihove potrebnosti za tožničino poslovanje, ne pa vprašanje, ali so storitve montaže sploh bile opravljene. Obdavčitev obdavčljivih vrst dohodka ZDoh-2 ureja izrecno v posameznih, temu namenjenih poglavjih. Posamezen dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek, če se za konkretni dohodek, ki povečuje premoženje prejemnika, primarno ugotovi, da ne spada v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne

Nosilni razlog davčnih organov za davčno nepriznanje odhodkov iz naslova slabitve zemljišč je, da tožnik poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje, in vrednosti pri uporabi, v okviru ugotavljanja nadomestljive vrednosti, ni ugotavljal za isto vrsto sredstev. Zaradi napačne metode tožnik s cenitvami, ki jih je uporabil v okviru testa slabitve, ni uspel ustrezno izkazati nadomestljive vrednosti sredstev, kot to vrednost določata SRS 1.33 (2006) in MRS 36, posledično pogoji za davčno priznanje odhodkov po tretjem odstavku 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni.

Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, "da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa "missing trader" je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za "missing trader" družbe." Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil. Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh kumulativno navedenih zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, za kar se sklicuje na 62. člen ZDDV-1, po drugi strani pa navaja, da iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da gre za fiktivne račune in

Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016. Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri tožničinem vztrajanju pri pregledu na sedežu podjetja ni šlo za namen prikrivanja podatkov, ampak je sporen sam način dajanja podatkov. V takih okoliščinah po presoji sodišča tožničinega vztrajanja pri opravi nadzora v njenih pr

Stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek. Ocena verjetnosti nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka. V fazi ko tožbe še sploh niso vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s vprašanjem oblikovanja stroškov za rez

Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.

Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je v postopku DIN glede davčnega priznavanja stroškov Licence dejansko stanje v bistvenih elementih ostalo neraziskano, saj davčni organ ni v zadostni meri obravnaval in se tudi ni dokazno opredelil do tistega dela tožnikovih navedb in dokazov, s katerimi je utemeljeval postopno spreminjanje in naraščanje kompleksnosti IT storitev, s tem pa tudi funkcije izvajalca storitev, kar vse bo potrebno dopolniti v ponovljenem postopku. V tem postopku bo davčni organ, glede na potek postopka, odločil, ali za ugotovitev dejanskega stanja potrebuje strokovno pomoč izvedenca (kot to trdi tožnik), tožniku pa bo ponovno zagotovljena pravica do izjave. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera sodišče sodi, da odgovor na vprašanje ustreznosti dokaznega bremena za storitve z nizko dodano vrednostjo ni potreben, saj tožnik, tudi po oceni sodišča, s svojimi dokazili spornih storitev ni uspel dokazati niti na način, kot je v Smernicah določeno primeroma za storitev obdelave plačilne liste (prejšnja točka).

Tožnik izračunu prihodkov niti ne ugovarja, temveč trdi, da so bili odlivi s fiduciarnega računa, ki se vsi upoštevajo kot zasebna poraba in s tem kot prihodki tožnika, med drugim namenjeni poplačilu računov. V tem pogledu pa odgovora ni, čeprav je po presoji sodišča ugovor relevantne narave, saj se tožnik v tej zvezi sklicuje na izdana računa in na tam zapisano klavzulo, po kateri se plačilo računov opravi iz nakazane odškodnine.

Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila. Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov. Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna

12. člen ZDDPO-2 ne vsebuje dokaznega pravila, po katerem bi se za ugotavljanje dejstev, relevantnih za odmero davka od odhodkov pravnih oseb, lahko uporabilo zgolj verodostojne knjigovodske listine. Posledično sodišče, glede na to, da iz obeh davčnih odločb izhaja, da je tožnik podal tudi dokazne predloge za zaslišanje prič, pritrjuje tožniku, da bi bil prvostopenjski davčni organ moral te priče ob odsotnosti utemeljenih razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov zaslišati. Obveznosti substanciranja predloga za zaslišanje priče pri tem davčni organ ne sme razlagati prestrogo, saj ni povsem očitno, da bi se od strank morala zahtevati enaka stopnja substanciranja, kot velja za sodne postopke, formalna pomanjkljivost pa se lahko razreši tudi prek ustreznega procesnega vodstva

Tožnik se v tožbi sklicuje, da bi bili nadaljnji postopki zoper neplačnike ekonomsko neupravičeni. Davčni organ je na podlagi 76. člena ZDavP-2 pravilno štel, da je tožnik tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Za konkretni postopek to pomeni, da je na tožniku dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za odpis terjatev pod pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče zmotno razlagalo materialno pravo (12. člen ZDDPO-2 v povezavi s pravili MRS 37) s tem, ko je štelo, da dejstvo, da tožbe delavcev, zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev za pripoznanje delovnega razmerja pri tožeči stranki in iz tega naslova izhajajočih osebnih prejemkov (plač) še niso bile podane ob oblikovanju dolgoročnih rezervacij, ni bistvenega pomena za opredelitev obstoja (verjetne) sedanje (pravne) obveze tožeče stranke po MRS 37?

Vsebina petih računov kot takšna ni sporna. Glede razlogov, iz katerih je šteti račune po določbah SRS in ZDDV-1 za neverodostojno oziroma neustrezno podlago za knjiženje stroškov in za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, se sodišče v celoti strinja s presojo davčnih organov, po kateri računi z ozirom na njihovo pomanjkljivo oziroma nedoločno vsebino sami po sebi ne izkazujejo dejanske oprave storitev in tudi ne uporabe zaračunanih storitev za pridobivanje (obdavčenih) prihodkov. Tožeča stranka v tej zvezi ves postopek DIN in v tožbi nasprotno trdi, da so obravnavani računi ustrezna podlaga tako za knjiženje stroškov kot tudi za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Utemelji pa svojo trditev zgolj z nadaljnjo trditvijo, da so bile storitve po računih opravljene, ki jo nadgradi s pozivom davčnemu organu, da dejansko stanje v tej smeri razišče. Pri čemer že davčni organ tožeči stranki pravilno pojasni, da je v primeru, ko so ugotovljene pomanjkljivosti listin in s tem vzpostavljen dvom v njihovo verodostojnost, na davčnem zavezancu, da verodostojnost listin izkaže in da to ni dolžnost, ki bi jo nosil davčni organ

Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile najprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno utemelji s stanjem na konto kartici 221, ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje. Evidence gotovinskega poslovanja tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni, da poraba denarja za dejavnost in s tem za poslovni namen ni izkazana.

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka. Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.

Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala. Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.

Ker prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi navedenega računa šele v obračunskem letu 2016, morali pa bi biti izkazani v letu 2010, tudi po presoji sodišča niso bili pravilno izkazani v skladu s pravili SRS, je zato pravilna odločitev davčnega organa, da v davčnem obdobju leta 2016 ne morejo biti upoštevani, skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2. Glede na ugotovitve davčnega organa, da tožnik za obravnavano davčno obdobje leta 2016 ni upošteval prihodkov iz naslova najemnin, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k oceni prihodkov iz tega naslova na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.

Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer. V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega zavezanca.