UPRS Sodba I U 1175/2020-31

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ tožeči stranki kot pravni naslednici družbe A., d. o. o., ..., v postopku davčnega nadzora obračunavanja davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 nad omenjeno družbo, z izpodbijano odločbo dodatno odmerila in naložila v plačilo: 1. DDPO za leto 2017, obračunan po stopnji 19% od osnove 1.039.667,98 EUR v višini 197.536,92 EUR in pripadajoče obresti v znesku 14. 498,91 EUR, obračunane po 7% letni obrestni meri, od poteka roka za plačilo dne 1. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe dne 23. 5. 2019, in 2. obresti od akontacij DDPO za leto 2018 v višini 9.142,63 EUR, obračunane po 7% letni obrestni meri, in sicer od poteka roka za plačilo do poteka toka za oddajo obračuna DDPO za leto 2018, to je do 1. 4. 2019, v skupnem znesku 9.142,53 EUR.

2Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ ob vpogledu v poslovne knjige pravnega prednika tožeče stranke, družbe A. kot zavezanca za davek, ugotovil, da ima omenjena družba v glavni knjigi na kontu 021000 - zgradbe, vrednotene po modelu nabavne vrednosti, otvoritveno stanje leta 2017 v znesku 6.456.000,00 EUR. Nato je sledila vknjižba z dne 18. 11. 2017 storno zneska 6.456.000,00 EUR ter delitev na B. v znesku 6.319.000,00 EUR ter B. - apartma 6 v znesku 146.000,00 EUR, storno B. - zemljišče v znesku 150.668,19 EUR, storno B. - oprema v znesku 159.567,13 EUR ter storno B. - grafike v znesku 18.170,00 EUR. Na isti dan (18. 11. 2017) je v glavni knjigi zavezanec za davek oslabil nepremičnino B. z opisom knjižbe „cenitev“.

3Zavezanec je kot dokaz predložil cenitev, na podlagi katere je bila opravljena oslabitev. Cenitev z dne 14. 9. 2016 je izdelal pooblaščeni cenilec mag. C. C., ocenjena vrednost pa je znašala 5.200.000,00 EUR. Slabitev je bila opravljena na način, da je bila nabavna vrednost na kontu 021000 v znesku 6.310.000,00 EUR zmanjšana za 1.110.000,00 EUR, kot protiknjižbo pa je zavezanec storniral prevrednotovalne poslovne prihodke na kontu 769000 v istem znesku (1.110.000,00 EUR) ter v posledici izkazal nižjo davčno osnovo. Po pojasnilu direktorja družbe je prišlo pri knjiženju oslabitev do nepravilne vknjižbe v delu, ko so bili stornirani prevrednotovalni poslovni prihodki in ne (pravilno) povečani prevrednotovalni poslovni odhodki, kar pa sicer itak pripelje do enakega rezultata, kar se tiče davčne osnove.

4V zvezi s slabitvijo davčni organ ugotavlja, da je bila le-ta opravljena na podlagi cenitve, ki je bila opravljena še pred nakupom hotela B. Nabavna vrednost hotela je bila vpisana v poslovne knjige v letu nakupa, to je 2016, slabitev pa opravljena v letu 2017 na podlagi vrednosti, ocenjene pred njenim nakupom, zato ni mogoče opraviti slabitve na podlagi cenitve. Drugega dokumenta v zvezi s slabitvijo zavezanec ni predložil. Zato se storno prevrednotovalnih prihodkov ne prizna in zato le-ti po ugotovitvah davčnega organa znašajo 1.131.236,43 EUR in ne 21.236,43 EUR, kot jih je izkazal zavezanec v svojih poslovnih knjigah.

5Obširnih pripomb zavezanca - družbe A., davčni organ ni upošteval in zapisniških ugotovitev ni spreminjal. Ko odgovarja na pripombe se še dodatno sklicuje na določbe SRS (2016) in navaja, da je z opravljeno slabitvijo zavezanec korigiral nabavno vrednost hotelskega kompleksa na njegovo nadomestljivo vrednost. Pri tem pa ni uporabil cenitve, ki bi kazala nadomestljivo vrednost na datum merjenja dne 2. 1. 2017 in ki bi bila sestavljena za namen nadomestljive vrednosti po SRS 17 (2016). Iz predloženega cenitvenega poročila je razvidno, da je namen cenitve ocena tržne vrednosti nepremičninskih pravic za namen zavarovanja posojanja, in da se v njem ni obravnavalo primerjanje vrednosti v uporabi delujočega hotelskega kompleksa B. ter poštene vrednosti, saj se vrednost v uporabi ni ugotavljala. Zavezanec je bil dolžan upoštevati SRS 17 ter postopke, ki jih ta SRS predpisuje za ugotavljanje nadomestljive vrednosti, ki je podlaga slabitvi, in po katerih se nadomestljiva vrednost oceni (le) v primeru, če obstaja kakršnokoli od v SRS naštetih ali podobnih znamenj, da utegne biti sredstvo oslabljeno, in ki jih davčni organ v nadaljevanju citira. Obstoja teh znamenj pa zavezanec ni ugotavljal. Dodaja še, da je zavezanec, glede na splošno znane podatke o ceni zemljišč v Portorožu, kupil osnovno sredstvo na javni dražbi po veliko nižji ceni, kot je bila sicer vredna njegova izgradnja.

6Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-14-29/2019-2 z dne 19. 6. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami in ob sklicevanju na SRS 17 ugotavlja, da je izpodbijana odločba utemeljena že iz razloga, ker zavezanec na dan oslabitve (2. 1. 2017) ni z ničemer dokazal, da obstaja kakšno notranje ali zunanje znamenje, da utegne biti sredstvo oslabljeno. Čim pa je tako, cenitev tržne vrednosti hotelskega kompleksa na dan 14. 9. 2016 že po logiki stvari ne more biti podlaga zatrjevani slabitvi in iz tega naslova izkazanim prevrednotovalnim poslovnim odhodkom. Pri tem pa je po presoji pritožbenega organa za odločitev bistveno predvsem dejstvo, da je zavezanec 28. 11. 2016, t.j. dva meseca po opravljeni cenitvi, v redni transakciji na trgu (na javni dražbi) pogodbeno dogovoril in plačal kupnino, ki je znatno višja od ocenjene vrednosti. Pri knjiženju računa št. 12-2016 z dne 28. 11. 2016 in pripoznanju hotelskega kompleksa kot osnovno sredstvo v pridobivanju gre torej za dejansko pošteno vrednost iz SRS 16.1., zato bi tožnik v zadevi lahko uspel le v primeru, če bi na dan izvedene slabitve, to je na dan 2. 1. 2017, popolnoma jasno in nedvoumno izkazal pošteno vrednost hotelskega kompleksa, zmanjšano za stroške prodaje, kot tudi vrednost pri uporabi, in bi te vrednosti primerjal z nadomestljivo oziroma takratno knjigovodsko vrednostjo. Ker tega ni storil, je rizik davčnega neupoštevanja izkazanih prevrednotovalnih odhodkov na njem in ne na državnem proračunu.

7Zavezanec - pritožnik po presoji pritožbenega organa tudi ne more uspeti z zatrjevano napako pri pripoznanju prenosa hotelskega kompleksa kot osnovnega sredstva v uporabo v letu 2017. Napako naj bi storil pri vrednotenju nabavne vrednosti tega kompleksa s tem, ko v skladu s SRS 1.10 od nakupne cene hotelskega kompleksa ni odštel zneska nakazila iz stečajne mase družbe B., d. o. o. v višini 1.131.236,43 EUR. Gre za razliko med pogodbeno ceno terjatve do družbe B. - v stečaju, ki jo je v letu 2016 odkupil od družbe D., d. d., in v letu 2017 prejetim plačilom te terjatve iz stečajne mase družbe B., katere nakup je bil po trditvi zavezanca povezan z nakupom hotelskega kompleksa. S tem zavezanec po presoji organa druge stopnje zatrjuje dejstva in poslovne učinke, ki so v nasprotju s tistimi, ki jih je izkazal v svojem knjigovodstvu in jih kot takšne upošteval tudi pri izračunu davčne osnove za leto 2017. Napake pa po presoji pritožbenega organa tudi ni mogoče oceniti kot takšne, ki bi izhajala iz neupoštevanja ali napačne uporabe zanesljivih informacij, ki so bile zavezancu na voljo v času sestave računovodskih izkazov, in za katere se je upravičeno domnevalo, da bodo pridobljene in upoštevane pri sestavitvi računovodskih izkazov, kot to določa 5. točka okvirja SRS 2016 za računovodsko pripoznavanje napak za nazaj. Če bi bilo res tako, potem zavezanec pripoznanja slabitve ne bi temeljil na nadomestljivi vrednosti hotelskega kompleksa, temveč na pogodbenih pogojih posameznih poslov, za katere trdi, da so povezani. Sicer pa zavezanec ni z ničemer dokazal, za kakšno povezanost naj bi šlo, oziroma kako je ta povezanost vplivala na pogodbeno ceno in s tem na pripoznano nabavno ceno hotelskega kompleksa. Skratka, zavezanec bi s svojimi trditvami uspel le v primeru, če bi jasno in nedvoumno dokazal, da je bila višina nakupne cene iz pogodbe pogojena z višino poplačila odkupljenih terjatev do stečajnega dolžnika iz njegove stečajne mase, česar pa po navedbah pritožbenega organa ni storil.

8Tožeča stranka se odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da se ne strinja z razmišljanjem davčnih organov ter da se davčni organ ne sklicuje na nobeno določbo predpisa, ki bi utemeljevala njegovo odločitev. Navaja le splošno določbo tretjega odstavka 12. člena ZDDPO, ta pa ne more predstavljati pravne podlage za odločitev. Razen tega so razlogi organa prve stopnje sami s sabo v nasprotju. Zato ni mogoč preizkus izpodbijane odločitve. Davčni organ se tudi ni opredelil do dokazov, ki jih je zavezanec predložil v pripombah, konkretno do strokovnega mnenja, ki ga izdelal sodni izvedenec E. E., in je s tem storil nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka.

9Specifiko nabave hotelskega kompleksa B. je zavezanec podrobno pojasnil že v postopku nadzora na prvi stopnji. Pojasnil je tudi, da v trenutku nakupa hotelskega kompleksa na javni dražbi nikakor ni šlo za dejansko pošteno vrednost, saj je bil hotelski kompleks B. celo s strani cenitve, ki jo je naročila D., ocenjen na bistveno nižjo vrednost, kot je bila prodajna vrednost na javni dražbi v stečajnem postopku. Zavezanec je tudi še pred samim poslom in tudi naknadno pridobil več cenitev, ki so vse pokazale tržno vrednost v višini 5,3 mio EUR, pogodbena volja prodajalca D. in zavezanca pa je bila izključno in samo prodaja oziroma nakup hotelskega kompleksa po tržni ceni, ne glede na način, po katerem je bila transakcija sicer izpeljana - to je, preko posla odkupa terjatve, ki jih je imel D. do stečajnega dolžnika, in kar je bila v konkretnem primeru tudi edina možnost nakupa. Kot poštena tržna vrednost pa je bila med prodajalcem terjatev, torej D. in kupcem terjatev - zavezancem, dogovorjena vrednost v višini 5,3 mio EUR, to je toliko, kot je zavezanec dejansko plačal prodajalcu terjatev za nakup terjatev do stečajnega dolžnika in so torej stališča davčnega organa glede poštene vrednosti hotelskega kompleksa napačna. V tej zvezi se tožeča stranka sklicuje še na svoje dosedanje navedbe in predlagane dokaze, predvsem na strokovno mnenje, ki ga je pripravil E. E., in ki naj ga sodišče pri odločanju upošteva.

10Razloge, iz katerih organ prve stopnje ne upošteva slabitve, tožeča stranka ocenjuje kot pavšalne in se z njimi ne strinja, saj davčni organ ne navede nobene zakonske norme, ki bi izrecno določala časovne meje, v katerih mora biti opravljena cenitev, ki je podlaga za slabitev. Dodatno oziroma ponovno pa poudari še, da je družba A. napačno pristopila h knjižbi hotelskega kompleksa hotel B., in da v primeru pravilno opravljenih knjiženj, nadaljnji postopki, ki jih zahteva davčni organ, ne bi bili potrebni. Gre za napako pri knjižbah ob prenosu osnovnega sredstva v uporabo, ko bi, kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, zavezanec moral investicijo v teku znižati za znesek nakazil iz stečajne mase in prenesti v uporabo osnovno sredstev po dejanski nabavni vrednosti v višini 5.178.763,57 EUR.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sodišče obvešča o statusnih spremembah, in sicer o tem, da je bila družba A. z dnem 7. 9. 2021 izbrisana iz sodnega registra in pripojena tožeči stranki kot prevzemni družbi. Poleg tega sporoča, da je bila kazenska ovadba zoper odgovorno osebo družbe A. F. F. zaradi suma storitve davčne zatajitve s strani Okrožnega državnega tožilstva v Kopru zavržena, ker da ni znakov kaznivega dejanja in kar po mnenju tožeče stranke še utrjuje njene navedbe v tožbi in se zato na ugotovitve tožilstva kot trditveno podlago sklicuje.

13V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno prilaga cenitveno poročilo z dne 15. 9. 2021, ki ga je naročila družba G., d. d., in sicer za namen ocene tržne vrednosti nepremičnine zaradi zavarovanja kredita. Iz cenitvenega poročila je razvidna vrednost 6.039.000,00 EUR, kar je nižji znesek, kot ga je za hotel B. plačala družba A. In to po tem, ko so bila v času po pridobitvi nepremičnine, v letih 2016 do 2019, s strani tožeče stranke v hotelski kompleks izvedena obsežna investicijska vlaganja, kar dokazuje, da je bila ob nakupu kompleksa s strani družbe A. vrednost hotela glede na stanje nepremičnine neustrezna in previsoka ter slabitev osnovnega sredstva, kot jo je izvedel zavezanec, več kot utemeljena.

14Tožena stranka v odgovoru na pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke v obeh vlogah, saj meni, da dejstva in dokazi, ki jih vsebujeta vlogi, ne vplivajo na izpodbijano odločitev. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva izhaja le to, da direktorju družbe A. ni mogoče očitati namena davčnega izogibanja pri opravljeni slabitvi in je torej govora o namenu, na katerem izpodbijana odločba ne temelji. Odločba temelji na dejstvu, da slabitev ni bila izvedena v skladu z določbami SRS 17 in da se zato ta postavka davčno ne upošteva, kar je pravno pomembno po tretjem odstavku 12. člena ZDDPO-2. Glede druge pripravljalne vloge pa tožena stranka navaja, da dejstva in dokazi, na katere se tožeča stranka sklicuje, niso bili znani ob izdaji odločbe, in da zato ne morejo vplivati na odločitev.

15Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

16Tožba ni utemeljena.

17V zadevi je sporna oslabitev nepremičnine - hotela B. in s tem povezano pripoznanje davčnih odhodkov v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb davčnega zavezanca - družbe A. za leto 2017.

18Glede kršitev pravil postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka, sodišče sodi, da niso podane. Tako sodišče ne najde notranjega nasprotja v razlogovanju izpodbijane odločbe, ki se zatrjuje v tožbi. Na očitek tožeče stranke, da davčni organ pri odločanju ni upošteval predloženega strokovnega mnenja E. E., pa pravilno odgovori že tožena stranka na naroku, ko navaja, da to ne drži in se pri tem utemeljeno sklicuje na razloge (na str. 11 in naslednjih) izpodbijane odločbe. Iz le-teh in tudi iz odločbe pritožbenega organa je namreč razvidno, da je davčni organ pri odločanju omenjeno mnenje upošteval, vendar, pravilno, le kot trditveno podlago vloženim pripombam oziroma vloženi pritožbi in ne kot izvedensko mnenje in s tem kot dokaz, kot to uveljavlja tožeča stranka v tožbi.

19Odločitev davčnih organov temelji na določbah 12. člena ZDDPO-2 in na določbah SRS 17 (2016), kot to povsem jasno izhaja iz spisov in iz izpodbijane odločbe in zato ne drži oziroma je v nasprotju s spisi tožbeni očitek, da davčni organ ne navaja pravne podlage za odločitev. Poleg tega je pravna podlaga, ki jo navede in mestoma tudi citira davčni organ, ustrezna podlaga za odločitev. V skladu z določbami 12. člena ZDDPO-2 se namreč davčni odhodki pripoznajo samo, če so ugotovljeni skladno z določbami računovodskih standardov. Z določbami SRS (2016) 17 pa je predpisano knjigovodsko razvidovanje, obračunavanje in razkrivanje oslabitev opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih sredstev.

20Tako je v prvem odstavku 12. člena ZDDPO-2 določeno, da je osnova za davek dobiček, ki se ugotovi v skladu z določbami tega zakona. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno še, da se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. ZDDPO-2 tako določa, da so prihodki in odhodki, ki so ugotovljeni v izkazu poslovnega izida v skladu z računovodskimi standardi, tudi davčno priznani prihodki in odhodki, razen če ta zakon (ZDDPO-2) ne določa drugače.

21Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja. Poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, pa po isti določbi predstavlja čisti znesek, ki bi ga organizacija lahko dobila s prodajo sredstva na datum merjenja, vrednost pri uporabi pa sedanjo vrednost ocenjenih prihodnjih čistih prejemkov. Ugotavljanje in merjenje poštene vrednosti sicer ureja SRS 16.

22Zapovedano po SRS torej je, da knjigovodska vrednost osnovnih sredstev ne presega nadomestljive in s tem poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje. Ni pa zapovedano, da nadomestljivo vrednost na dan vsakega poročanja organizacija ocenjuje, temveč je dovolj, da na dan vsakega poročanja oceni, ali obstaja kakšno znamenje, da utegne biti sredstvo oslabljeno. Gre za znamenja, ki so kot najznačilnejša in s tem primeroma v SRS 17.5. in 6. posebej našteta.

23Kar se tiče dejanskega stanja zadeve, na katerem temelji odločitev davčnih organov, ni spora o tem, da je družba A. hotelski kompleks B. kupila na javni dražbi in da ga je v letu 2016 pripoznala v poslovnih knjigah kot osnovno sredstvo v pridobivanju po nabavni vrednosti 6.310.000,00 EUR, in sicer na podlagi računa št. 12-2016 z dne 28. 11. 2016, ki ga je izdala družba B., d. o. o. - v stečaju. Ko je v letu 2017 hotelski kompleks prenesla v uporabo, je omenjeno vrednost oslabila z opisom vknjižbe „cenitev“, kot dokaz pa priložila cenitev, ki jo je dne 14. 9. 2016 izvedel pooblaščeni cenilec mag. C. C., in po kateri je ocenjena vrednost hotela B. znašala 5.200.000,00 EUR. Nabavna vrednost hotela na kontu 021000 v znesku 6.310.000,00 se je tako zmanjšala za 1.110.000,00 EUR, kot protivknjižba pa je bila opravljena stornacija prevrednotovalnih poslovnih prihodkov za enak znesek (1.110.000,00 EUR) in so bili s tem v posledici za enak znesek izkazani nižji prihodki in nižja davčna osnova.

24Po stališču davčnega organa je bila oslabitev hotela B. izvedena v nasprotju s SRS (2016), medtem ko tožeča stranka (oziroma v postopku nadzora zavezanec) meni, da je bila celotna knjižba hotelskega kompleksa B. zgrešena in napačna ter da je zato napačna tudi odločitev davčnih organov v pogledu slabitve, davčna osnova za DDPO za leto 2017 pa pravilno izkazana. Pri tem ni sporno, da je kot edini razlog oziroma edina podlaga za oslabitev v poslovnih knjigah zavezanca bila uporabljena navedena cenitev, pa tudi ne, da gre za cenitev, ki je bila opravljena („za potrebe posojanja“) v letu 2016 in torej še pred nakupom hotela. Iz spisov pa tudi sledi, da omenjeno dejstvo davčni organ (sprva) navaja kot glavni razlog, iz katerega ne prizna oslabitve in zmanjšanja prevrednotovalnih prihodkov. Sodišče se lahko strinja s tožečo stranko, da je razlog v izpodbijani odločbi naveden kot pavšalen in brez sklica na pravno podlago, ne more pa se strinjati s tem, da je brez pravne podlage. Iz SRS 17.8. (Merjenje nadomestljive vrednosti) namreč sledi, da se poštena in s tem nadomestljiva vrednost, ki je podlaga opravljeni oslabitvi, ugotavlja na datum merjenja, to je ob oslabitvi (v konkretnem primeru na dan 2. 1. 2017 in ne na dan 14. 9. 2016) in za namen oslabitve (ne za namene posojanja), in je torej za omenjeni razlog davčnih organov podana pravna podlaga.

25Druge oziroma drugačne podlage za oslabitev, razen že omenjene cenitve, zavezanec ob oslabitvi ne izkazuje. V tožbi in pred tem že v postopku nadzora uveljavlja, da je bilo napačno pripoznanje prenosa hotelskega kompleksa kot osnovnega sredstva v uporabo v letu 2017, ki naj bi jo storil pri vrednotenju nabavne vrednosti tega kompleksa, ko v skladu s SRS 1.10 od nakupne cene ni odštel zneska nakazila iz stečajne mase družbe B., d. o. o. v višini 1.131.236,43 EUR. S tem zavezanec zatrjuje napako pri knjiženju, ki pa je po presoji pritožbenega organa ob upoštevanju pogojev iz 5. točke okvirja SRS 2016, ni mogoče upoštevati za nazaj, in čemur tožeča stranka v tožbi in na naroku niti ne ugovarja. Predvsem pa napaka, kot že rečeno, po podatkih poslovnih knjig ni bila podlaga opravljeni oslabitvi, saj v tem primeru, kot pravilno ugotavlja drugostopenjski davčni organ, slabitev ne bi temeljila na nadomestljivi vrednosti hotelskega kompleksa, temveč na pogodbenih pogojih posameznih poslov, za katere tožeča stranka trdi, da so medsebojno povezani. Pravilno pa toženka tudi navede, da tožeča stranka ni dokazala, za kakšno povezanost gre, oziroma kako naj bi ta povezanost vplivala na pogodbeno ceno in s tem na knjigovodsko pripoznano nabavno ceno hotelskega kompleksa. Tega tožeča stranka po presoji sodišča tudi ni uspela storiti na naroku, ko je zgolj pojasnjevala nekatere svoje dotedanje navedbe (glede nakupa terjatev od D. in glede plačila kupnine za hotelski kompleks), pa še to (v delu) drugače, kot izhaja iz spisov. To pa ob dejstvu, da se zatrjevane napake pri knjiženju ne upošteva, po presoji sodišča pomeni, da kot podlaga za oslabitev ostaja cenitev, za katero pa davčni organ po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da ne zadosti pogojem iz SRS 17, oziroma da oslabitev nasploh ne zadosti tem pogojem, in da zato tudi ni pogojev za zmanjšanje davčne osnove iz tega naslova.

26Strinjati pa se je s toženko tudi, da navedenega zaključka ne spreminjajo listine, ki jih je tožeča stranka predložila na naroku. Čeprav se v obrazložitvi sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper direktorja družbe A. F. F., na katerega se sklicuje tožeča stranka, razpravlja tudi o (ne)upravičenosti zadevne oslabitve nepremičnine, je nosilni razlog za zavrženje vendarle v tem, da osumljencu ni mogoče očitati naklepa. Ocenjuje se torej njegov subjektivni odnos do očitnega kaznivega dejanja, ki se v davčnem postopku ni ugotavljal in ki tudi ni podlaga za izpodbijano odločitev. Predloženo poročilo o oceni vrednosti hotelskega kompleksa pa datira v leto 2021 in torej ne gre za dokaz, ki bi ga davčni organ mogel uporabiti pri svoji odločitvi.

27Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu in da so tožbene navedbe neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

28Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.